Menedžerske plače: nekoč in danes

Prav posebno zavistni smo v Sloveniji, kjer je bil z 826.000 evri bruto prejemkov (334.000 neto plače) lani najbolje plačan prvi mož Krke Jože Colarič. Družbo je stal skoraj 45-krat več kot povprečni zaposleni pri nas. Kljub temu je po mednarodnih standardih dokaj skromno plačan, še posebno v primerjavi z menedžerji v ZDA, kjer razlike med povprečno plačanimi zaposlenimi in prvimi možmi največjih korporacij znašajo že 140- ali celo 335-kratnik, odvisno od vira in uporabljene metodologije.

Eksplozija menedžerskih plač

Nekoč ni bilo tako. Do 70. let prejšnjega stoletja so višine plač ameriških menedžerjev rasle postopno in medletno celo nihale. Še desetletje pozneje so, denimo, zgolj 40-kratno presegale povprečje in bile v tem pogledu celo skromnejše kot v Sloveniji danes. A vmes so se zgodila 90. leta in prvi mandat Billa Clintona v Beli hiši, ko so plače menedžerjev poletele v nebo. Delno prizemljitev sta povzročila šele pok balona v IT-sektorju (.com balon, op. p.) in najhujša kriza po veliki depresiji, ki je sledila propadu ameriške investicijske banke Lehman Brothers. Znižanje plač v kriznih obdobjih je bilo tudi logično, saj so plače menedžerjev že dolgo močno odvisne od vrednosti delnic družb, ki jih zaposlujejo.

Po odgovor, zakaj je tako, se je treba vrniti približno četrt stoletja v preteklost, natančneje v leto 1990, ko je ekonomist Kevin Murphy objavil študijo o načinu plačevanja menedžerjev. Kritiziral je ustaljene prakse, po katerih so bile plače največkrat odvisne zgolj od velikosti družbe. »Tak model poslovanja je bil preprosto zanič,« je v podcastu Planet Money razlagal svoje takratne poglede, zaradi katerih je postal zagovornik modela plačevanja, ki bi bil odvisen predvsem od poslovnih rezultatov. Z njim so se strinjali tudi nekateri politiki, med njimi Clinton, takrat še guverner Arkansasa, ki je v predsedniški kampanji začel obljubljati spremembe pri plačevanju menedžerjev. Obljubo je pozneje uresničil, a s tem nevede odprl vrata ekstremni rasti plač.

Ameriška obsesija z delniškimi opcijami

Kaj je šlo »narobe«?

Clinton je omejil višino plače menedžerjev, za katero so gospodarske družbe lahko prejele davčno olajšavo. Če si je, denimo, Microsoft nekoč znižal davčno osnovo za celotno plačo izvršnega direktorja (na primer za deset milijonov dolarjev), je bil ta znesek od leta 1993 omejen na »le« en milijon dolarjev. Cilj ukrepa je bil pripraviti korporacije k omejevanju plač menedžerjev ali jih vsaj prisiliti v plačevanje višjih davkov. Nepričakovan stranski učinek je bil popolnoma nov ustroj plač, ki je privedel do plačevanja bonusov z opcijskimi pogodbami na delnice.

Povprečna plača vodilnih v največjih petsto ameriških podjetjih se je med olimpijado, v letih med 1992 do 1996, podvojila s približno štirih na okoli osem milijonov dolarjev. Vrhunec je dosegla leta 1999, ko so plače vrhunskih menedžerjev po podatkih washingtonskega inštituta za ekonomske politike (Economic Policy Institute, op. p.) dosegle kar 376-kratnik povprečne ameriške plače. Veliko? Odvisno od tega, o kom govorimo; Dara Khosrowshahi, prvi mož turističnega start-upa Expedia, bi bil s tako plačo najbrž zelo nezadovoljen. Lani je po 881-odstotnem povišku prejel namreč kar 94,6 milijona dolarjev bruto plače, s čimer se je povzpel na prvo mesto med ameriškimi menedžerji – pred Leslie Moonves iz televizijske hiše CBS (56,4 milijona dolarjev) in Philippa P. Daumana, generalnega direktorja Viacoma (54,1 milijona dolarjev).

