Metode vlaganja v vzajemne sklade

Poznamo tri glavne načine investiranja v vzajemne sklade, ki lahko bistveno vplivajo na donose, ki jih bomo z naložbo dosegli.

Čakanje na pravi trenutek (angl. market timing)

Pri tej metodi vlagatelj z vplačilom čaka na pravi trenutek, kdaj bo vstopil na trg. Tu gre predvsem za poskus prerokovanja prihodnosti. Številni vlagatelji uporabljajo to strategijo zaradi želje po večjih pričakovanih donosih in čakajo z vplačilom ali izplačilom na pravi trenutek. V večini primerov se zgodi, da ravno zaradi tega bodisi zamudijo pravi trenutek za vstop in kupujejo takrat, ko so cene že precej nad najnižjimi nivoji, oziroma plačujejo več in prodajajo, ko so cene že daleč pod vrhovi oziroma prodajo ceneje. Raziskave so pokazale, da je uporaba te strategije za vlagatelja najslabši možni način vlaganja.

Enkratno vplačilo ali kupi in drži (angl. buy and hold)

Enkratno vplačilo ne pomeni, da boste vplačali samo enkrat in nikoli več, temveč le, da niste obvezani na določeno dobo ali znesek vplačevanja. V tem primeru ste izbrali poljubno varčevanje. V sklad boste kadarkoli lahko vplačali poljubne zneske, paziti morate le na višino minimalnega vplačila.

Metoda enkratnega vplačila pomeni, da vlagatelj izvrši enkratno vplačilo v vzajemni sklad v določenem obdobju. Prednost enkratnega vplačila pred postopnim oziroma večkratnim vlaganjem v vzajemne sklade je, da lahko posameznik ob rastočih tečajih, če danes vloži v vzajemni sklad na primer 12.000 evrov, računa na višjo pričakovano donosnost kot vlagatelj, ki bo vsak mesec v vzajemni sklad naložil po tisoč evrov (obrestno obrestni račun). Slabost enkratnega vplačila v primerjavi s postopnim vlaganjem v vzajemne sklade pa je, da posameznik sprejema večje tveganje vstopa na trg v napačnem trenutku (na primer tik pred večjim padcem tečajev vrednostnih papirjev).

Shutterstock

Večkratno vlaganje ali metoda povprečnega stroška (MPS)

MPS je zelo preprost način vlaganja v vzajemni sklad. Prihranjena vam bosta vznemirjanje in dragoceni čas, ki bi ga porabili za čakanje na pravi trenutek za vlaganje. Z njim se lahko izognete negotovosti pri odločitvi o nakupu točk in hkrati izkoristite nihanja v gibanju vrednosti točk vzajemnega sklada. Metoda povprečnega stroška (MPS) bo večini vlagateljev zaradi nihajočih tečajev še dodatno povečala dobiček v času rastočih tečajev in zmanjšala ali celo izničila izgubo v času negativnih dogajanj na borzi.

Vlaganje po sistemu MPS je preprosto in pomeni, da v enakih časovnih razdobjih (na primer vsakega 15. v mesecu) vplačujete enake zneske ne da bi se ozirali na rast ali upadanje tečajev, zato da bi dosegli dolgoročne cilje, kot so denar za pokojnino, nepremičnino, šolanje otrok in drugo. Ko je vrednost točke nižja, kupite za isti znesek več točk kot takrat, ko je vrednost točke višja. Če pri vlaganju upoštevate MPS, bo povprečna cena, po kateri boste točke kupovali, zelo verjetno nižja od povprečne vrednosti točk na nihajočem trgu v istem obdobju.

Metoda povprečnega stroška bo večini vlagateljev zaradi nihajočih tečajev še dodatno povečala dobiček v času rastočih tečajev in zmanjšala ali celo izničila izgubo v času negativnih dogajanj na borzi.

Katero metodo izbrati

Večina vlagateljev bo dolgoročno dosegla najvišje donose z metodo povprečnega stroška.

Ker se VEP skladov statistično gledano več časa vzpenja kot pada, bo večina vlagateljev dolgoročno dosegla višje donose z metodo povprečnega stroška. V času padcev, ko se VEP sklada zmanjšuje, boste z metodo povprečnega stroška izgubili manj.

Katero metodo izbrati, pa je odvisno predvsem od dolžine varčevanja, tveganja in pričakovanega donosa. Krajša kot je dolžina varčevanja, bolj je primerna metoda enkratnega vplačila. Če pa varčujete dolgoročno, je smotrno kombinirati obe metodi. Na začetku vložite večji znesek, preostalo pa razporedite na več obdobij.

Primer: vlagatelj A se odloči, da v vzajemni sklad vloži enkratni znesek (1000 EUR), vlagatelj B pa se odloči v isti sklad vložiti vsak mesec 200 evrov, torej petkrat s pomočjo metode povprečnega stroška.

V primeru konstantne rasti točke sklada bo po petih mesecih vlagatelj A imel višji donos kot vlagatelj B zato, ker je zaradi rasti točke sklada za isti znesek vlagatelj B vsak mesec kupil manj točk. Ob povečani nihajnosti sklada se lahko metoda povprečnega stroška za vlagatelja B izkaže kot bolj donosna od strategije enkratnega vplačila. V tem primeru je vlagatelj B (ki je vsak mesec vplačal enak znesek) kupil več točk, ko je VEP padla, in kupil manj točk, ko je VEP zrasla. Ob padajočih trgih pa se metoda povprečnega stroška za vlagatelja B spet izkaže kot bolj donosna od enkratnega vplačila. V tem primeru je vlagatelj B (ki je vsak mesec vplačal enak znesek) kupil vsakič več točk, ko je VEP padala.