Kamen na kamen palača, evro na evro …

Enaintrideseti oktober ni samo slovenski državni praznik, dan reformacije, ampak tudi svetovani dan varčevanja. Ljudje že od nekdaj varčujemo, razlogi za varčevanje pa so različni. A medtem ko je v razvitih državah varčevanje najbolj povezano z zagotovitvijo zadostnih sredstev za čas po upokojitvi, v Sloveniji to še ni prioriteta. Zakaj ne?

Raziskave kažejo, da Slovenci varčujemo predvsem za »slabe čase«, za popravilo avta, stanovanja in večje nakupe. Pokojnina je nekje na dnu varčevalnih prioritet. Kar je narobe, saj dejstva neizprosno kažejo, da bomo živeli dlje, kot so živeli naši dedki in babice, pokojnino pa bomo imeli nižjo, kot jo imajo oni sedaj.

Pred časom sem na slovenski nacionalni televiziji ponovno slišal podatek (gre za podatek statističnega urada), da je v letu 2015 kar 78.000 upokojencev živelo na pragu revščine – torej skoraj vsak peti. Po podatkih zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je oktobra letos starostno pokojnino v znesku do 600 evrov prejemalo več kot 45 odstotkov upokojencev, vse oblike pokojnin (izplačane prek Zpiza) do višine 600 evrov pa je prejemalo več kot 55 odstotkov upokojencev – torej slabih 350.000!

A vendar dvomim, da nas, delovno aktivne, ti podatki dovolj ozavestijo, ker, saj veste, dokler se ne dogaja nam, ne boli. Dejstvo pa je, da bomo za spodobno življenje v času upokojitve morali poskrbeti tudi sami, saj država ne bo dovolj. Pa se tega ne zavedamo ali si ne želimo spodobno živeti v tretjem obdobju življenja? O zadnjem močno dvomim. Glavni razlog je ozaveščenost o nujnosti varčevanja za starost in dejanskem pomenu tega v času, ko smo še delovno aktivni. Tako se tolažimo z izgovori, češ da ne bomo dočakali penzije, saj bomo tako ali tako delali do smrti, ali da bo za nas poskrbela država, morda naši otroci (?), ki si že sami težko ustvarijo primeren življenjski standard ali dobijo primerno zaposlitev. Čas je torej, da si prenehamo zatiskati oči in se začnemo odgovorno obnašati do sebe in svojih bližnjih.

Treba je začeti varčevati.

Varčujemo lahko na različne načine oziroma v različnih oblikah, od varčevanja doma, v »nogavici«, vlaganja v nepremičnine (nakup stanovanja z namenom oddajanja) ali drage kovine (na primer zlato), varčevanja na bankah, vzajemnih skladih ali zavarovalnicah prek naložbenih ali klasičnih življenjskih zavarovanj do sklenitve pokojninskega varčevanja pri zavarovalnicah oziroma pokojninskih družbah. Vsako ima prednosti in pomanjkljivosti, vsem finančnim varčevanjem pa je skupna ena točka: prej ko začnemo varčevati, več bomo privarčevali že zgolj zaradi »famoznega« obrestno obrestnega računa. Ta upošteva, da se na začetno glavnico in obresti pripišejo nove obresti v drugem letu, nato spet obresti na celoten prejšnji znesek in tako naprej. In kam nas to pripelje?

Shutterstock

Če varčuje s 50 evri na mesec, bi lahko Mojca, stara 45 let, do upokojitve, torej v dvajsetih letih, na vplačanih 12.000 evrov privarčevala od dobrih 16.000 do več kot 25.000 evrov, odvisno od dejanskega donosa. Poglejmo še z drugega konca. Če bi Mojca hotela privarčevati znesek, ki ga bo privarčevala Tara v svojih 40 letih, potem bi morala pri triodstotnem donosu namesto 50 evrov na mesec vplačevati 141,04 evra, pri petodstotnem donosu pa že kar 185,63 evra. Razlog je, jasno, v dolžini dobe varčevanja in učinku omenjenega obrestno obrestnega računa. In mogoče bi si Mojca to še lahko privoščila, medtem ko bi bilo za Angelco ali Alojza?starost, sicer ni smiselno to izredno težko uresničljivo. Višina privarčevanega zneska je seveda pomembna zaradi višine dosmrtne rente, ki jo lahko Mojca iz naslova varčevanja pričakuje. Pri znesku 16.000 evrov bi znašala renta dobrih 60 evrov, pri 45.000 evrih pa kajpada precej več – že skoraj 170 evrov.

Zato je izredno pomembno, da vsak od nas začne varčevati, kakor hitro je mogoče. Čas namreč v tem primeru dela za nas. Varčujmo, kolikor zmoremo, in pri varčevanju dosledno vztrajajmo.

Med različnimi oblikami varčevanja so seveda razlike, zlasti v donosih in tveganjih, zato je pametno, da varčujemo v različnih oblikah, saj ni pametno nositi vseh jajc v eni košari. Osnovno varčevanje za čas upokojitve pa bi moralo biti prostovoljno dodatno pokojninsko varčevanje, ki je edino, ki ga država tudi davčno stimulira (nagrajuje). Z zadnjo spremembo zakonodaje leta 2012 je ta sistem uvedel tudi posameznikovi starosti primerno stopnjo naložbenega tveganja z vpeljavo skladov življenjskega cikla. S tem je sistem še primernejši za različne starostne skupine, omogoča razpršenost naložb in povprečno lahko glede na izkušnje v celotnem obdobju pričakujemo od pet- do sedemodstotno neto donosnost. Kar ni slabo. Po podatkih ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo konec leta 2015 v ta sistem vključenih nekaj manj kot 500.000 zavarovancev, kar je le slabih 60 odstotkov vseh, ki plačujejo prispevke v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s povprečno premijo 31 evrov. Zavedanje o pomenu tovrstnega varčevanja je torej še vedno premajhno.

Sklenemo torej lahko, da bomo vsi deležni pokojnine v neki višini od države, torej prvega stebra, ki pa ne bo dovolj, da bi brezskrbno preživeli tretje obdobje svojega življenja. Zato je treba k temu dodati našo lastno aktivnost in varčevati. Prej ko začnemo, višji privarčevani znesek lahko pričakujemo. In s tem imamo več možnosti, da bo naše tretje življenjsko obdobje manj stresno.

Damir Verdev, izvršni direktor Prve osebne zavarovalnice