Kakšen bo Zujf po Zujfu

Javni dolg se je od leta 2012 do danes povečal na več kot 70 odstotkov bruto domačega proizvoda, pokojninske reforme, ki bi ublažila primanjkljaje v pokojninski blagajni, kljub desetletnih opozorilom ni na spregled, marsikateri ukrepi razvpitega varčevalnega paketa Zujfa so iz začasnih postali trajni, a stanje v javnih financah zaradi povečanja izdatkov države ni nič boljše. Kje bo država vzela ob naslednji krizi?

»Sprejeti proračunski dokumenti za leti 2018 in 2019, ki vključujejo sprostitev še nekaterih začasnih varčevalnih ukrepov, predvidevajo precejšnje povišanje izdatkov, kar postavlja velik izziv za oblikovanje ukrepov za ohranjanje stabilnih javnih financ,« opozarja Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar). »Zaradi hitre rasti bruto domačega proizvoda bi se zmanjševanje državnega dolga lahko nadaljevalo tudi ob nespremenjenih politikah, vendar le, če se zdaj ugodne okoliščine ne bodo poslabšale,« opozarja fiskalni svet.

V sedanjih nekoliko bolj zaostrenih razmerah je iluzorno pričakovati, da se bo vlada odločila za kakšno pomembnejše znižanje davkov, saj bi to vodilo v zmanjšanje javnofinančnih prihodkov. ---- dr. Davorin Kračun, predsednik fiskalnega sveta

A okoliščine so se poslabšale. Napoved gospodarske rasti se je za prihodnje leto znižala na 3,7 odstotka, dogajanje na mednarodnih trgih pa se lahko spremeni tako rekoč čez noč. V Nemčiji je od aprila dalje opazen močan zdrs v industrijski proizvodnji, v celotni EU je oktobra nakup avtomobilov upadel za 23 odstotkov, v sosednji Avstriji za 41 odstotkov, ameriški predsednik grozi s sankcijami za uvoz evropskih avtomobilov čez lužo. Tudi posledice brexita ter fiskalne krize v Turčiji in Argentini so eni izmed vzrokov, da številni domači in tuji inštituti svarijo pred možnostjo nove recesije. Za prihodnje leto je napoved rasti BDP za Evropo zmanjšana z 2,2 odstotka na 1,7 odstotka. Slovenski BDP, ki je visoko nad evropskim povprečjem, temelji na izvozu, zato je vsako poslabšanje na mednarodnih trgih za Slovenijo kot majhno ekonomijo lahko usodno, če nanjo ni ustrezno pripravljena.
Za pripravljenost na soočanje z gospodarskim spancem pa so temeljne zdrave in vzdržne javne finance. Namen svaril fiskalnega sveta proti povečevanju javnofinančnega deficita in javnega dolga je, da v prihodnosti Slovenija ne bi prišla v položaj, ko bi morala sprejemati kaj podobnega, kot je bil Zujf. Na finančnem ministrstvu se tega zavedajo in si pred prepotrebno konsolidacijo javnih financ ne zatiskajo oči. Kot so nam povedali, tudi sami ves čas opozarjajo, da moramo v dobrih časih ustvariti dovolj rezerve za prihodnji obrat v gospodarstvu pa tudi da so pričakovanja glede hitrosti izpolnjevanja koalicijskega sporazuma prevelika in da ga bo treba izvajati preudarno.

Tudi na Gospodarski zbornici Slovenije svarijo pred neustrezno makroekonomsko politiko. Po besedah njihovega glavnega ekonomista Bojana Ivanca je širjenje socialnih pravic povsem legitimna usmeritev političnih strank, vendar bi te prav prišle v obdobju gospodarskega upada, ne pa takrat, ko imamo rekordno nizko brezposelnost ter se delodajalci pritožujejo, da ne dobijo ljudi, ki bi delali. »Del teh seveda ni ustrezno usposobljenih, del pa ne kaže jasne želje po tem, da bi delali, ker je razlika med minimalno plačo in socialnimi pravicami tako majhna. Če to rešujemo z dvigovanjem minimalne plače, so učinki tega še bolj dvomljivi. Zaposlenim prejemnikom minimalne plače to seveda ustreza, tistim, za katere delovna mesta zato niso na voljo, pa seveda ne,« pravi Ivanc.

Dolg države je prevelik

Vse to namreč močno povečuje izdatke države. Na ministrstvu za finance ocenjujejo, da bo dolg države konec leta znašal 32,15 milijarde evrov oziroma 70,3 odstotka BDP. Državna blagajna bo imela v letu 2018, kot kažejo podatki o znani realizaciji po denarnem toku, sicer višji presežek od načrtovanega. »Razlogi za to so v nekaterih višjih enkratnih prihodkih, ki se sicer ne bodo odrazili na celovitih konsolidiranih bilancah sektorja država kot prihodek, saj se deloma nanašajo na rezultate in porabo zadnjih let. Po zadnji napovedi bo presežek države v letu 2018 dosegel 0,5 odstotka BDP,« so nam pojasnili na finančnem ministrstvu. Pri tem pa pričakujejo, da se bo poslabšal strukturni saldo, kar pomeni ciklično ekspanzivno naravnano fiskalno politiko. »To je glede na ciklično stanje gospodarstva neustrezno in pomeni zamujeno priložnost za trajnejše izboljšanje javnih financ,« pa navajajo v fiskalnem svetu.

