Nujen je nadzor nad poslovanjem, zdrava meja razkrivanja podatkov pa tudi

Kako oceniti tveganje? Na videz preprost odgovor je dejansko kompleksen. Recimo, da ste bili še nedavno samski. In ste iskali potencialnega partnerja. Kaj ste iskali in pričakovali od njega? Predpostavimo, da se vam je nasmehnila sreča in ste ga našli. Roza očala so vas prepričala v poroko. Idila pa ni trajala večno. Bi postopali enako, če bi neka neodvisna organizacija za vas ocenila tveganje te zveze? Bi še vedno skočili v zakonski jarem?
 

Najtežje dosegljivi podatki so v Latinski Ameriki

Odnosov brez zaupanja ni, in v poslu je to še kako pomembno. Ameriško ministrstvo za finance je leta 2008 v Kabulu preverjalo, kam gredo milijarde dolarjev, ki jih investirajo v Afganistan. Globlje, kot so kopali v iskanju svetega grala razumevanja odnosov med državo in organizacijami ter terorizmom, težje je bilo razvozlati in razumeti poslovanje. Že na ravni poslovanja s podjetji so imeli težave. Zlahka si lahko predstavljate, da so bile niti pri poslovanju z državo še bolj prepletene.

Zakaj je pomemben Afganistan? Pa Uganda, Kenija, Nigerija? »Ker bo 70 odstotkov rasti v prihodnjih petih letih prišlo iz trgov v razvoju. Ker so banke te trge narobe ocenile, so do sedaj plačale za 300 milijard regulatornih glob,« je na AmChamovem dogodku povedal Stuart Jones, izvršni direktor neodvisne bonitetne agencije Sigma Ratings. »Imamo države, ki so tvegane za poslovanje in precej koruptivne. In teh 70 odstotkov trgov, ki bo vleklo razvoj naprej, je podkupljivih. Ampak ali nam ti zemljevidi državnih ocen tveganj dejansko slikajo pravo sliko? Je vsako podjetje na Danskem res varno? In ali je v ZDA res nizko tveganje za pranje denarja? Trump nedvomno ne daje takega vtisa niti ga nismo imeli že prej,« porogljivo pripomni Jones.
Kaj so največja tveganja na trgih v razvoju? »Največji izziv za nas je enak kot za investitorja, splošna nepreglednost – težko je vedeti, kaj se tam dejansko dogaja. V Afganistanu na primer nimajo sistema naslovov, zato je nemogoče vedeti, kje se nahaja podjetje. Kot podjetje, ki želi poslovati z državo x, se hitro znajdeš v precepu, nevedoč, komu lahko zaupaš. Težava je pomanjkanje informacij. Potem so tukaj še korupcija ali poslovanje s podjetjem, ki ima povezave z vlado, česar ne moreš vedeti. Na teh trgih je veliko finančnega tveganja in tudi tveganja ugleda. Več desetletij lahko gradimo znamko, njen ugled pa spuhti z eno samo napačno poslovno potezo,« odvrne Jones.
Recepta, ki bi mu lahko sledili pri poslovanju na trgih v razvoju, ni. Vseh afriških držav ne moremo tlačiti v isti koš. Razumeti razlike po državah je ključno, saj je tveganje v Mehiki morebiti povezano s kartelom Sinaloa ali vlado, v Afganistanu pa s talibani. »Z makro vidika niti Bližnji vzhod niti vzhod in del zahodne in južne Afrike niso tako tvegani kot Latinska Amerika. Najmanj informacij o podjetjih in najtežje dosegljivi podatki so v Latinski Ameriki. To ljudi preseneti. Mehiko, Argentino, Brazilijo in Kolumbijo je težko razumeti in podati oceno,« pojasnjuje Jones.

Korak pred ostalimi

Čeprav agencije, kot je Fitch Ratings, s kreditnimi ocenami kažejo sliko verjetnosti in pripravljenosti nekoga na poplačilo in četudi je merilo ESG obljuba investitorju o zanesljivi naložbi (ESG oziroma »Environmental, Social, Governance« je družbeno odgovorna investicija, za katero na splošno velja, da mora izpolnjevati tri kriterije: okoljevarstveni in družbeni kriterij ter kriterij odgovornega upravljanja podjetja), so šli pri Sigma Ratings še korak dlje.