Zanimivo, med dvestoterico najbolje plačanih ni Tima Cooka (10,3 milijona dolarjev), prvega moža Appla, čeprav je največja svetovna družba po tržni kapitalizaciji lani ustvarila več kot 53 milijard dolarjev čistega dobička. Expedia je v istem obdobju ustvarila 70-krat manj dobička, a so njene delnice pridobile kar 46 odstotkov vrednosti, medtem ko je bil Apple konec leta vreden približno toliko kot na začetku.

Pexels

Konservativna Slovenija

Poslovna uspešnost ameriških družb kljub drugačnim namenom torej ni tesno povezana s plačami, ki si jih lahko obetajo menedžerji. Podobno je marsikje v Evropi, kjer se modeli plačevanja menedžerjev, vendarle nekoliko razlikujejo od ameriških. Še posebno v zadnjih letih je mogoče opaziti odmik od pretiranega nagrajevanja z bonusi, ker to menda v številnih primerih vodi v neodgovorno upravljanje tveganj. Za tak korak so se odločili na Češkem, Poljskem in Madžarskem, kjer podobno kot v razvitih evropskih državah bonuse izplačujejo na daljše obdobje.

V večini držav se dogovarjajo o uravnoteženju plač z omejevanjem pomembnosti variabilnega dela, plače menedžerjev v Sloveniji so medtem še vedno vezane predvsem na osnovo. »V Sloveniji so zaslužki vodilnih menedžerjev gospodarskih družb manj odvisni od poslovne uspešnosti družbe, kot je priporočljivo in velja v mednarodnem poslovnem okolju,« je pojasnila Sonja Šmuc, predsednica Združenja Manager. Kot dokaz navaja paradoksalne ugotovitve skupne raziskave z ljubljansko ekonomsko fakulteto, ki je pokazala, da so zaslužki uprav zaprtih zasebnih družb odvisni od uspešnosti poslovanja, v javnih delniških družbah pa so povezani le z njihovo velikostjo, kot je nekoč veljalo v ZDA.

Variabilni delež plače po podatkih raziskave v zaprtih družbah znaša od 20 do 30 odstotkov, v javnih delniških družbah pa komaj 12 odstotkov. Pri tem je sicer vredno dodati, da so ti deleži nekoliko višji, saj so podatki iz raziskave vezani na čas, ko je kriza močno udrihala po poslovnih rezultatih podjetij. Zelo redko je nagrajevanje z delniškimi opcijami, ki zaradi nizke likvidnosti kapitalskih trgov, neustrezne zakonodaje in destimulativne davčne ureditve po oceni Šmučeve ni smiselno. To sta v raziskavi o plačah menedžerjev ugotovili tudi mag. Maša Madon in mag. Meta Genorio. Le trije odstotki proučevanih menedžerjev so bili pri dobičkih udeleženi z delnicami. Bolj tradicionalno božičnico in trinajsto plačo je leta 2013 prejelo 31,1 in 17,3 odstotka menedžerjev.

Brez nagrade ni motivacije

Plačna razmerja so tudi zato v Sloveniji precej nižja kot v tujini. Povprečna letna neto plača člana uprave je pri 122.500 evrih zgolj 6,8-krat višja od povprečne plače zaposlenega v velikih slovenskih družbah. V ZDA se to razmerje marsikje povzpne čez stokratnik.

V razpravi o pravičnem plačilu menedžerjev ne smemo mimo vprašanja o tem, kolikšen delež plače naj bo fiksen in kolikšen variabilen. »Po naši presoji bi moral variabilni del plače znašati približno polovico plačila,« ocenjuje Šmučeva, a hkrati dodaja, da mora biti lastnik tisti, ki določi jasna pravila in cilje delovanja menedžmenta. Merilo uspešnosti poslovanja ne bi smel biti le dobiček, ki ga uprava v želji po zvišanju plač lahko umetno »sfrizira«. Delo menedžerjev mora biti ocenjevano celovito. Vključevati mora tako doseganje finančnih ciljev, zadovoljstvo zaposlenih, kupcev ter vlaganja v nove stroje, raziskave in razvoj, na katerih temelji prihodnost družbe. Za to pa je pomembna tudi povezava med uspešnostjo in zaslužkom menedžerja, saj ta pomeni ključno motivacijo za doseganje poslovnih ciljev.