Podjetništvo? Mladi odgovarjajo: Ne, hvala!

Raje se podajo na lov za službami v javnem sektorju in že uveljavljenih podjetjih. Toda, ali se nazadnje prav tisti, ki ne tvegajo nič in stavijo na gotovost, znajdejo v evidenci brezposelnih?

V času, ko na vrhu lestvic najuspešnejših in najbogatejših ljudi na svetu najdemo ustanovitelje Facebooka, Googla, Tesle in podobnih zagonskih podjetij, se nekaj takih uspešnih zgodb piše tudi v Sloveniji. Najodmevnejša med njimi je gotovo podjetniška zgodba zakoncev Ize in Sama Logina, ki sta s sodelavci na trgu predstavila mobilno uspešnico govoreči maček Tom (»Talking Tom«) in z njo ustvarila večmilijonsko premoženje. Tudi zato bi pričakovali, da je želja mladih po ustanovitvi podjetja živa kot še nikoli.

Uspešne zgodbe pospremimo z izjavo: »Gotovo ni uspel na pošten način.«

A pravzaprav ni tako. Tudi globalno ne. Konec marca je Google naredil raziskavo, ki je v Veliki Britaniji na vzorcu tisoč mladih, starih od 15 do 18 let, ugotovila, da bi kar štirje od petih raje delali v že uveljavljenem podjetju, kot tvegali na pogosto spolzki podjetniški poti.

Vodja Googlove londonske izpostave za zagonska podjetja Sarah Drinkwater je za časnik Telegraph dejala, da mlade skrbita nestabilnost in tveganje, ki sta povezana s samostojno podjetniško potjo. »Razmisliti moramo, kakšna sporočila pošiljamo mladim o podjetništvu,« je dejala. Nad tem bi se morali gotovo zamisliti tudi v Sloveniji, kjer uspešne zgodbe radi pospremimo s komentarjem, kot je: Gotovo ni uspel na pošten način.

Google

Dodaten vzrok, zakaj mladi ne marajo podjetništva, je preprosto dejstvo, da vse bolj ugotavljajo, da bodo nekoč najbrž morali delati v poklicih, ki jih zdaj niti ne poznajo. Poleg tega v svetu podjetništva skoraj nimajo mladih vzornikov, med mladimi podjetnicami pa je težava tudi miselnost, da so za podjetništvo poklicani predvsem moški.

Omenjena raziskava je sicer še razkrila, da se je, ko gre za naklonjenost podjetništvu, s prihodom nove generacije, zgodil pravi tektonski premik – vendar v drugo smer. Čeprav mlade podjetništvo zdaj pretirano ne zanima, se je v Veliki Britaniji med letoma 2006 in 2014 število podjetij, ki so jih ustanovili mlajši od 35 let, povečalo za več kot 70 odstotkov.

Kako podjetni smo Slovenci

Podjetje Data, ki je vodilno slovensko podjetje celostne podpore podjetjem, ugotavlja, da so slovenska start-up podjetja do konca leta 2015 zbrala okoli 120 milijonov evrov kapitala, od tega 55 milijonov evrov leta 2014. Po podatkih Slovenskega start-up ekosistema se te številke vsako leto podvojijo. Slovenska zagonska podjetja naj bi bila skupaj vredna okoli 552 milijonov evrov. Samo leta 2013 naj bi v Sloveniji delovalo 147 start-up podjetij, ki so zaposlovala okoli 1400 ljudi.

Kljub temu ima tudi med slovenskimi mladimi, kot je razvidno iz redkih dostopnih raziskav, prednost želja po stabilni zaposlitvi. Zadnja obsežna raziskava Mladina 2013 je razkrila, da večina mladih, zaposlenih v Sloveniji, dela zunaj strokovnih okvirov svojega izobraževanja. Pripravljenost mladih, da sprejmejo različne ukrepe za zmanjšanje tveganja brezposelnosti, se povečuje že vsaj od leta 2005, o tem, da bi delo poiskali v zasebnem sektorju, je razmišljalo okoli 45 odstotkov mladih. Zaradi pomanjkanja dela se jih je iz države izselilo kar tretjina.