Povedo, kako močni sta kultura in skladnost poslovanja, kar je v pomoč tujim in lokalnim investitorjem, delničarjem, regulatorjem … Veliko podatkov ESG podjetja posredujejo sama, kar je težava, zato sedaj vse organizacije uporabljajo umetno inteligenco, strojno učenje in napredne podatke. Zato agencijo, ki jo vodi Jones, še posebej zanimajo alternativni oziroma nefinančni podatki.
Podatke dobivajo po družbenih omrežjih, medijih in neposredno s spletnih strani podjetij. »Pri transparentnih podjetjih lahko hitro vidimo vse pomembne podatke in izvemo tudi, ali imajo protikorupcijsko politiko,« je za Svet kapitala povedal Jones.
Dnevno spremljajo več kot 4000 medijev v različnih jezikih: »Naši modeli lahko preberejo te novice in ocenijo, ali obstaja tveganje za pranje denarja, korupcijo, terorizem, nasilje … Razumejo tudi, na katero državo in katero podjetje se nanašajo novice, ter to avtomatsko dodajo v podatkovno bazo.« Najvišja ocena je AAA, najnižja pa C, vendar so do sedaj večino podjetij ocenili z A in B. Ocenjujejo tudi državna tveganja – Slovenija je po njihovi oceni v območju nizkega tveganja. »Nimamo še konkurence na tem področju, jo pa pričakujemo. Ampak tisti, ki so danes z nami na tem valu, bodo takrat že konkurenčni. To je prednost,« o svojem načinu dela pravi Jones.
Čeprav Sigma Ratings za ocene uporablja tudi družbena omrežja, Jones pravi, da ne zbirajo podatkov in da ne gre za ocenjevanje, za kakršnega se je zavzel kitajski predsednik Xi Jinping, ki si prizadeva ustvariti skladno družbo, do katere želi priti s sistemom točkovanja državljanov. Jones je prepričan, da je »družbena ocena« Kitajcev šla predaleč in da »nimamo mehanizma, s katerim bi lahko ocenjevali ljudi«. Meni, da je slednje morebiti zanimiv projekt z vidika umetne inteligence, je pa sočasno tudi strašljiv. »Nihče ne želi biti neprestano pod drobnogledom in ocenjevan. Ko govorimo o podjetjih ter o tem, ali se držijo mednarodnih standardov poslovanja in pravilno postopajo, sledimo le javno dostopnim podatkom.«

Vse poti vodijo k Moodyju

Kreditne agencije ocenjujejo verjetnost poplačila kreditov. In te imamo šele 100 let, je opomnil Jones. Spomnil je na Johna Moodyja, samoukega reformatorja, ki je bil trdno prepričan v potrebe investicijske skupnosti in je leta 1900 objavil priročnik o industrijskih in drugih vrednostnih papirjih.


Priročnik je podajal informacije in statistične podatke o delnicah in obveznicah finančnih institucij, vladnih agencij ter proizvodnih, rudarskih, gospodarskih in živilskih podjetij. V dveh mesecih je bila publikacija razprodana. Do leta 1903 so priročnik poznali na obeh obalah ZDA. Na finančni trg se je leta 1909 vrnil z novo idejo: namesto da bi preprosto zbiral informacije o premoženju, kapitalizaciji in upravljanju podjetij, je vlagateljem ponudil analizo vrednostnih papirjev. Njegovo podjetje je objavilo knjigo, v kateri so analizirali železnice in njihove vrednostne papirje, ter ponudilo sklepe o relativni kakovosti naložb. Sklepe so izrazili s pomočjo črkovnih ocenjevalnih simbolov, povzetih iz merkantilnega in bonitetnega sistema, ki so ga podjetja za kreditno poročanje uporabljala od poznega 19. stoletja. Moody je tako začel analizirati delnice in obveznice ameriških železnic in postal prvi, ki je ocenil vrednostne papirje na javnem trgu. »Ampak to so samo modeli. Trojni A ne pomeni, da ni nič tveganja, to smo že ugotovili,« je opomnil Jones. Spomnimo se zadnje finančne krize, ki je udarila po propadu družbe Lehman Brothers. Analitiki treh največjih bonitetnih agencij so družbama AIG in Lehman Brothers dali pozitivne ocene. Družbi sta imeli še septembra 2008 oceno A, 15. septembra pa je družba Lehman Brothers razglasila stečaj. Vlada je z več kot štirimi milijardami dolarjev že naslednji dan priskočila na pomoč AIG. Tri velike bonitetne agencije so se zato po zlomu trga hipotekarnih posojil znašle v nemilosti zaradi izdaje rožnatih ocen številnih vrednostnih papirjev.
Danes so pomembnejše od tega radikalne ocene. Kot je to pri Uberju: »O vozniku Uberja veš vse, preden se usedeš v avto, ker vidiš njegovo oceno, in obratno. Vse pod 4,7 pomeni slabo vedenje in takega človeka ne bodo pobrali. Vsaj v Bostonu ne. To je nekreditno tveganje,« pravi Jones.

