Najbolj zaostajamo v uspešnih panogah

Eno najpomembnejših meril uspešnosti podjetja in gospodarstva je produktivnost. Zato si želimo podjetij z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega, ki bodo izdelke in storitve lahko prodajala po dovolj visoki ceni. Torej, da jim bo po pokritju vhodnih stroškov ostalo še dovolj denarja za dostojne plače zaposlenih, hkrati pa tudi za razvoj, naložbe in lastnike.

A produktivnost, dodana vrednost na zaposlenega, slovenskega gospodarstva je v primerjavi s povprečjem Evropske unije nizka, zaostanek pa se le počasi zmanjšuje, opozarjajo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Produktivnost, izražena po kupni moči, je bila leta 2014 za 19 odstotkov nižja od evropskega povprečja. To je celo za dve odstotni točki več kot pred krizo, leta 2008. Ta podatek kaže na izgubljeno desetletje za slovensko gospodarstvo. Še več; zaostanek za evropskim povprečjem se je od leta 2000 do leta 2014 – za to leto so na voljo zadnji podatki za celotno EU – zmanjšal za le 5,5 odstotne točke.

Zato ni presenetljivo, da se slovenska prednost pred večino novih članic Unije zmanjšuje, Slovenijo pa je že prehitela Slovaška (glej graf). Med letoma 2000 in 2014 je dodana vrednost na zaposlenega med vsemi novimi članicami manj kot Sloveniji zrasla le Hrvaški. Po drugi strani je najbolj poskočila baltski trojici Litvi, Latviji in Estoniji ter Slovaški, Poljski in Romuniji.

Čeprav se dodana vrednost slovenskega gospodarstva povečuje, še ni dosegla predkrizne ravni. Skupna bruto dodana vrednost je lani znašala 19,7 milijarde evrov, kar je 61 milijonov evrov manj kot leta 2008, kažejo podatki statističnega urada. Gradbeništvo je lani ustvarilo 37 odstotkov nižjo dodano vrednost kot leta 2008, medtem ko je bila lanska dodana vrednost v industriji za 6,2 odstotka višja kot pred krizo.

Rezerve so v organizaciji podjetij

Samostojni svetovalec Boštjan Ložar, ki je pred šestimi leti v sodelovanju z GZS analiziral dodano vrednost v naših podjetjih, opaža, da slovenska podjetja v tem času niso dosegla opaznejšega tehnološkega preboja ali boljše učinkovitosti vodenja, a je vendarle tudi pri dodani vrednosti opazna sprememba v pozitivno smer. Pravi, da delno zato, ker so podjetja s podpovprečno dodano vrednostjo med krizo večinoma propadla, delno pa zaradi sprememb v večjih podjetjih, ki so dobila tuje lastnike. To po Ložarjevem mnenju najbolj kaže, koliko je rezerv v naših družbah.

Višja dodana vrednost ni namenjena sama sebi, ampak praviloma prinaša višje prihodke. »Cilj je doseči čim višjo dodano vrednost, drugo vprašanje pa je, kako se ta porazdeli,« pravi Ložar. Na splošno meni, da naj bi šlo do 60 odstotkov za strošek dela, preostalih 40 odstotkov naj bi bilo razdeljenih med lastnike in naložbe oziroma namenjenih za razvoj. V delovno intenzivnih panogah se pogosto zgodi, da strošek dela dosega od 70 do 80 odstotkov dodane vrednosti, zato takšna podjetja zaidejo v težave. Prav prenizka dodana vrednosti je po Ložarjevi oceni glavni problem, da številna podjetja težko plačujejo minimalne plače: »Pri nas so plače prenizke za preživetje, če gledaš z zornega kota zaposlenega, če pa pogledaš, kolikšen odstotek stroška dela dosega v dodani vrednosti, je ta previsok.«

Kako do višje dodane vrednosti?

»Osnova je kakovostno vodenje, saj imajo uprava in lastniki vse vzvode. Pri naših podjetjih je še vedno veliko rezerv v sami organizaciji,« pravi Ložar, ki ugotavlja, da je vse pomembnejši dejavnik digitalizacija.

Dodana vrednost na zaposlenega v predelovalnih dejavnostih v primerjavi z energetiko, farmacijo ali finančnim sektorjem ni posebno visoka, a tudi tam so podjetja, kjer dodana vrednost na zaposlenega presega 100.000 evrov. Denimo Papirnica Količevo Karton, kjer dodano vrednost povečujejo; lani je znašala 43 milijonov evrov oziroma 116.000 evrov na zaposlenega.

Direktor te družbe Branko Rožič vidi tri ključne dejavnike za doseganje tega cilja. Prvi je obseg poslov, povezan s produktivnostjo. Drugi je inovativnost v smeri izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Tretji dejavnik pa je urejenost procesov v organizaciji dela. Rožič v papirništvu poudarja tudi energetsko učinkovitost.

So dovolj le vlaganja in razvoj?

»Zgolj več naložb še ne pomeni nujno višje dodane vrednosti. Naložbe so komplementarni del celotnega procesa, ki mora biti izveden v pravem trenutku,« podarja Rožič in opozarja, da je pri tem pomembno, da zna družba potrebe po vlaganjih ustrezno oceniti. V Količevo Kartonu so, denimo, v preteklih petih letih investirali okoli 80 milijonov evrov. »In to je bil glavni spodbujevalec, da smo lahko spremenili proizvodni program v smeri produktov z višjo dodano vrednostjo. Seveda pa nove naložbe nujno prinašajo potrebo po usposabljanju in novih znanjih,« pravi.

