Koga lahko najbolj prizadenejo nove krize?

A je po zadnji krizi jasno, da se mora veselica enkrat končati, globalno gospodarsko stabilnost pa pretresa tudi napadalna trgovinska politika ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ta pravi, da hoče le popraviti dolgoletne krivice, a je že vprašanje, katere države bo najbolj prizadelo takšno ali drugačno iskanje novih gospodarskih ravnotežij.
Ameriški borzni indeks je po devetem marcu 2009 imel 3453 dni neprekinjene rasti in s tem prekosil zadnje največje takšno obdobje med oktobrom 1990 in marcem 2000, ko je počil tako imenovani balon.com. Sedanje rekordno okrevanje vsaj v ZDA seveda sledi še bolj razvpiti nepremičninski krizi. Evrska dolžniška kriza, ki jo je ta razkrila na stari celini, je divjala vse do znamenite izjave predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija iz julija 2012 o »karkoli bo potrebno« za rešitev skupne evropske valute. »In verjemite mi, da bo dovolj!« je poudaril italijanski bankir, pa čeprav je poudaril tudi delovanje v okviru mandata ECB. Svet te ustanove je kmalu po Draghijevem londonskem nastopu že z naznanitvijo dokončnih denarnih transakcij (outright monetary transactions, OMT) pomiril finančne trge.

Črnogledi se bojijo za evrsko območje, ameriško dvigovanje obresti že razkriva nekatera neravnovesja v svetu.

A so leta 2015 v Frankfurtu sledili ameriškemu zgledu in sprožili tudi ambiciozno kvantitativno sproščanje, ki ni bilo namenjeno le evrskim državam v težavah, ampak vsem. Morda najbolj zmagoslavni rezultat je nedavna vrnitev Grčije na komercialne finančne trge, a so v Frankfurtu izjemno ekspanzivni denarni politiki dodali še nižanje ključnih obresti na ničelno ali celo negativno stopnjo, kar si je že od vsega začetka prislužilo številne kritike. Še posebej nemški so ECB očitali in ji še očitajo razlastninjenje varčevalcev, a celo vlada v Berlinu, ki bi bila lahko zaradi tradicije Bundesbanke ter z njo povezanih lekcij konservativno-liberalne denarne politike še posebej nezadovoljna, očitno ne bo poskušala po Draghijevem odhodu na čelo ECB postaviti bolj jastrebovskega Jensa Weidmanna. Tudi številni klasični nemški ekonomisti priznavajo, da so Draghijeva denarna darila pomagala obračunati z nevarno deflacijo, neznansko poplavo denarja na evrskih finančnih trgih pa je dobro izkoristilo nemško gospodarstvo. Zaradi rasti in zaposlovanja se lahko nemški proračun letos spet pohvali z rekordnimi presežki.

Razumevanje Draghija

Gospodarski pesimisti v prihodnosti vidijo drugačne scenarije. Kvantitativno sproščanje je res opravilo z nestabilnostjo finančnih trgov po svetovni finančni in evrski dolžniški krizi, a je tudi zelo olajšalo zadolževanje vseh, od držav do podjetij in zasebnih gospodinjstev. Medtem ko so eni ekonomisti za zadnjo krizo krivili pogoltne banke ali varljive bonitetne hiše, so drugi že tedaj s prstom kazali prav na slabe dolgove mnogih od kupcev ameriških nepremičnin do grških politikov. Po teh razumevanjih Draghijev »karkoli bo potrebno« ni rešil krize, ampak jo je po nujni pogasitvi požara le potisnil v prihodnost. Ne gre le za prizadete varčevalce, opozarjajo, da poceni denar spodbuja tudi nepotrebne investicije, vlade, ki so prevzele velik del bremena prejšnjega dolga, pa bodo morale dodati novega. Povrh vsega so centralne banke gospodarstvo in zasebna gospodinjstva navadile na gigantsko ponudbo kapitala, pa čeprav bi morali vedeti, da se bo takšna politika enkrat morala končati.

Shutterstock

Spomin na »taper tantruma«

In res je videti, da se po ameriškem Fedu, ki je že končal kvantitativno sproščanje in počasi povišuje obresti, tega zdaj zavedajo tudi pri ECB. Vsakomesečne nakupe obveznic in drugih vrednostnih papirjev bodo že oktobra znižali na petnajst milijard evrov ter jih decembra končali, a so na julijskem zasedanju sveta pustili rekordno nizke obresti, ki bodo takšne ostale »najmanj skozi poletje 2019 in v vsakem primeru tako dolgo, kot bo potrebno« za zagotovitev inflacije »pod, a blizu« dveh odstotkov.

