Ne samo nobelovce, morebiten konec sveta skrbi tudi bogataše

Svet je po njihovem mnenju tako najbliže uničenju v zadnjih 64 letih. Bliže katastrofi je bil po letu 1947, ko je zloglasna ura nastala, le še leta 1953, ko je ura kazala dve minuti do dvanajste. Takrat je Sovjetska zveza preizkusila vodikovo bombo in sprožila oboroževalno tekmo v hladni vojni.

Medtem znanstveniki upajo, da bo njihov poziv pripomogel k umirjanju grozilne retorike, ki sicer še zdaleč ni vezana le na osebo Donalda Trumpa in je večinoma tudi posledica popolne odpovedi sredinske politike in vse večje mnenjske polarizacije. Sicer pa niso edini, ki so »v pripravljenosti«, ko gre za konec sveta.

Tu je še množica Zemljanov, ki menijo, da trenutek uničenja ni prav daleč. Posledica česa bo apokalipsa, pa pravzaprav niti ni zelo pomembno – v igri je vse – od uničujočega meteorita do jedrske vojne.

Medtem ko so Evropejce nekoliko prestrašili Nemci, ko so pred nekaj meseci sprejemali novo zakonodajo o civilni zaščiti, gospodijstvom pa priporočili, da se založijo z najnujnešim, kar bi jim nekaj časa omogočalo preživetje v primeru katastrofe, se v ZDA dogaja »apokalipsa po predsedniških volitvah«.

Tokrat sicer precej izrazita, a v ZDA so priprave na apokalipso redno povezane s politiko. Ko je zmagal Barack Obama, so med tistimi, ki verjamejo v apokalipso, kopičili konzervirano hrano, gradili in čistili podzemne bunkerje ter za vsak primer, če propade denar, kupili še kakšno zlato palico.

Osem let pozneje imajo demokrati, ki objokujejo poraz Hillary Clinton, na voljo nekoliko širšo izbiro. Poleg žlahtnih kovin so jim na voljo tudi kriptovalute, na primer bitcoin.

Zaloge 
v primeru potresa 
ali atomske bombe

Zelo narobe pa bi bilo verjeti, da v uničenje sveta verjamejo le »čudaki iz malo znanih delov ZDA«. Ameriški mediji ugotavljajo, da je takšnih »vernikov« največ – ali pa vsaj veliko – kar v kraju inovacij – v Silicijevi dolini.

CNBC poroča, da je med zadnjimi takšnimi simpatizerji šef Reddita Steve Huffman, ki na lasersko korekcijo vida menda ni šel zaradi izboljšanja življenja ali videza, ampak zaradi možnosti, da bo konec sveta. Če bi moral takrat iskati očala ali kontaktne leče, bi to zanj pomenilo velike težave, je poudaril. 

Huffmana ne skrbi toliko sam dogodek – pa naj bo uničujoč potres ali atomska bomba kot posledice. »Začasna odpoved vlade in infrastrukture – to bi bile težave. Imam par motociklov, nekaj pušk in drugega orožja ter zalogo hrane. Prepričan sem, da bi lahko, zabarikadiran v hiši, preživel kar nekaj časa,« še dodaja. 

Nekoliko dlje je šel Antonio García Martínez, 40-letnik in eden nekdanjih višjih uslužbencev v Facebooku. Ta si je omislil svoj samotni otok v Pacifiku in ga spremenil v samopreskrbno trdnjavo, ki si sama proizvaja energijo, založil pa se je tudi z orožjem. »Ko družba izgubi zdrave temelje, drsi le še v kaos,« je prepričan. 

Prav Facebook je kraj, kjer številni zagovorniki resnih priprav na apokalipso, v zaprtih skupinah razpravljajo o preživetvenih strategijah, najboljših maskah, ki varujejo pred strupenimi plini, bunkerjih in najboljših lokacijah, ki ne bodo izpostavljeni klimatskim spremembam. »Rezervoar mojega helikopterja je nenehno poln in imam podzemni bunker s sistemom za filtriranje zraka,« je za New Yorker povedal eden od bogatašev. Dodal je, da je takšno početje – nekoč rezervirano za »paranoične čudake« – med bogataši splošen trend. Kot da preprosto ne bi vedeli, kam z vsem bogastvom, ki so si ga ustvarili. 

Konec sveta zanima Silicijevo dolino.

Dobra investicija in uspešen hit med bogataši, ki jo je izumil in preoblikoval Larry Hall, šef The Survival Condo Project, je veliki silos, v katerem so od leta 1961 do 1965 hranili jedrsko konico, zdaj pa so jo spremenili v 15-nadstropno trdnjavo za luksuza vajene bogataše.

Za silos je leta 2008 plačal 300.000 dolarjev in ga do konca leta 2012 spremenil v varno, a razkošno stavbo, pri čemer je za dekoracijo in ureditev zapravil neverjetnih 12 milijonov dolarjev. Od 12 stanovanj je eno obdržal zase, druga pa prodal – za tri milijone dolarjev na enoto. 

Industrija usodnega dne cveti

Tisti, za katere »silos« v Kansasu ni na dovolj samotni lokaciji, so se začeli ozirati proti Novi Zelandiji. Čeprav so Trumpovi nasprotniki napovedovali množično izseljevanje iz ZDA, se je sicer »le« 13.400 ljudi odločilo, da v dneh po njegovi izvolitvi vzpostavijo stik z novozelandsko oblastjo zaradi dvojnega državljanstva, a vseeno. Tako kot je (bogate) Američane nekoč privabljala Švica, pozneje Urugvaj – oboje z obljubo davčne tajnosti – se jim zdaj zdi Nova Zelandija za primer katastrofe dovolj oddaljena dežela z zahodnim načinom življenja.

Kakorkoli – »industrija sodnega dne« sicer na račun strahu ljudi veliko zasluži. Gradnja zasebnega bunkerja, kjer je mogoče relativno udobno preživeti nekaj časa, stane okoli 60.000 dolarjev, služijo pa še orožarska industrija, vsi, ki ponujajo tečaje preživetja ter opremo za bunkerje in preživetje. Če se želi na konec sveta pripraviti posameznik, mora vedeti, da so takšne priprave povezane s stroški. Ki pa se lahko tudi povrnejo, nekoliko v šali dodajajo analitiki. Ko se bo čez štiri ali osem let v Belo hišo vselil demokrat, bodo bunkerje iskali volivci republikancev, so še hudomušno pripomnili v Trumpovem kabinetu. 

Strokovnjaki pa menijo, da zaradi številnih bogatašev, ki se pripravljajo na apokalipso, ni treba, da o tem razmišljajo tudi »navadni Zemljani«, saj da za dejansko nevarnost ni ravno velike verjetnosti. 

Da konec sveta zanima prav Silicijevo dolino, ima namreč precej racionalno razlago, menijo strokovnjaki. Tam so ljudje, ki na podlagi sanj in vizije ustvarjajo nove produkte. So visoko inteligentni, razmišljajo o mejah mogočega in zato vsakič znova radi premikajo tehnološke, infrastrukturne in vse druge meje. Seveda pa je mogoče razmišljati tako o rešitvah kot o scenarijih katastrofe. In očitno imajo radi »pokrita« oba konca.