Kitajske banke so vse bolj odvisne od alternativnih virov financiranja

Depoziti so najstabilnejši vir financiranja, saj se komitenti le redko odločijo za menjavo banke, medtem ko so njihove plače in prihodki podjetij konstanten vir svežih sredstev. 

V zadnjem času pa hitra rast novih posojil in drugih dolžniških instrumentov močno presega rast novih depozitov. Kazalnik, ki meri razmerje med višino posojil, danih zasebnemu sektorju, in višino depozitov, prejetih od zasebnega sektorja, je konec marca 2016 menda znašal 117 odstotkov, medtem ko je leta 2008 znašal 84 odstotkov, je izračunal Financial Times. Čeprav je kazalnik še vedno močno pod ravnijo tistih z razvitih trgov (v ZDA znaša 181 odstotkov, v EU 178 odstotkov), pa analitike skrbi predvsem hitra rast kazalnika. 

Potrebna sredstva za financiranje hitre rasti poslovanja kitajske banke pridobijo tudi iz manj stabilnih virov, kot je medbančno financiranje. Večje banke z razvejeno mrežo poslovalnic lahko pridobijo več sredstev iz depozitov ter jih nato posodijo naprej manjšim bankam, ki imajo zaradi majhnosti omejene možnosti pridobivanja novih depozitov. 

Druga alternativa je pridobitev virov za financiranje s tako imenovanimi strukturiranimi finančnimi produkti (WMP – »wealth management product«). To so produkti, ki jih pripravijo banke v partnerstvu z drugimi finančnimi institucijami (skladi, borzne hiše, družbe za upravljanje) in omogočajo višje donose od tradicionalnih depozitov (večinoma gre za posojila bankam na podlagi pogodb o ponovnem odkupu oziroma za medbančne depozite). 

V zadnjem času ti instrumenti pomenijo enega glavnih virov financiranja predvsem manjšim bankam, kar pa bi lahko privedlo do večjih težav v prihodnosti. V najslabšem primeru se lahko zgodi, da propade kakšen produkt WMP, kar lahko vodi do tega, da se novi produkti nehajo prodajati oziroma da nastanejo večji zahtevki za izplačila na obstoječih produktih. To lahko povzroči pomanjkanje likvidnosti na denarnem trgu in lahko tudi stečaj katere od bank, ki se večinoma financirajo na takšen način (nezmožnost izplačila depozitov oziroma poplačila obstoječih lastnih WMP). 

V tem primeru se omaja zaupanje tako v WMP (trenutno veljajo za netvegano naložbo) kot tudi v banke (vprašanje solventnosti posamezne banke). Posledica tega je lahko tudi upad izposoj med bankami, zmanjšane likvidnost na trgu in vse to skupaj lahko vodi v razmere, ki so sprožile finančno krizo leta 2008.

Jože Gerbec, Ilirika BPH