Ministrstvo za mrtev kapital

Hrvaško že precej časa jezi nepreglednost poslovanja z nepremičninami, ki so v lasti države. Njihovo upravljanje je namreč že 25 let prepuščeno različnim kriterijem in interesom, zato niti ni celovitega pregleda nad tem, koliko jih sploh je, koliko so vredne in predvsem v kakšnem stanju so. Tudi to je bil eden od osrednjih vzrokov za vzpostavitev ministrstva. Ministrstva za državno lastnino.

Že pred dvema letoma je takrat še državni urad za upravljanje državne lastnine po pooblastilu vlade objavil razpis za oddajo ali prodajo približno 100 nepremičnin v njeni lasti. Država je na seznam takrat uvrstila skupno 20 milijonov kvadratnih metrov zemljišč in površin. Med nepremičninami, ki se jih je hotela znebiti, so bili tudi zemljišča in objekti na Golem otoku in nekdanja partijska šola v Kumrovcu, rojstnem kraju Josipa Broza - Tita. Vendar kot so takrat zagotavljali, prodaje nikakor niso vodili ideološki razlogi, temveč potreba po denarju od nepremičnin v državni lasti, ki niso v uporabi. Na seznamu so se znašli številni vojaški objekti, tudi približno 50 milijonov kvadratnih metrov zemljišč nekdanje JLA, od katerih so številna na luksuznih lokacijah, primernih za turizem.

Kaj veliko se ni zgodilo, kaj šele da bi država odprodala kakšno vrednejšo nepremičnino in – zaslužila. To, da je spet prišlo na dan, da je večina objektov s seznama brez urejenih lastniškopravnih papirjev, brez katastrske urejenosti, je bil le še en kamenček v mozaiku neurejenega pregleda nad lastnimi nepremičninami.

Podjetja, vile, zemljišča …

Ko je vodenje države prevzela nova oblast, partnerstvo med HDZ in stranko Most neodvisnih list, pa se je (dokaj presenetljivo) rodilo ministrstvo za državno lastnino. Postalo je najmočnejše ministrstvo, saj je prevzelo nadzor nad – tako pravijo ocene, ki pa so najbrž malo prenapihnjene – približno 27 milijard evrov vrednim državnim premoženjem, ki pa je v resnici le – mrtev kapital.

Pod nadzorom omenjenega ministrstva, ki ga vodi Goran Marić, se je tako znašlo skoraj 50 družb, ki so strateškega in posebnega pomena za državo in v katerih ima ta precejšnje lastniške deleže (HEP, Plinacro, Janaf, Hrvatske ceste, Hrvatske avtoceste, Hrvaška poštna banka HPB), več kot 11.000 poslovnih prostorov, približno 70 zapuščenih vil, več kot 320 nekdanjih vojaških objektov in okoli 45.000 stanovanj, med katerimi je precej praznih, precej, podatki kažejo, da kar 5777, pa »na črno« zasedenih.

Voranc Vogel

In poleg vsega še 46.000 odprtih sodnih sporov, povezanih z lastništvom nepremičnin.

Nepremičnine v proračunsko obubožani Hrvaški, ki potrebuje vsako kuno, ostajajo zanimive le za nekatere. Iz vojašnice v Karlovcu, ki že nekaj let sameva, so že zdavnaj pokradli, kar se je pokrasti dalo, s kuhinjo vred. Ena od lokacij, kjer so dolgo upali, da se bo kaj premaknilo, vojašnica Šepurine pri Zadru, je že zdavnaj izropana do temeljev. Tatovi so iz nje pokradli, vsaj tako so povedali tisti, ki nad vojašnico bedijo (očitno bolj slabo), že za približno dva milijona evrov različnega materiala.

Mencanje kupcev državnih deležev

In tako državna lastnina (p)ostaja svet mrtvega kapitala. Analitiki vedo povedati, kako zelo težko je najti vlagatelje, kupce za državne deleže v tistih podjetjih, kjer ima država majhne vložke, pa tudi tam, kjer so državni deleži večji, saj so to, kot pravijo, večinoma »problematična« podjetja.

Na Hrvaškem skoraj ni gospodarstvenika, ki ne bi bil prepričan, da je državna lastnina lahko učinkovita. Vendar mora biti izpostavljena konkurenci in učinkovito upravljana, dodajajo. A kaj, ko je do tega cilja, vsaj tako kaže, še precej daleč.

Najmočnejše ministrstvo je prevzelo nadzor nad 27 milijard evrov vrednim državnim premoženjem, ki pa je le mrtev kapital.

Se je pa pred časom, še za časa urada za upravljanje državne lastnine, predhodnika današnjega ministrstva za državno lastnino, pojavila zamisel, da bi z nekaterimi nepremičninami, pravzaprav z umetninami, lahko tudi nekaj malega zaslužili. Ob prijetju nekdanjega hrvaškega premiera Iva Sanaderja in dolgoletnega predsednika Hrvaške gospodarske zbornice (na čelu te organizacije je bil 18 let) Nadana Vidoševića, ki ga bremenijo izčrpavanja gospodarske zbornice za nekaj milijonov evrov, so namreč preiskovalci obema zaplenili tudi umetnine, ki sta jih zbirala in imela razstavljene »za svoje oči« v prostorih svojih domov. Skupaj je bilo zaplenjenih kar 1200 umetnin, od slik do kipov in drugih skulptur. Država jih je popisala − policijski viri pravijo, da so Sanaderjeve umetnine popisovali deset ur, Vidoševićeve pa nekaj dni −, zdaj so shranjene v državnem depoju, z njimi pa imajo približno 25.000 evrov stroškov na leto.

Lani so v uradu za upravljanje državne lastnine začeli resno razmišljati, da bi s temi umetninami lahko celo nekaj malega zaslužili. Odprli bi galerijo, v njej pa na ogled postavili umetniška dela hrvaških avtorjev, ki sta jih tako Sanader kot Vidošević (prvi je po prepričanju poznavalcev zbiral vsevprek, drugi pa se je na umetnost menda resnično spoznal, poleg umetnin pa je oboževal še nagačene živali) kupovala ali dobivala kot darila.

Zdaj ko je urad postal ministrstvo, s tega še niso sporočili, ali bodo naredili kak korak naprej k uresničitvi zamisli o galeriji zaplenjenih umetnin. Vse tako še naprej ostajajo zgolj strošek. Navsezadnje tako kot mrtev kapital, v obliki zapuščenih vil, zaraščenih zemljišč, praznih stanovanj … razpršen po vsej Hrvaški.