Kakršen šef, takšna donosnost naložb

Za ameriško energetsko družbo Enron marsikdo ve predvsem zaradi Jeffreyja Keitha Skillinga, nekdanjega izvršnega direktorja, ki je bil zaradi poslovnih goljufij in trgovanja z notranjimi informacijami leta 2006 obsojen na 24 let zapora. Podjetje je zaradi njegovih kaznivih dejanj bankrotiralo. Gospodarskega kriminala ni od takrat nič manj.

Globalna anketa o gospodarskem kriminalu in goljufijah, ki jo je letos februarja objavila PricewaterhouseCoopers (Pwc), je pokazala, da se je v zadnjih dveh letih skoraj polovica podjetij srečala s poslovno goljufijo; v približno 40 odstotkov je šlo za notranje storilce, v 40 odstotkih za zunanje in v 20 odstotkih za sodelovanje obojih. Med notranjimi storilci je glede na raziskavo Pwc 34 odstotkov srednjega menedžmenta, 31 odstotkov operativcev in 26 odstotkov najvišjega vodstvenega kadra.

Kako poteka okoriščanje z notranjimi informacijami

Ljudje, ki se želijo okoristiti s svojim položajem, se recimo sprašujejo o tem, kdaj prodati delnice podjetja, v katerem so zaposleni in imajo dostop do informacij, ki vplivajo na ceno delnic. Marsikdaj gre za informacije o ponarejanju računovodskih izkazov. Dejstvo, da se goljufije dogajajo, pomeni, da je vrednost podjetja precenjena, zato bodo s pravočasno prodajo iztržili več kot takrat, ko bo goljufija morda razkrita. A če je goljufija stalna praksa, obstaja velika verjetnost, da bo cena delnic še naprej naraščala, goljufije pa ne bodo razkrili.



Vse to je kaznivo dejanje okoriščanja z notranjimi informacijami. Tako kot je prodaja notranjih informacij zunanjim partnerjem, ki imajo v lasti delnice. Preiskovalci storilce odkrijejo med preiskavo prevare, saj lahko za nazaj pregledajo odstopajoče trgovalne aktivnosti, na primer, da tik pred javno objavo slabih poslovnih izidov določena skupina proda večjo količino delnic.

Sporne poslovne prakse imajo na dolgi rok uničujoče učinke na podjetja, zato se marsikatero trudi preprečiti in zmanjšati njihovo pojavnost. Mehanizmov je veliko, še pred kratkim ne prav pogost pa je ta, da podjetja izvršne kadre presojajo tudi na podlagi podatkov o njihovem zasebnem življenju. Kakor navaja prispevek v februarski izdaji Harvard Business Review, sta pomembni predvsem dve značilnosti: nagnjenost h kršenju zakona, ki je povezana s splošnim pomanjkanjem samonadzora in neupoštevanjem pravil, ter nagnjenost k materializmu, ki je povezana z neobčutljivostjo glede vplivov lastnih dejanj na družbo in okolje.

V prispevku so Aiyesha Dey, izredna profesorica na Harvard Business School, in soavtorji natančneje preučili povezavo med osebno kartoteko (od prometnih prekrškov in vse do nasilja v družini) ter nagnjenostjo k poslovanju na podlagi notranjih zaupnih informacij.

Kazenska preteklost

V ameriških zveznih in državnih bazah podatkov o kriminalu, s preverjanjem kaznivih dejanj in vključitvijo zasebnih pre­iskovalcev so poiskali podjetja, ki so v obdobju od leta 1986 do 2017 zaposlovala vsaj enega izvršnega direktorja s kazensko evidenco in vsaj enega brez nje. Tako so dobili vzorec skoraj 1500 vodstvenih delavcev, med katerimi so bili 503 izvršni direktorji. Ugotovili so, da je za vodstvene delavce, ki imajo kazensko evidenco, bolj verjetno, da bodo trgovali z notranjimi informacijami. Povezava je bila veliko večja med direktorji, ki so imeli več prekrškov in tudi resnejše. Med 109 podjetji, ki so dokazano predložila lažne računovodske izkaze, je imelo veliko več direktorjev, 20,2 odstotka, kazensko kartoteko, med tistimi v kontrolni skupini pa le 4,6 odstotka.