Nekateri tako imenovanemu »učinku Amazona« pripisujejo celo vse težje napovedljiva gibanja inflacije, ki povzroča takšne glavobole centralnim bankirjem.

Cene pa se že zvišujejo in številni nemški ekonomisti pozivajo k hitrejšemu ukrepanju. Bojijo se namreč še večjega množenja tako imenovanih zombijskih podjetij, ki jih pri življenju drži le stalen pritok poceni denarja. Po njihovem prepričanju lahko ta ogrozijo številne banke evrskega območja in v stisko potisnejo nekatere države.
Pri tem je osrednje najbrž prav vprašanje zdravja bank evrskega območja, saj se kritiki bojijo, da te niso enako odločno kot ameriške obračunale s slabimi dolgovi. Če se črnogledi zaradi tega bojijo za evrsko območje, ameriško dvigovanje obresti že razkriva nekatera neravnovesja v svetu. Pri Fedu so previdni, saj se tudi sami dobro spomnijo tako imenovanega »taper tantruma« iz leta 2013, ko je že samo njihova napoved višanja obresti pretresla številne države z mogočnimi dolarskimi dolgovi. V Washingtonu so se tedaj v strahu pred novo globalno krizo ustavili, baselska Banka za mednarodne poravnave, ki jo imenujejo centralna banka centralnih bankirjev, pa je že leta 2014 opozarjala na nujnost hitrega zmanjšanja zadolženosti v razvijajočem se svetu. Omenjali so tudi zasebnike in podjetja, med državami pa že tedaj Turčijo, ki se je zdaj res znašla v hudih valutnih in gospodarskih težavah.
A to državo prizadevajo tudi politične in gospodarske napake, za katere je menda najbolj kriv čedalje bolj avtokratski predsednik Recep Tayyip Erdoğan. Ta ni dovolil le visokega zadolževanja države in gospodarstva, ampak se je z aretacijo ameriškega pastorja Andrewa Brunsona in nekaterimi zunanjepolitičnimi odločitvami še dodatno zameril ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Bela hiša je z visokimi kazenskimi carinami na nekatere izdelke Turčijo potisnila v še globlje finančne in gospodarske težave, kot se je že sama. Turške težave poslabšujejo tudi položaj nekaterih drugih visokozadolženih držav, med njimi še posebej Argentine, pa čeprav se južnoameriška država, ki ima levji delež svojega dolga v dolarjih, z njimi srečuje že nekaj časa, tako zelo, da se je morala po pomoč obrniti na Mednarodni denarni sklad.
Posledic ameriškega višanja obresti se bojijo tudi številne druge države in nekatere poskušajo tudi same svoje valute zavarovati z denarno politiko. Morebitne pretrese napovedujejo Braziliji, Indiji, Mehiki, Indoneziji, Čilu, Tajski, Tajvanu in Južni Afriki, ki jih prizadevajo dolgovi ali dvomljiva gospodarska politika – ali pa celo oboje. Zanimivo je, da čedalje višje dolarske obresti motijo tudi Donalda Trumpa, ki za prejšnje ameriške politične standarde šokantno komentira obrestno politiko Feda. Sporni republikanec se tudi sicer bolj ali manj požvižga na tradicionalno politično etiko in številne države pretresa s svojimi trgovinskimi vojnami, ki so še en dejavnih sedanjih gospodarskih in finančnih tveganj.

Shutterstock

Kaos zaradi brexita

Ameriški predsednik pravi, da hoče z njimi samo spreminjati nepravična trgovinska neravnovesja v svetu in domnevne slabše izhodiščne pogoje ZDA, in res z njegovimi očitki na račun Kitajske delno soglašajo tudi nekateri evropski politiki in ekonomisti. A je na Trumpovi tarči tudi EU. Po obisku predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja v ZDA so se napetosti na obeh straneh Atlantskega oceana malo zmanjšale, a je Trump v nedavnem intervjuju za Bloomberg spet zagrozil stari celini.

Videti je, da se po ameriškem Fedu, ki je že končal kvantitativno sproščanje in počasi povišuje obresti, tega zdaj zavedajo tudi pri ECB.