Sij: Z višjo dodano vrednostjo do višjih prihodkov

V Slovenski industriji jekla (Sij) so od leta 2007 izpeljali za 400 milijonov evrov, v novem naložbenem ciklusu naj bi jih še skoraj enkrat toliko. Velik del naložb je usmerjen v posodobitve za doseganje višje dodane vrednosti izdelkov. Ta je leta 2007 znašala okoli 39.000 evrov na zaposlenega, zdaj že 55.000. S tem so bistveno presegli slovensko povprečje, ki je pri 40.263 evrov.

Predelovalne dejavnosti, ki zaposlujejo največ ljudi, ustvarijo 41.410 evrov bruto dodane vrednosti na zaposlenega. Najvišjo dodano vrednost na zaposlenega sicer ustvarijo podjetja za preskrbo z električno energijo, plinom in paro (104.325 evrov) ter nepremičninska podjetja (88.070 evrov). Najnižja pa je v gostinstvu (25.343 evrov) in gradbeništvu (27.734 evrov).

V Umarju opozarjajo, da slovenska produktivnost za evropsko zaostaja v vseh segmentih gospodarstva, največja pa je v nekaterih tehnološko zahtevnejših predelovalnih dejavnostih in storitvah, temelječih na znanju, kot so informacijsko-komunikacijske, strokovne, znanstvene in tehnične. »Torej v dejavnostih, ki v najrazvitejših gospodarstvih navadno dosegajo zelo visoke ravni produktivnosti,« poudarjajo v Umarju.

Kako premagati zaostanek?

Na Umarju naštevajo:

• z vlaganji v inovacijske sposobnosti, digitalno ekonomijo in človeški kapital
• z zagotavljanjem spodbudnega poslovnega okolja za rast in razvoj podjetij.

Dvig dodane vrednosti na zaposlenega je ključni cilj strategije pametne specializacije. Po strategiji so slabosti našega gospodarstva nestrateško lastništvo podjetij, pomanjkanje tujih investicij in močnih gospodarskih sistemov ter delež javnih izdatkov za raziskave in razvoj. Kljub velikemu številu inovacij te niso dovolj izrabljene v gospodarstvu.

Nevarnost za Slovenijo je tudi beg možganov in kapitala, vse večje tveganje pa pomeni kakovost slovenske informacijske in prometne infrastrukture glede na konkurenčne države.

Kot priložnosti strategija pametne specializacije našteva novo industrijsko revolucijo in reorganizacijo mednarodnih verig vrednosti ter za pritegnitev tujih investicij. Med priložnostmi navaja tudi tradicionalno prisotnost Slovenije na nekaterih rastočih trgih, kot so Jugovzhodna Evropa, Rusija in Bližnji vzhod, pritegnitev tujih talentov ter sodelovanje s sosednjimi centri znanja in gospodarstva.

Azijske roke nadomeščajo roboti

Od 90. let je za splošen uspešen model poslovanja zahodnih multinacionalk veljala selitev proizvodnje v države s cenejšo delovno silo, doma pa so ohranjali razvoj in pobirali dobiček. A nekatera zahodna podjetja, denimo Adidas, proizvodnjo vračajo v razvite države. Delno zato, ker se tudi cena dela v razvijajočih se državah povečuje, ker so bile multinacionalke pogosto izpostavljene očitkom o izkoriščanju delavcev in ker je bilo treba veliko prizadevanj vlagati v zagotavljanje kakovosti. Delno pa tudi zato, ker jim to zdaj omogoča tehnologija – pri Adidasu naj bi delo v Nemčiji opravljali roboti.

Tudi Ložar se strinja, da se ta trend postopno spreminja. Ugotavlja, da med stroškom dela v kitajskem priobalnem pasu, ki je bolj razvit, in Slovenijo skoraj ni več bistvene razlike. Poleg tega pa, dodaja, proizvodni del zaradi digitalizacije postaja tudi manj občutljiv za stroške dela, kar pa seveda pomeni tudi manj delovnih mest.

Pri slovenskih izvoznikih, tako pravi Ložar, opaža pozitivne spremembe v primerjavi s časom pred krizo, ko so naša podjetja težko konkurirala izdelkom iz Kitajske. Pravi, da smo še vedno cenejši od zahoda, cene v Aziji so se zvišale, čas in logistika pa postajajo vse pomembnejši. Za podjetja, ki so učinkovita in imajo kakovosten izdelek, cenovna konkurenčnost ni več problem.

Rožič meni, da se selitev proizvodnje v cenejše države ne bo ustavila, se bo pa upočasnila, saj so snovalci tega modela ugotovili, da ne gre pretiravati, ker to po eni strani slabi bazno substanco, po drugi strani pa lahko pokaže neprijetne učinke, ki ne dajejo ravno optimalnih rezultatov poslovanju. V smislu vse večjega pritiska po družbeno odgovornem vedenju je po njegovem mnenju mogoče pričakovati določene spremembe.

Višja produktivnost = večja blaginja

Tudi v Umarju ugotavljajo, da se je konkurenčnost slovenskega gospodarstva po letu 2010 zelo izboljšala. Opozarjajo pa, da bo za ohranjanje konkurenčnosti nujen prehod na ustvarjanje izdelkov in storitev z višjo dodano vrednostjo: »Le izboljševanje konkurenčnosti ob rastoči produktivnosti je namreč dolgoročno stabilno, saj hkrati omogoča rast dohodkov od dela in tako deluje tudi v smeri izboljšanja materialnega položaja prebivalstva.«