Koruptiven Balkan

Pri Sigma Ratings merijo »nemerljivo«. Nemerljivo zato, ker ni vzpostavljene metodologije za merjenje nefinančnega tveganja. Najtežje je meriti korupcijo, ker se jo trudijo prikriti.

»Prikrivanje in potvarjanje dokumentov prestane pregled,« izkušnje strne Bernard O'Donnell, vodja oddelka za preiskovanje goljufij pri Evropski investicijski banki (EIB). »Žal včasih kljub preiskovalnim inštrumentom nefinančna tveganja niso prijavljena.« EIB je prijavo olajšala, saj je danes obrazec za prijavo na voljo v 30 jezikih. »Število prijav se povečuje,« pravi O'Donnell. Tudi robustni nadzor ni zagotovilo za preprečevanje korupcije. Nekateri bodo še vedno uspešno izkoriščali luknje: »Nič ni 100-odstotno učinkovito, zato sedaj s proaktivnim pristopom pregledujemo realnost.«
Mato Meyer, glavni tehnični svetovalec programa Združenih narodov za razvoj, že tri leta službuje na Kosovu. Na vprašanje o tamkajšnji korupciji nam je povedal, da v več državah opažajo, da so politiki povezani z gospodarstvom, ampak težko potegnejo ločnico in najdejo dokaze o dogovarjanju in korupciji. Kar seveda ne pomeni, da ne morejo povezati točk. Težava je celoten Balkan, pravi. Javnost je sicer že spregledala in opozarja na tesno vez med politiki in nepridipravi. V Bosni in Hercegovini ter Srbiji nezadovoljstvo izražajo s protesti in zahtevajo spremembo. »Ljudje nimajo zaupanja v vlado. Vidijo, da politiki za dokazano podkupovanje dobijo le manjšo denarno kazen, pa čeprav so odtujili milijone evrov.« To je veliko tveganje za varnost na Balkanu, a Meyer ni pretirano zaskrbljen, saj so ljudje večinoma politično apatični. Pa ne le na Balkanu, tudi drugod po svetu.
Tom Townson, vodja oddelka za finančni kriminal pri družbi Grant Thornton v Veliki Britaniji, meni, da pot do transparentnosti poslovanja in preprečevanja finančnih goljufij vodi preko nagrad za transparentnost. Podeljevanje nagrad bi lahko v prihodnosti igralo pomembno vlogo pri ocenah. Nagrajeni bodo tisti, ki bodo delali dobro.

Zadnja gospodarska kriza ima korenine v finančnem sektorju, ki mu je manjkalo nadzora. Več nadzora ne bo dovolj. Nujno je poročanje o kvalitativnih in kvantitativnih podatkih, a je treba postaviti zdravo mejo med razkrivanjem podatkov, je dejala Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Zveze bank Slovenije.
Jones ob tem dodaja, da gre pri finančnem kriminalu za mreže, ki so globalno razširjene. In četudi EIB pri preganjanju finančnega kriminala sodeluje z Evropskim uradom za boj proti goljufijam (Olaf), mednarodnimi finančnimi inštitucijami, protikorupcijskimi agencijami, organi pregona itn., njihova analiza ni na ravni filma Posebno poročilo (Minorty Report), v katerem policija leta 2054 uporablja tehnologijo za aretacijo in obsojanje morilcev, preden storijo kaznivo dejanje, se je pošalil O'Donnell.