Nastaja nacionalni šampion ali Frankensteinova pošast?

Po mesecih (in prej že letih) špekulacij o tem, da bo največja nemška mednarodna (investicijska) banka Deutsche Bank AG, ki se že leta spopada z izgubami in škandali, poiskala strateškega partnerja, je zdaj postalo uradno; Deutsche Bank in Commerzbank sta potrdili, da sta začeli s pogovori o združitvi.

Morda bo že v naslednjih tednih znano, ali bodo pogovori vodili k novim, bolj zavezujočim korakom ali pa bo vse že takoj na začetku padlo v vodo. A nekaj je jasno – Deutsche Bank že sama po sebi predstavlja veliko tveganje. V preteklosti je nizala izjemno visoke – milijardne – izgube, vedno bolj pa se zdi, da bo treba ob morebitni združitvi obračunati tudi z nekaterimi starimi zgodbami, ki so jih vodilni v največji nemški banki do zdaj skušali bolj ali manj pomesti pod preprogo.
 

Nemški steber
 

Skupina Deutsche Bank bo prihodnje leto praznovala že 150-letnico obstoja, v zadnjih desetletjih pa je predstavljala hrbtenico nemškega gospodarstva; financirala je velik nemški izvoz in v veliki meri tudi nemške poslovne podvige na tujem. A vodilni v tej banki so od sredine devetdesetih let skušali tradicionalnega posojilodajalca nemškemu gospodarstvu po vzoru ameriških investicijskih bank preoblikovati v evropsko različico investicijskega giganta, ki bi z obvladovanjem tveganj igral pomembno globalno vlogo. Toda rezultat preoblikovanja je bil videti uspešen zgolj nekaj časa (po tržni kapitalizaciji je bila nekaj časa celo šesta največja banka na svetu).

Banka, ki je s svojo stabilnostjo in zanesljivostjo poosebljala nemški značaj, je nato postala vreča brez dna, v kateri se skrivajo mnoga tveganja, za katere se je izkazalo, da jih vodstvo ne zna obvladovati tako dobro, kot so napovedovali. Ne le slabe poslovne odločitve, tudi škandali so se v zadnjih dveh desetletjih kar vrstili. Ob izbruhu globalne finančne krize je bila banka sicer preslabo preskrbljena s kapitalom, a vseeno dovolj dobro, da je prvo nevihto previharila brez zunanje pomoči. A hkrati je bila to točka, ko bi bil čas, da prilagodi svoj poslovni model in zmanjša tveganje, toda vodilni tega niso storili. Banka je nato nizala izjemno velike močno tvegane investicijske posle in kot po pravilu so ti posli v bilance kopali globoke luknje.

Kljub temu, da so leta 2012 na krmilu predčasno zamenjali Josefa Ackermanna, ki je poosebljal tvegano strategijo banke, in sklenili, da močno oklestijo investicijski del ter se vrnejo k tradicionalnejšemu evropskemu bančništvu, je kopica težav še vedno ostala. Banka se ves čas otepa tisočih tožb, vsake toliko časa pa pade še kakšen okostnjak iz omare, ki dokazuje, da stvari v banki še vedno niso pod nadzorom. Prav pred kratkim se je šele razkrilo, da so s poslom, ki se je vlekel še izpred začetka finančne krize, ustvarili 1,6 milijarde dolarjev izgube, a so jo računovodsko ves čas prikrivali.

Skoraj celo desetletje po tem, ko so vstopili v zapleten posel s finančnimi instrumenti, vezanimi na obveznice, so v knjigovodskih knjigah to še vedno vodili po nakupni ceni, čeprav je bilo povsem jasno, da ti papirji niso vredni skoraj nič več. Čeprav so jih revizorji nekajkrat opozorili na to, je vodilnim vedno uspelo zadevo peljati naprej, ne da bi priznali znižano vrednost in ne da bi revizorji na to opozorili regulatorje. Banka se je v tem času večkrat dokapitalizirala, ne da bi razkrila omenjeno stanje.


Ob tem je bila Deutsche Bank bančna skupina, ki je lani na evropskih borzah izgubila največji delež vrednosti – kar 56 odstotkov.
 