Na stari celini se marsikdo poda na podjetniško pot, ker je zaposlitev premalo.

Tudi pri nas smo bili v zadnjih letih priča številnim programom za spodbujanje podjetništva in tudi statistike so pokazale, da imamo vsako leto več podjetnikov.

A analitiki ocenjujejo, da so te ocene v večini Evrope dvorezen meč. Veliko teh »podjetij« je bolj kot izraz podjetnosti naroda ali podjetniške ideje posameznika, posledica sodelovanja v javnih programih, ki posamezniku omogočajo, da za kratek čas dobi nekaj denarja. Veliko jih nastane tudi zaradi dejstva, da nekateri delodajalci poslujejo le še s pravnimi osebami, zato nekdanji zaposleni namesto redne zaposlitve raje ustanovijo podjetje in izdajajo račune.

Število uspešnih zagonskih podjetij je kljub poplavi start-up delavnic, vikendov in različnih programov ter finančnih injekcij, ki jih za ta namen zagotavlja država, v resnici majhno, število idej, ki se res uveljavijo na trgu, pa še manjše.

Podjetni Američani k materi državi

Zanimivo je predvsem dejstvo, da se takšne spremembe v razmišljanju mlade in bodoče delovne sile ne kažejo le v Evropi, ampak tudi v središču zagonskih podjetij – v ZDA. Tam so se kar nekaj časa ukvarjali z vprašanjem, kako nadomestiti delovno silo v javnem sektorju, ko se bo babyboom generacija upokojila.

Google

Po uradnih statistikah so zaposleni v ameriškem javnem sektorju povprečno kar nekaj let starejši od zaposlenih v zasebnem sektorju, saj mladih zaposlitve v državnih institucijah nekaj časa niso pretirano zanimale. Kaže, da se ti časi poslavljajo. Predvsem zaradi sprememb v razmišljanju prihajajoče delovne sile. Družba Universum, ki se ukvarja z globalnimi raziskavami v zaposlovanju, je na vzorcu 65.000 ameriških študentov raziskala, kakšno zaposlitev in kakšnega delodajalca si želijo.

Rezultati glede zaposlitve so bili taki: 62 odstotkov vprašanih si je želelo delo, ki omogoča usklajevanje profesionalnega in družinskega življenja, za 57 odstotkov je bila najpomembnejša varnost zaposlitve, 49 odstotkov študentov pa si je želelo delo, pri katerem bi imeli občutek, da spreminjajo svet na bolje. Le dobra tretjina vprašanih je želela opravljati delo, pri katerem se bodo morali dokazovati in jim bo zanje intelektualni izziv. In le 26 odstotkov jih je dejalo, da želijo biti vodja ekipe ali podjetja.

Na vprašanje, kakšnega delodajalca si želijo, je več kot polovica vprašanih odgovorila, da takšnega, ki spoštuje zaposlene in omogoča varno zaposlitev. Le okoli 40 odstotkov vprašanim se je zdelo pomembno, da omogočajo visoke zaslužke ali napredovanje na vodilna mesta.

Glede na vse navedeno torej ni presenetljiva ugotovitev, da so se službe v državnih institucijah znašle na lestvici desetih najbolj zaželenih. Mladi Američani si želijo delati v javnem sektorju tako pogosto kot, na primer, v že uveljavljenih podjetjih, kot so Google, Apple in Microsoft.

Vam je ta scenarij znan?

Na vprašanje, zakaj takšna sprememba v razmišljanju mladih v zahodnih državah – tudi Slovenija pri tem ni izjema, saj si večina mladih želi stabilno javno službo ali vsaj delo v večjem stabilnem podjetju – je mogoče odgovoriti le tako, da pogledamo v preteklost, ko so mladi, ki zdaj v zaposlitvi iščejo le še varnost, odraščali.

