Nemčija zahteva nazaj zlato

Jens Weidmann je javnosti sporočil, da so leta 2016 pripeljali nazaj v Nemčijo bistveno več zlata, kot je bilo sprva načrtovano: »Sedaj imamo skoraj polovico vseh zlatih rezerv spet v Nemčiji, akcija pa se nadaljuje.« S tem stavkom je pomiril svoje rojake, ki mu še danes prek različnih množičnih medijev pišejo raznovrstne slavospeve.

Nemška banka Bundesbank je zadolžena za upravljanje nemškega in tujega zlata ter je druga največja hranilnica zlata na svetu, takoj po ameriški Federal Reserve Bank, ki hrani dobrih osem tisoč ton zlata s celega sveta. Nemška hranilnica ima v primerjavi z ameriško precej manj zlata, le tri tisoč ton in pol državnega in tujega zlata.

Leta 2012 so se Nemci odločili, da njihovo zlato, ki je razdrobljeno po več bankah, vrnejo v njegov »dom«, nemške hranilnice. Aleksey Vyazovskiy, guverner ruske hranilnice zlata, je za ruski časnik Pravda Report povedal: »Hraniti lastno zlato na lastnem ozemlju pomeni finančno neodvisnost.«

Večji delež nemških zlatih palic pa je stal v New Yorku, Londonu in Parizu. Pestil jih je strah, da zlata morda ni več tam, ker bi ga lahko tujci pretopili ali prodali. Ta dvom ni ravno iz trte izvit, saj ameriška hranilnica leta 2012 ni spustila nemške delegacije v prostore, kjer naj bi hranili njihovo zlato.

Prav zaradi tega incidenta je predsednik centralne nemške banke ljudstvu obljubil, da bo do leta 2020 postavil vse tri tone zlata, ki so v lasti države, na eno mesto, in to mu očitno počasi uspeva. Na isti misiji, vrniti zlato v domovino, sta tudi Avstrija in Nizozemska.