Kateri stroški so najpomembnejši

Pri varčevanju v vzajemnih skladih načeloma obstajata dve vrsti stroškov, ki bremenijo vlagatelja, in sicer neposredni stroški (vstopni in izstopni stroški ter stroški prehoda) ter posredni stroški (upravljavska provizija, provizija za skrbniške storitve in drugi stroški). Višina posameznega stroška se med posameznimi tipi skladov in med družbami za upravljanje (v nadaljevanju DZU) lahko precej razlikuje. Lestvice teh stroškov so objavljene v prospektu z vključenimi pravili upravljanja vzajemnega sklada, ki je vlagateljem na voljo na sedežu posamezne družbe za upravljanje in njihovih spletnih straneh ter na pooblaščenih vpisnih mestih skladov. V skladu z morebitno trženjsko akcijo pa družbe za upravljanje lahko vlagatelju omogočijo vstop, izstop in prehod med podskladi tudi po nižjih stroških ali brez njih.

Med finančnimi svetovalci krožijo različna mnenja, na katere stroške mora biti vlagatelj najbolj pozoren pri izbiri vzajemnega sklada. Prevladujejo mnenja, da ima pri izbiri sklada največjo težo upravljavska provizija, ki ima na končno donosnost naložbe predvsem pri dolgoročnem varčevanju največji vpliv, ker jo družba za upravljanje obračuna vsak dan sproti kot nadomestilo za upravljanje in je že upoštevana pri objavi vrednosti enote premoženja (VEP), medtem ko imajo na daljši rok vstopni, izstopni in prehodni stroški manjši vpliv, saj so enkratnega značaja.

Sam zastopam stališče tistih, ki menijo, da imajo na končno donosnost naložbe večji vpliv neposredni stroški, čeprav so enkratnega značaja in jih družba za upravljanje zaračuna ob vstopu, izstopu ali prehodu med podskladi iste družbe za upravljanje. Poglejmo na primeru, zakaj menim tako.

ni podpisa

Primer 1: Imamo Sklad1 s štiriodstotno vstopno provizijo in enoodstotno upravljavsko provizijo ter Sklad2 s triodstotno vstopno provizijo in triodstotno upravljavsko provizijo. Če bi oba sklada v treh letih ustvarila 30-odstotni donos, bi vlagatelj pri vplačilu 10.000 evrov pri prodaji Sklada1 po izplačilu na račun prejel 12.500 evrov (10.000 / 1,04*1,3), pri prodaji Sklada2 pa 12.621 evrov (10.000/1,03*1,3). V tem primeru ugotovimo, da imata na končno donosnost naložbe večji vpliv uspešnost vzajemnega sklada in višina vstopne provizije (neposredni strošek), medtem ko upravljavska provizija (posredni strošek) v tem primeru nima neposrednega vpliva.

Primer 2: V drugem primeru pa imamo Sklad1, ki ima triodstotno vstopno provizijo in dvoodstotno upravljavsko provizijo in je v treh letih ustvaril 35-odsotni donos, medtem ko je Sklad2, ki ima šestodstotno vstopno provizijo in enoodstotno upravljavsko provizijo, v istem obdobju ustvaril 38-odstotni donos. Če bi vlagatelj v oba sklada vložil 10.000 evrov, bi pri prodaji Sklada1 po izplačilu na račun prejel 13.107 evrov (10.000 / 1,03*1,35), pri prodaji Sklada2 pa 13.019 evrov (10.000/1,06*1,38), kar je 88 evrov manj, čeprav je imel Sklad2 v triletnem obdobju tri odstotke višji donos ob nižji upravljavski proviziji.

Na podlagi zgornjega primera ugotovimo, da je vlagatelj v primeru 2 z naložbo v Sklad1 z nižjo vstopno provizijo in višjo upravljavsko provizijo ob manj uspešnem upravljanju upravljavca ustvaril boljši rezultat od naložbe v Sklad2 z višjo donosnostjo, nižjo upravljavsko provizijo in višjimi vstopnimi stroški. Na podlagi izračuna lahko potrdimo tezo, da ima na končno donosnost naložbe upravljavska provizija manjši vpliv kot vstopna provizija. Kakšen donos bo vlagatelj dolgoročno ustvaril, pa je bolj odvisno od izbire tipa vzajemnega sklada (delniški, obvezniški, mešani, denarni) in od uspešnosti upravljavca vzajemnega sklada.

Čeprav igrajo posredni in neposredni stroški vzajemnega sklada pomembno vlogo pri izbiri sklada, vlagateljem svetujemo, da se pred izbiro vzajemnega sklada najprej osredotočijo na cilje varčevanja, tveganje in časovni horizont varčevanja in šele kasneje naj pozornost namenijo naložbeni politiki sklada, stroškom, uspešnosti upravljavca ter številu podskladov posamezne družbe za upravljanje, ki bo vlagatelju omogočala enostavno, stroškovno in davčno učinkovito prilagajanje strukture portfelja glede na dolžino varčevanja in razmere na finančnih trgih.