Kje hraniti dragocene predmete? V švicarskih bunkerjih!

Pod pritiskom združenj držav, kot so G20, OECD, EU in še zlasti ZDA – ki jim ni bilo niti najmanj všeč, da njihovi državljani selijo denar v švicarske banke in se s tem izogibajo plačevanju davčnih obveznosti – pa je v zadnjih nekaj letih podpisala več dvostranskih pogodb. Z njimi se je tako rekoč odrekla doslednemu spoštovanju tajnosti v odnosih s strankami bank.

Pogodbe so bile podpisane iz preventivnih razlogov, da bi preprečili, da se v Švico umikajo neprijavljeni prihodki, ki bi sicer morali biti obdavčeni. Zdaj mora Švica spoštovati ameriški Foreign Tax Compliance Act. S tem dokumentom se je švicarsko bančništvo srečalo z novo realnostjo – z izmenjavo davčno pomembnih podatkov z več kot stotimi državami sveta. Na podlagi pogodbe, ki je bila podpisana leta 2015, si bosta EU in Švica od leta 2018 avtomatično izmenjevali podatke o strankah.

Prikrita skrivališča

V Švici imajo novo storitev za hranjenje bogastva – bunkerje.

A tudi za to obstaja rešitev, so ugotovili švicarski podjetniki, ki v ožjem smislu ne sodijo med bančnike, ampak med »bunkeraše« imetja strank. Pozornim opazovalcem je postalo v zadnjem času jasno, da se je v Švici razvila nova vrsta storitev na področju hranjenja bogastva. Dragocenosti po novem hranijo v bunkerjih, ki so v nekaterih primerih dejanski deli utrdb švicarske vojske, obrambni sistemi, ki so jih davno izdolbli in izklesali v skalovju švicarskih Alp.

Že pred časom je švicarska vojska oziroma država sklenila, da se bo odrekla precejšnjemu številu teh utrdb. Prodala je več od skupaj osem tisoč bunkerjev, kolikor jih je v državi. Zgrajeni so bili okoli druge svetovne vojne ali desetletja pozneje – med hladno vojno.

Pexels

Bunker je po definiciji prikrito zatočišče, varno mesto, ki varuje tistega oziroma tisto, kar je v njem. Posamezni novi lastniki nekdanjih švicarskih armadnih bunkerjev, zasebni podjetniki, so te utrdbe dodatno zavarovali, nato pa jih ponudili premožnim ljudem kot svojevrstne sefe, v katerih lahko hranijo različne dragocenosti. Kot je jeseni ugotovila tudi ameriška poslovno-medijska korporacija Bloomberg, za te podjetnike ne velja obveznost transparentnega poslovanja, ki jo morajo dosledno spoštovati švicarski bančniki. Pa to še ni vse. Tem zasebnim izposojevalcem varnih skladiščnih prostorov tudi ni treba o svojih dejavnostih obveščati švicarskega Biroja za boj proti pranju denarja. Da je ta švicarska institucija še kako potrebna, se je pokazalo ob škandalih v zvezi s korupcijo v svetovni nogometni organizaciji Fifa in Petrobrasu, brazilski državni naftni družbi. V obeh primerih je ukrepal prav omenjeni biro.

Po drugi strani pa tudi ameriškim državljanom ni treba poročati, kje hranijo zlato, če ga nimajo v bankah. Torej je povsem logično, da so začele družbe, kot je Swiss Data Safe, ponujati »vrhunsko varne prostore«. Strogo varovana z najsodobnejšimi napravami in celo z oboroženimi varnostniki pa so nekatera od teh skrivališč razmeroma lahko dostopna – za tiste, ki imajo svoja letala – saj so povezana z nekdanjimi armadnimi pistami, na katerih lahko zdaj vzletajo in pristajajo zasebna letala.

»Najvarnejše mesto na svetu«

Posamezne družbe, ki ponujajo sefe v bunkerjih v švicarskih Alpah, so zelo diskretne. Lastniki teh bunkerjev običajno nočejo, da bi se njihova imena pojavljala v javnosti. Omenjena družba Swiss Data Safe ne sodi mednje. Na njenem portalu je jasno zapisano, da so pripravljeni hraniti »tako kočljive poslovne sisteme, aplikacije ali podatke kot tudi diamante, nakit, umetniška dela, dragocene stare avtomobile in druge dragocene predmete« na »najvarnejšem mestu na svetu, ki je bilo zgrajeno za švicarsko vlado in je dovolj dobro, da ohrani tisto, kar je za vas najbolj dragoceno«.

Ameriškim državljanom ni treba poročati, kje hranijo zlato, če ga nimajo v bankah.

Predstavitev družbe Swiss Data Safe je v angleškem, nemškem, francoskem, kitajskem in ruskem jeziku, kar prav tako veliko pove o (morebitnih) strankah. Družba ima sedež pri mestu Silenen v kantonu Uri, ki leži natanko sredi Švice, kjer so decembra lani odprli nov predor St. Gotthard, najdaljši železniški predor na svetu.

Sicer pa vam ni treba najeti sefa, da bi videli, kakšna je notranjost nekdanjih švicarskih utrdb. V mestu Andermatt, nedaleč od starega predora skozi St. Gotthard, so pred nekaj leti v nekdanjem topniškem bunkerju odprli Hotel La Claustra. Tisti, ki ne želijo ali nimajo dovolj denarja, da bi prespali v nekdanjem bunkerju, pa si lahko na kratko in za precej manj denarja ogledajo enega večjih švicarskih trdnjavskih objektov, ki so zdaj predelani v muzeje. Našli jih boste v mestih Stansstad, Disentis, Sasso San Gottardo, Biasca, Naters …