Po eni strani je po svetu v zadnjih osmih letih pustošila gospodarska in finančna kriza, po drugi pa se je v zadnjih dveh desetletjih meja med delom in prostim časom v zasebnem sektorju (in še posebno pri ljudeh, ki imajo lasten posel) popolnoma zabrisala. Mladi so odrasli v družinah, v katerih je delo pogojevalo življenje vseh 24 ur na dan, medtem ko družine z zaposlitvami v javnem sektorju vsekakor niso bile vajene takega urnika.

Mladi so zato ugotovili, da podjetništvo in delno tudi zasebni sektor pomenita konec življenja in ujetost v kariero. Uničujoči dejavniki, kot so privatizacije, združitve, bankroti in nestabilne zaposlitve v zasebnem sektorju, so takšno razmišljanje mladih le še okrepili, zato so varnost raje iskali v alternativnih načinih zaposlovanja, ki zagotavljajo varnost in povprečen zaslužek.

Mladi proti okostenelim sistemom

Mladi, ki so odrasli v času, ko so se cenili dosežki in samoiniciativnost, le težko vztrajajo v tako okostenelih sistemih, kot je javna uprava.

Uradne statistike kažejo, da so milenijci najsrečnejši javni uslužbenci v ZDA. Zdi se jim, da je njihovo delo pomembno, ob tem pa jim omogoča osebni razvoj. A hkrati je značilno, da svojo službo v javni upravi zapustijo po okoli štirih letih. V zasebnem sektorju jo sicer zapustijo še prej – po približno treh letih.

Zakaj torej odhajajo po tem, ko so dosegli svoj cilj? Ameriški politični časnik The Hill piše, da zato, ker kmalu ugotovijo, da njihova miselnost in okostenelost javne uprave preprosto ne najdeta skupnega jezika. Čeprav so milenijcem sicer všeč stabilnost službe, redno plačilo, jasno določeni bonusi in lestvica napredovanja, pa kot generacija, ki je odrasla v miselnosti, da je najpomembnejša kakovost dela, težko sprejmejo karierno napredovanje, kot ga določa javna služba – ko si starejši, se pomakneš na naslednji klin karierne lestve.

Google

Prav tako pogosto trčijo ob zid birokracije in predpisov, ki nista skladna z njihovimi ideali o spreminjanju sveta ter ob vsakdanje stvari, kot so pravila oblačenja in točno določen delovni čas, po katerem po eni strani hrepenijo, po drugi pa jih, kot svobodnejšo in kreativno generacijo, utesnjuje.

In tako je zmeda pravzaprav velika na obeh straneh. Da se v javnem sektorju uvedejo kakršnekoli spremembe navadno minejo leta, po zaslugi togih sindikatov pa so pogoste spremembe celo nezaželene, če so v prid mladim. V zasebnem sektorju pa se spremembe razvijajo v smer, ki mlade, zaradi vse večjih pritiskov glede količine dela ter razpoložljivosti in načinov zaposlitve, ki ne omogočajo nobene stabilnosti, še bolj odvračajo od iskanja zaposlitve pri zasebnikih.

Mladi tako sanjajo o idealih, ki so jih živeli (stari) starši. Reuters je poročal, da je bilo leta 1982 kar 95 odstotkov francoskih delavcev zaposlenih za nedoločen čas, leta 2012 pa je imelo takšno pogodbo le še 86,5 odstotka delavcev. Med mladimi Francozi (do 25. leta) jih je leta 2012 takšno pogodbo v rokah držalo le 48 odstotkov. In podobno je tudi drugod po Evropi.

Vsak četrti mladi Evropejec brez dela

Kljub temu se na stari celini marsikdo poda na podjetniško pot, vendar le zato, ker je edina mogoča ob pomanjkanju zaposlitev. To še posebno velja za države, ki jih je kriza najbolj prizadela. Čeprav zdaj večina evropskih držav, razen Grčije, vsaj malo okreva, je v drugem četrtletju leta 2013 stopnja brezposelnosti mladih v Grčiji znašala 59,6 odstotka, v Španiji 55,7 odstotka, na Portugalskem 39,4 odstotka in v Italiji 38,9 odstotka. V celotni Evropski uniji je v istem obdobju stopnja brezposelnosti med mladimi znašala kar 24 odstotkov, medtem ko je bila v predkriznem letu 2008 samo 15-odstotna.