Prevelika za propad
 

Kljub gromozanskim izgubam, ki so se kopičile iz leta v leto, je bilo vodilnim v banki očitno jasno, da so prevelik in prepomemben dejavnik sistemskega tveganja v Nemčiji in Evropi, da bi jih preprosto pustili propasti. Ob slabem nadzoru in odsotnosti skrbi za propad si namreč zaposleni tam delijo enormne vsote kot nagrade za »uspešno poslovanje«. Lani je več kot tisoč zaposlenih v tej bančni skupini zaslužilo po več kot milijon dolarjev. Drži sicer, da je po letih izgub banka lani realizirala dobiček, a spet so se pojavili novi sumi in nove preiskave sodelovanja te banke pri velikih projektih pranja denarja (pred dobrima dvema letoma je Deutsche Bank že morala plačati več kot pol milijarde evrov kazni različnim regulatorjem zaradi sodelovanja v podobnih nečednih poslih).
 

Poroka dveh velikanov
 

In kaj narediš z majajočim se velikanom, ki je prevelik, da bi ga pustil propasti? Očitno je načrt tak, da ga narediš še večjega. Za nami so leta špekulacij o tem, s katerim strateškim partnerjem bi se lahko združila Deutsche Bank. Tokrat je prvič prišlo do bolj resnega koraka k partnerju; to naj bi postala še ena velika nemška banka – Commerzbank.

Slednja prav tako ni zgled trdne banke, čeprav ima za sabo manj škandalov in tveganih poslov. Kljub temu pa še vedno od zadnjega reševanja s seboj nosi državno lastništvo. Petnajstodstotni delež banke je namreč v rokah nemške države. Zdi pa se, da je kljub vsemu Commerzbank opravila precej večji del notranjega očiščenja kot Deutsche Bank, zato ni presenetljivo, da so vodilni zadržani v svojih izjavah o morebitnem povezovanju obeh velikanov.
 

Bosta dva minusa postala plus?
 

Zdi se, da v združitev pritiskajo politiki. Nova banka, ki bi nastala z združitvijo, bi bila po velikosti ob boku trenutno največjima dvema na stari celini (vključno z Otokom) – britanski HSBC in francoski BNP Paribas, hkrati pa bi bila Nemčija eden izmed delničarjev. Zelo verjetno bi združitev pomenila spet eno od prelomnic, kjer pride vsaj do delnega očiščenja. Natančen pregled bilanc Deutsche Bank bi verjetno pripeljal do popravkov nekaterih za zdaj bolj kot ne skritih tveganj. Nekateri analitiki sicer napovedujejo velike prihranke, ki naj bi nastali zaradi sinergij obeh poslovnih modelov, a zgodovina nas uči, da doseganje teh sinergij nikoli ni lahko in poceni, še najmanj pa hitro. Za združevanje podružnic in odpuščanje odvečnih kadrov je morda ravno zdaj še pravi čas, ko na trgu še ni presežka tovrstne delovne sile in večja odpuščanja verjetno še ne bi pripeljala do protestov in socialnih nemirov.

A kljub vsemu bi bil uspeh morebitne izvedbe preučevane združitve precej vprašljiv. Na trgu ne manjka glasov, ki že zdaj opozarjajo, da dva pijanca, ki se med seboj podpirata, nista nič bolj stabilna, morda se le za kratek čas dlje obdržita na nogah, na koncu pa vendarle treščita na tla in se ob tem dodatno še medsebojno poškodujeta.

 

Na ramenih davkoplačevalcev
 

A tako kot je Deutsche Bank prevelika družba, da bi jo pustili propasti, je seveda pričakovati, da bo morebitna združena banka še bolj zanesljivo deležna vseh mogočih političnih pomoči, če bo kazalo na najslabše. Združena banka bi predstavljala še toliko večje sistemsko tveganje, če (ko) se bodo razmere na finančnih trgih zaostrile, in zelo verjetno je, da bo Nemčija že našla način, kako pomagati domačemu velikanu. Če ne drugače, se bodo verjetno sredstva našla tudi v skladu, ki se oblikuje z namenom, da se zaščiti domače gospodarstvo pred vedno bolj ekspanzionistično politiko kitajskih vlaganj na zahodu.
 

Se vrača protekcionizem?
 

Sam začetek pogovorov o morebitni združitvi seveda še ne pomeni, da bo do posla tudi prišlo, a dejstvo je, da so apetiti politike zdaj povsem na pladnju. Zdi se, da se po Ameriki zdaj tudi v Evropo vrača protekcionizem. In zaradi zaščite domačega gospodarstva bi mnogi radi poskrbeli, da tudi bančno-investicijski trg ostane čim bolj trdno v domačih (v tem primeru nemških) rokah. Koliko bo to stalo evropske davkoplačevalce, bomo verjetno vedeli šele čez kakšno desetletje ali dve.