Čemu smo se že odpovedali

Širjenje socialnih pravic je povsem legitimna usmeritev političnih strank, vendar bi te prav prišle v obdobju gospodarskega upada, ne pa v obdobju, ko imamo rekordno majhno brezposelnost in se delodajalci pritožujejo, da ne dobijo ljudi, ki bi delali.  ---- Bojan Ivanc, ekonomist v GZS

Zadnja kriza, ki se je začela pred natanko desetimi leti, je Slovenijo skoraj spravila na kolena. Za las se je izognila intervenciji Bruslja, tudi ali predvsem zato, ker je bila še pravi čas, maja 2012, sposobna potegniti zavoro z zakonom o uravnoteženju javnih financ, ki je postal znan kot Zujf. S tem je država v letu 2012 privarčevala 314 milijonov evrov. Zujf je posegel v kar 39 zakonov, določeni ukrepi so bili začasni, drugi pa so veljajo še danes. V javnem sektorju še vedno velja ukrep, ki omejuje nagrajevanje delovne uspešnosti, starševsko nadomestilo ostaja znižano na 90 odstotkov plače do naslednjega leta, če ne bo z novim zakonom spet omejeno, vrtec za drugega otroka ni več brezplačen, koncesijska dajatev na študentsko delo se je z 12 odstotkov povečala na 23 odstotkov, študentje med počitnicami niso upravičeni do subvencije za prehrano, davek na dodano vrednost je zvišan na 22 odstotkov in še bi lahko naštevali. Veliko se jih je vrnilo tudi na predkrizno raven; vrnitev regresa za upokojence, usklajevanje pokojnin itd.

Možnosti so izčrpane

Varčevanje, ki smo mu bili priča po letu 2013 z dvigom davkov, in postopno sproščanje ukrepov Zujfa sta doslej zagotavljala zaostajanje rasti državnih odhodkov za prihodki, zdaj pa po opozorilih Umarja možnosti ni več.

»Zmožnosti pristopa iz zadnjih let za nadaljnje izboljšanje javnofinančnega položaja so izčrpane, v srednjeročnem obdobju bodo zato za nadaljnje vzdržno izboljšanje javnofinančnega salda in znižanje dolga potrebni sistemski ukrepi,« opozarjajo v Umarju, kjer tudi opazujejo trend zmanjšane gospodarske aktivnosti v tujini.

»Hkrati je precej izčrpan prostor za dodatno obremenjevanje nadpovprečno obdavčene potrošnje. Trajnejše stabilnosti javnih financ tudi ne bo možno doseči z zadrževanjem ali zmanjševanjem nekaterih fleksibilnejših izdatkov, zlasti investicij,« so prepričani.
S tem se strinjajo tudi na ministrstvu za finance. »Glede na osnutek proračunskega načrta za 2019 bodo ob vseh sproščenih omejevalnih ukrepih – kljub šestemu letu visoke gospodarske rasti – prihodki ravno pokrili odhodke. Omejiti je treba apetite na področju plač v javnem sektorju in pri »lovljenju« zaostankov iz preteklosti na področju pokojnin in transferjev ter pristopiti k ureditvi pravic v zdravstvenem sistemu. Ponovno ukrepanje je potrebno tudi na trgu dela in pri pokojninski reformi,« so jasni.

Tveganja so velika

Po ocenah programa stabilnosti nesprejetje ukrepov tako lahko že v letih 2018–2019 privede do poslabšanja strukturnega salda javnih financ v višini ene odstotne točke. Predsednik fiskalnega sveta dr. Davorin Kračun je za Svet kapitala pojasnil, da Slovenija sicer zdaj vodi ustrezno politiko obvladovanja javnega dolga in v prihodnjih letih lahko pričakuje padanje obrestnih obremenitev dolga, a le na račun trenutno še ustrezne rasti BDP. Podatki Eurostata kažejo, da je dinamika zniževanja javnega dolga v deležu BDP med tremi najvišjimi v območju z evrom v obdobju 2015–2017. V primerjavi z letom 2015, ko je javni dolg v Sloveniji v deležu BDP dosegel najvišjo vrednost, se bo namreč naš javni dolg konec leta znižal za 12,2 odstotne točke BDP.

»Če bi se pokazalo večje odstopanje od spoštovanja fiskalnih pravil, se lahko ugodni trendi hitro prevesijo. Soočeni smo s številnimi tveganji, ki vodijo javnofinančni razvoj v negativno smer, če bo vlada popustila pri makroekonomski politiki, ki upošteva fiskalna pravila,« ob tem opozarja Kračun.