Pred grožnjo protekcionizma je julija svaril tudi predsednik ECB Mario Draghi, evrska gospodarstva pa lahko pretrese tudi morebitni kaotični izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Za zdaj ameriške kazenske carine še posebej škodijo Kitajski, ki jo po nekaterih ocenah že prizadeva zmanjšanje potrošnje, proizvodnje in investiranja. Zaskrbljenost zaradi te države vpliva tudi na svetovne cene surovin, ki so v zadnjih mesecih padale. Res pa to znižuje inflacijo in lahko vsaj malo zmanjša pritisk na ameriški Fed.
Trump vsekakor noče ogroziti visoke gospodarske rasti, ki jo je obljubljal svojim volivcem, a bi moral tudi sam poznati lekcijo zadnje krize, da gospodarski cikli nikakor niso izginili. Po prepričanju številnih ekonomistov bi bile ZDA in z njo številne druge države celo že v recesiji, če predsednik ne bi korenito znižal podjetniških in drugih davkov. Končanja sedanjega cikla rasti pa vendarle ne bo mogoče večno odlagati in kdo ve, kakšne ukrepe bodo tedaj sprejemali v Trumpovem Washingtonu. Predsednik se predstavlja za zagovornika malega človeka in tradicionalnih industrij, analitiki pa velike borzne vzpone zadnjih let v veliki večini pripisujejo tehnološkim gigantom, kot so Amazon, Facebook, Netflix, Apple ali Googlov Alphabet. Po analizi investicijske banke Goldman Sachs so ti zaslužni za dve tretjini borznega vzpona v letošnjem letu.
Nekatere takšen razvoj spominja na pozna devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so največja neravnovesja prinesla podjetja.com, a strokovnjaki navajajo tudi velike razlike: internetska podjetja iz tedanjega časa so v glavnem ustvarjala izgube, sedanji tehnološki prvaki pa ne le ustvarjajo gigantske dobičke, ampak pomembno spreminjajo tudi svetovna gospodarstva. Nekateri tako imenovanemu »učinku Amazona« pripisujejo celo čedalje težje napovedljiva gibanja inflacije, ki prizadeva takšne glavobole centralnim bankirjem. Potrošnjo prek spletnih velikanov je namreč težje analizirati kot klasično celo brez drugih sprememb v gospodarstvu in življenju nasploh, ki jih prinašajo.

Shutterstock

Rim krivi Nemčijo

Svetovni trendi so negotovi, v evrskem območju pa je vsaj v tem trenutku največja uganka Italija. Nova nacionalistična vlada v Rimu dvomi o proračunskih in drugih reformah, ki so Grčiji in nekaterim drugim evrskim državam pomagale obvladati zadnjo krizo. Po prepričanju nekdanjega ekonomista nemške Bundesbanke in ECB Otmarja Issinga je prav ta država največji dobičkar nizkih evrskih obrestnih mer, saj so Italijani dobili »najnižje obrestne mere po Juliju Cezarju«, ne da bi jim bilo treba za to narediti karkoli – in hkrati popolnoma pozabili na obljube v obdobju vstopanja v evrsko območje, da bodo poskrbeli za nižji dolg in boljše delovanje gospodarstva. »Če pomislimo, kakšen potencial tiči v tej državi, je njen razvoj res beden,« je povedal v časopisu Welt am Sonntag. Zelo ga moti tudi, da v Rimu za evrsko krizo čedalje bolj dolžijo Nemčijo. »To je resnično absurdno!« komentira izjave, da naj bi Italijo na silo privlekli v evro, da bi lahko Nemčija izvažala k njim.
Po Issingovem prepričanju prav denar ECB prikriva pomanjkljivosti proračunskih in gospodarskih politik nekaterih članic, in dlje ko se bo ECB držala neortodoksne denarne politike, več bo političnega eksploziva. Hkrati pa nemški ekonomist meni, da so v Frankfurtu ujetniki svoje vloge in se je ne bodo mogli na hitro rešiti. A predsednik Avstrijske centralne banke Ewald Nowotny, tudi član sveta ECB, zagotavlja, da »zadržana« gospodarska rast v Italiji ne bo preprečila načrtovanega zategovanja evrske denarne politike. Lahko ta vendarle prizadene tudi tiste države, katerih banke so v preteklosti najbolj dvomljivo posojale spornim evrskim državam in drugim? Pri IMF še ne vidijo velikih globalnih težav ter so julija za letos in prihodnje leto napovedovali skoraj štiriodstotno svetovno gospodarsko rast. A je že zadnja finančna kriza, ki so jo napovedovali le redki, pokazala na nujnost pametne proračunske in gospodarske politike vsake posamezne države.