Ko slišim politike, da govorijo o poštenem plačevanju davkov, bi najraje bruhal!

Ameriški poslovnež, filantrop in milijarder Tom Golisano, ki se je poročil s slavno teniško igralko Moniko Seleš, je večkrat kritično izjavil, da mu gre vsakič znova na bruhanje, ko sliši kakšnega politika govoriti o poštenem plačevanju davkov.

A politiki najbrž niso pravi naslov za vzorništvo. Na temo pravičnega in poštenega plačevanja davkov je eden najbogatejših Zemljanov Warren Buffett po zmagi Trumpa na predsedniških volitvah spet glasno ponovil svoje mnenje, da mora biti davčni sistem progresiven in da ne more nekdo, ki zasluži manj kot povprečni Američan, plačati istega davka kot nekdo, ki zasluži milijon dolarjev ali več.

Prepričanje, da bogataši ne bi smeli biti nižje obdavčeni od svojih tajnic, v praksi že imenujejo »Buffettovo načelo«. Buffet, ki je svoje premoženje zaslužil z investiranjem na borzi, zavrača večno trditev republikancev, da bi zvišanje davkov škodilo investicijam, saj so nizki davki na plače oziroma nizki davki za nižji in srednji razred nujni za zagon gospodarstva, medtem ko nizki davki za najbogatejše niso neposredno povezani s spodbujanjem gospodarstva.

Glavni problem Buffett torej vidi v dejstvu, da vlada investitorje, ki se igrajo z denarjem, ne obdavči po isti stopnji kot tiste, ki se prebijajo iz meseca v mesec. Takšna davčna politika je v ZDA sicer nastopila šele, ko se je v Belo hišo vselil George W. Bush.

V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so bili davki za bogate precej višji, gospodarstvo pa stabilnejše.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bili namreč davki za bogate precej višji, gospodarstvo pa precej stabilnejše. A so se člani republikanske stranke odločili, da bodo pozabili na nauke iz zgodovine in se uklonili teoriji, ki pravi, da manjši davki za bogate ustvarijo več novih delovnih mest.

Investitorje namreč ne spodbujajo ali odbijajo davki, opozarja Buffett, ki je jedrnato povedal naslednje: »Več kot 60 let že delam z različnimi investitorji z vsega koncev sveta in v vseh teh letih nisem srečal še nikogar, ki bi se izognil dobri investiciji zaradi strahu pred davki. Ljudje investirajo, da bi zaslužili veliko denarja, če je priložnost dobra, jih ne bo ustavilo nič. Težava torej niso davki, ampak pomanjkanje dobrih priložnosti.«

Buffet še meni, da je paradoksalno, da najbogatejši Američani plačujejo najnižje davke. Da to ni pravi pristop, je pokazal kar Buffett sam, ki po zgledu vzornega državljana vsako leto javno objavi lastno davčno napoved za preteklo leto.

Čeprav Buffet predvideva, da bi bili njegovi »mega bogati prijatelji« veseli višjih davkov, je realnost verjetno malo drugačna. Ko je Salon vprašal 400 najbogatejših ljudi v ZDA o morebitnih višjih davkih jih je le 12 odgovorilo pritrdilno, od teh pa jih je le osem odgovorilo, da bi bili pripravljeni plačevati višje davke, štirje pa so rekli mogoče.

Kako je z davki pri nas?

Državljan, ki na leto zasluži okoli 12.000 neto, v državni proračun povprečno na leto prispeva približno tri četrtine tega, kar v državno blagajno prispeva podjetnik, ki ustvari 12.000 evrov letnega dobička. V naši državi je tako rekoč zakoreninjeno mnenje, da tisti, ki zaslužijo več, plačajo tudi več davka. A pošteno plačevanje davkov se pri nas ne obravnava kot vrlina, ampak je to prej dokaz neiznajdljivosti. Takšno prepričanje pa vsem, tudi tistim, ki jim vest trka na vrata, ponuja priročno opravičilo, ki mu ni mogoče ugovarjati – da so v Sloveniji najvišji davki na eni strani, na drugi strani pa najbolj neučinkovit in skorumpiran javni sektor, zato bi bilo pošteno plačevanje davkov državljanska norost. Pa je res tako?