Okoli novega leta so številke kazale, da je Evropa večino delovnih mest, izgubljenih v krizi, že dobila nazaj, a je težava to, da si jih niso povrnile najbolj prizadete članice, ampak jih je večina nastala v Nemčiji. V najbolj prizadete države se niso vrnila delovna mesta z dodano vrednostjo, ki zagotavljajo boljše plačilo, ampak predvsem slabo plačana delovna mesta v industriji in storitvenih dejavnostih.

Veliko mladih je zato odšlo na podjetniško pot, na kateri, milo rečeno, životarijo, namesto da bi bili uspešni. To pa je tudi slaba popotnica za naslednjo generacijo podjetnikov.

Da je mogoče najti povezavo med slabo ekonomijo in podjetništvom, kažejo podatki spletnega portala debatingeurope.com. Ta ugotavlja, da je po krizi veliko novih podjetij nastalo na Portugalskem, manj pa na Danskem in v Nemčiji.

Google

Trditi, da je podjetniška pobuda, ki nastane iz kriznih razmer, slaba, bi bilo seveda narobe. Prav v takšnem okolju se lahko rodijo odlične nove ideje, medtem ko preveč ugodno okolje, kjer ni treba razmišljati o nobenih novih rešitvah, lahko vodi v stagnacijo. Vseeno pa je treba podatke o podjetniški žilici narodov v krizi jemati z nekoliko previdnosti, saj bolj kot podjetnost razkrivajo bedo, ki jo lahko napačno tolmačenje takšnih podatkov le še poveča.

Če je babyboom generacija svetu dala ljudi, kot so Steve Jobs, Bill Gates, Richard Branson itd., je bilo po tem obdobju mladih in zagnanih ljudi vse manj, ugotavljajo na spletnem portalu inc.com. Za babyboom generacije je uresničevanje lastnih idej pomenilo kisik, medtem ko je kisik sedanjih generacij tehnologija. Mladi so predvsem uporabniki in ne toliko ustvarjalci. Podatki organizacij Census Bureau, Kauffman Foundation in Brookings Institution pa kažejo, da se je delež novih podjetij v ameriški ekonomiji od leta 1978 zmanjšal za neverjetnih 44 odstotkov.

Pomemben vzrok, zakaj je vzniknil takšen trend, je tudi dejstvo, da živimo v svetu, v katerem imamo zelo velika podjetja, ki si podredijo celotno panogo. In ne le to, če slutijo, da bi konkurenca lahko škodovala njihovim ciljem, nimajo nobenih zadržkov, da bi jo onemogočili.

Ko birokracija zatre podjetnost

Ob veliki konkurenci in pomanjkanju poguma, podjetnost marsikje hromi tudi birokracija. Ni še dolgo tega, ko je bilo v grškem javnem sektorju zaposlenih 70 odstotkov Grkov. In za mlade je bilo popolnoma jasno, kje bodo končali – v udobni javni službi. Ko je kriza opustošila državo, je javna služba za mlade Grke postala nedosegljiv ideal.

Začelo se je množično izseljevanje mladih, peščica, ki je pomislila, da bi se lotila lastnega posla, je trčila v ogromno čer – državo. V okolju, kjer državna podjetja obvladujejo skoraj vse, je bilo le malo možnosti za zasebno pobudo.

Na spletnem portalu CNBC so pisali, da je pred registracijo podjetja v Grčiji treba opraviti 39 različnih postopkov. Kdor se ne ustavi tu, gotovo dvakrat razmisli, ko se seznani z grškimi davki in dajatvami za zaposlene. V takšnem okolju se ne ustavijo le najbolj samozavestni ali tisti, ki imajo vsaj nekaj zagonskih sredstev. Država pa izgublja podjetniški potencial, ki bi bil lahko uresničen ob prijaznejših predpisih.