Potrebujemo večjo produktivnost

Namen svaril fiskalnega sveta proti povečevanju javnofinančnega deficita in javnega dolga je, da v prihodnosti Slovenija ne bi prišla v položaj, ko bi morala sprejemati kaj podobnega, kot je bil Zujf. Zato moramo v dobrih časih ustvariti dovolj rezerve za prihodnji obrat v gospodarstvu.

Tudi Banka Slovenije je konec oktobra opozorila na previdnost pri vodenju ekonomskih politik, skrb vzbujajoča je predvsem izjemno nizka rast produktivnosti gospodarstva. Odgovor na pojemanje gospodarske rasti, ki smo ji že priča, pa je ravno v povečevanju produktivnosti. Zaradi pretekle davčne reforme se je, kot navaja Umar, povečalo število zaposlenih, a se je rast produktivnosti po podatkih Banke Slovenije iz 1,9 odstotka znižala na en odstotek. Tukaj ima Slovenija še veliko manevrskega prostora, zato bi morala biti po Kračunovem mnenju prioriteta ekonomskih politik kako povečati produktivnost. Po besedah glavnega ekonomista pri GZS Bojana Ivanca se je rast produktivnosti v zadnjem letu ustavila, predvsem zaradi višjih cen ter tudi povišanja števila zaposlenih v dejavnostih, kot sta, recimo, gradbeništvo in trgovina, ki k rasti produktivnost ne prispevajo tako veliko kot druge industrije. A struktura gospodarstva se ne spreminja čez noč, zato je treba veliko pozornosti namenjati tudi tveganjem.

Za Slovenijo kot izvozno odvisno državo, ki se ne more zanašati na lastni trg potrošnikov, so najpomembnejša tveganja, ki izhajajo iz mednarodnega okolja, drugo tveganje izhaja iz visoke stopnje zadolženosti države. »Slovenski javni dolg je še vedno več kot 70 odstotkov letnega BDP in je zaradi tega manevrski prostor za morebitne protikrizne učinke zelo zmanjšan,« poudarja Kračun.

Dolgoročno tveganje, na katero nas opozarjajo vse mednarodne institucije, je demografsko področje. Staranje prebivalstva je v Sloveniji najbolj izrazito na svetu. To zahteva strukturne reforme, da bomo lahko naše življenje prilagodili novi demografski realnosti. Reforme je treba začeti pripravljati danes, a jih še ni na spregled. »Če bi jih pripravljali danes, bi imeli čez pet, deset in dvajset let na razpolago ustrezne instrumente za soočenje s temi problemi, ne da bo zaradi tega trpela kvaliteta življenja celotnega prebivalstva,« meni Kračun. Dodatne nevarnosti vidi tudi v politiki, ki lahko hitro postane nestabilna in nezmožna oblikovati kakršnekoli ukrepe, kar nam lahko močno poslabša položaj. Potenciala vlade noče ocenjevati, pravi le, da »ko bo vlada objavila proračunske dokumente, jih bomo ocenili«.

Da bi bile javne finance v obdobju morebitne nove recesije vzdržne, pa bi morali po Ivančevih besedah določiti jasna pravila z minimalnimi odstopanji pri politiki izdatkov za pokojnine, zdravstvo, druge socialne transferje ter maso plač v javnem sektorju. »Ti izdatki ne smejo naraščati hitreje kot nominalni BDP. V recesiji je smiselno ohraniti število zaposlenih v javnem sektorju, maso plač pa zadrževati z odpravo letnih usklajevanj, po potrebi, v primeru hujše recesije, z znižanjem določenih dodatkov. Vsekakor je dobro, da država jasno predstavi vsem vnaprej definiran mehanizem, saj v obdobju recesije vsi iščejo določene izjeme in kvazi pravila, ki jim koristijo pri branjenju svojih usmeritev,« meni sogovornik.

Ne glede na to, kdo vlada, dejstvo, da moramo zmanjšati finančne izdatke, če hočemo ohraniti stabilne finance, ostaja nespremenjeno. »V sedanjih nekoliko bolj zaostrenih razmerah je iluzorno pričakovati, da se bo vlada odločila za kakšno pomembnejše znižanje davkov, saj bi to vodilo v zmanjšanje javnofinančnih prihodkov,« dodaja Kračun.

Kakšne bodo torej posledice morebitne nove recesije? Kračun odgovarja: »Govoriti o posledicah naslednje krize je tako kot govoriti o posledicah prometne nesreče, ki se še ni zgodila. Potrebna pa je previdna vožnja in tako je tudi pri vodenju makroekonomske politike potrebna previdnost. Odločevalcev ne smejo zapeljati ugodni pogoji novega zadolževanja. Slovenija je visoko zadolžena in to močno zmanjšuje javnofinančni manevrski prostor za morebiten proticiklični odgovor na pojemanje gospodarske rasti.«