Raziskovali so še, kako obnašanje direktorjev vpliva na obnašanje zaposlenih, ali ob direktorju s kazensko kartoteko podrejeni bolj verjetno goljufajo z notranjimi informacijami. Pokazalo se je, da kazenska preteklost vodilnih ne vpliva na podrejene, vpliva pa materialistična nagnjenost. Vodje z razkošnimi osebnimi potrošniškimi navadami (nenavadno dragi domovi, avtomobili ali čolni) veliko pogosteje zagrešijo »napake« pri poročanju.
V študiji, osredotočeni na banke, so ugotovili, da so materialistični direktorji tvegali več: njihove institucije so imele več neporavnanih posojil, več neobrestnih dohodkov in v deležu sredstev več hipotekarnih vrednostnih papirjev, ki veljajo za bolj tvegane.

Ločitev in vpliv na tveganje

Leta 2013 je podjetje iGate Corporation odpustilo izvršnega direktorja Phaneesa Murthyja, potem ko je notranja preiskava razkrila, da je imel razmerje s podrejeno zaposleno, s čimer je kršil politiko podjetja. Delnice podjetja so ob tej vesti izgubile skoraj 10 odstotkov vrednosti. Čez nekaj dni je podjetje javnost obvestilo, da direktor zaradi kršenja različnih členov pogodbe ni upravičen do odpravnine, zaradi česar so delnice še bolj padle.



David Larker in Allan McCall z računovodskega oddelka univerze Stanford in Brian Tayan s podiplomske poslovne šole Stanford so preučevali, kako razveze izvršnih direktorjev vplivajo na korporacijo, in ugotovili, da ločitveni postopek lahko pripelje do izgube premoženja, znotraj tega pa tudi do izgube delnic, kar zmanjša direktorjev vpliv in nadzor v podjetju. Muč­ni postopki običajno zmanjšajo njegovo produktivnost in koncentracijo, kar lahko v skrajnem primeru privede do prezgodnje upokojitve (avtorji navajajo primer A. G. Lafleyja, ki je po vložitvi zahtevka za ločitev predčasno odstopil z mesta direktorja družbe Proctor & Gamble). Ločitve pa vplivajo tudi, navajajo, na dovzetnost za tveganja: »Nenadna sprememba v premoženju generalnega direktorja lahko vpliva na njegov apetit in zato na odločanje, ki lahko postane preveč tvegano.« Raziskovalci na koncu zapišejo, da so delničarji in investitorji vedno bolj pozorni na zasebno življenje direktorjev in to upoštevajo pri odločanju o imenovanju oziroma naložbah.

Intro- in ekstrovertiranost

Na vrednost delnic vpliva tudi introvertirano ali ekstrovertirano obnašanje vodilnih, opažajo raziskovalci. Joseph S. Harrison je s sodelavci analiziral 1500 direktorjev podjetij na lestvici S&P. Stopnjo njihove vestnosti, nevrotičnosti in eks­trovertiranosti so primerjali s stabilnostjo oz. nestabilnostjo cen delnic podjetij in donosov ter ugotovili, da so imela podjetja, ki so jih vodili vestni direktorji, nižjo raven volatilnosti, vendar so lahko ob višjih stopnjah tveganja ustvarila višji donos.

V nasprotju z njimi so bila podjetja bolj nevrotičnih in ekstrovertiranih izvršnih direktorjev bolj volatilna, vendar so bila manj sposobna to preobraziti v višji donos za delničarje. Pri podjetjih močno ekstrovertiranih izvršnih direktorjev se je pokazala močna povezava z negativno ceno in donosom delnic. Delnice podjetij pod vodstvom ekstrovertiranih direktorjev so imele za 3,3 odstotke manjše donose, podjetja z introvertiranimi direktorji pa 5,43 odstotkov višje.

Čeprav ugotovitve kažejo, da so bolj ekstrovertirani direktorji dejansko manj učinkoviti pri obvladovanju tveganj in ustvarjanju vrednosti kot njihovi bolj introvertirani kolegi (med katerimi najdemo Billa Gatesa, Larryja Pagea, Steva Wozniaka in Warrena Buffetta), pa so tudi lastnosti ekstrovertiranih ljudi včasih izjemnega pomena pri rasti podjetja, česar ne gre zanemariti.