Kako privarčujemo svoj prvi milijon

Na drugi strani pa se je lani, po podatkih Banke Slovenije, rast vlog gospodinjstev v bankah povečala za dobro milijardo evrov, kar je največ po letu 2008. Povečala so se predvsem sredstva na osebnih računih, ki so konec leta 2016 predstavljala že kar 65 odstotkov vseh vlog gospodinjstev.

Individualno varčevanje v Sloveniji je torej precej razširjeno. Vprašanje pa je, ali je takšno varčevanje optimalno. Ob tej besedi se nam porajajo številne teorije, skupno vsem pa je, da je izbira načina varčevanja odvisna od tega, za kakšen namen želimo varčevati, koliko sredstev imamo že privarčevanih in kakšnemu tveganju se želimo izpostaviti …

To, da danes več kot 65 odstotkov vseh vlog gospodinjstev leži na osebnih računih, kaže, da Slovenci ne poznamo dovolj dobro drugih oblik varčevanja in tudi njihovih prednosti, čeprav ne gre zanemariti dejstva, da so se ta sredstva povečala v zadnjem času, saj so se obrestne mere v bankah v zadnjih letih občutno znižale in so postali depoziti manj privlačni.

Slovenci smo konservativni in imamo večino premoženja v hiši in denarju.

Slovenci smo že po naravi konservativni in imamo večino svojega premoženja v dveh stvareh – v hiši oziroma stanovanju ter v denarju. Relativno majhen delež ga imamo v skladih, naložbenih ali pokojninskih zavarovanjih, še manj v obveznicah ali delnicah.

Je pa odločitev za varčevanje tako osebnostnega kot finančnega značaja. Pogosto se namreč znajdemo v razcepu med tem, kar želimo (na primer redno mesečno varčevanje), in tem kar mislimo, da smo zmožni storiti. Varčevanje se nam lahko zdi popolnoma neuresničljivo, če nimamo občutka, da bi lahko redno varčevali. Toda resnica je, da lahko vsak varčuje, tudi če samo nekaj malega.

Ker je finančno stanje vsakega izmed nas drugačno, je nemogoče, da bi vsi varčevali v enakem odstotku svojih prihodkov. Toda kljub temu bi moral vsak od nas redno vsak mesec varčevati (tudi če so zneski majhni), saj, kot smo ugotovili lani v članku Se Angelca, stara 60 let, zaveda, kolikšno pokojnino bo imela?, sredstva, ki nam jih bo zagotavljala država, ne bodo zadostovala za našo varno starost.

Pexels

Mislimo sami nase

Lahko se odločimo za tradicionalni pristop, kar pomeni, da v kozarcu zbiramo drobiž (torej kovance), zbrani znesek pa konec vsakega meseca namenimo za varčevanje oziroma da zanj namenimo neki znesek ali odstotek od svojih dohodkov. Sodobnejša metoda pa je, da postavimo v ospredje sebe in najprej plačamo sebi. Kaj to natančno pomeni? Od dohodka si določimo neki znesek ali odstotek in ga najprej plačamo sebi (za potrebe varčevanja), šele nato plačamo vse druge račune. Znesek je lahko kakršen koli, pomembno je le, da plačamo sebi najprej in ne šele na koncu. Večina ljudi najprej plača vse račune in nato varčuje s sredstvi, ki ostanejo. Mnogim se potem zgodi, da jim ne ostane nič, zato tudi ne varčujejo.

Če pa plačamo najprej sebi, potem bomo varčevali, saj bo varčevanje postalo naša prioriteta. Lepota te metode je v tem, da četudi smo z denarjem nekoliko na tesnem, bomo poskrbeli, da ga bomo manj porabili kje drugje. Priporočljivo je torej, da si delamo mesečni proračun, v katerega vključimo svoje varčevanje. S tem varčevanje v osnovi postane naš strošek, kot, recimo, plačilo elektrike ali nakup hrane, ne pa luksuz, ki si ga privoščimo, ko imamo dovolj denarja in se želimo razvajati. Če smo bolj zapravljivi in le s težavo shajamo s prihodki iz meseca v mesec, je priporočljivo, da si svoje stroške zapišemo, jih konec meseca razdelimo v sklope (na primer hrana, oblačila, gorivo, stanovanje, telefon, rekreacija oziroma zabava ipd.) ter nato te sklope analiziramo. Tako bomo lažje ugotovili, kje zapravljamo preveč in kje moramo ukrepati.

Kamen na kamen …

Najbolje je, če samodejno varčujemo vsak mesec: lahko se odločimo, da nam delodajalec od plače trga premijo za, recimo, prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (PDPZ), ali pa na svojem računu pri banki odpremo trajnik bodisi za vplačevanje na neki varčevalni račun, v vzajemni sklad ali kaj podobnega.

Vsak lahko varčuje.

Prednost takšnega načina ni le to, da nam na varčevanje ni treba misliti, ampak mnogi pravijo, da so se tako hitro prilagodili življenju z nekaj manj prihodka in tega denarja kmalu niti niso več pogrešali. Druga prednost je, da vrednost na računu z leti lepo raste. Če bi 40 let vsak mesec privarčevali 50 evrov, bi ob povprečni donosnosti sedem odstotkov na leto (kar je povprečna ciljna donosnost prvih dveh skladov v življenjskem ciklu PDPZ) dosegli več kot 130.000 evrov. Z dvesto evri na mesec bi v tem času prihranili več kot pol milijona evrov. Tisti pa, ki si lahko privoščijo 400 evrov mesečnega varčevanja, bi v tem času prihranili več kot milijon evrov. Lepe številke, ki so z nekaj samonadzora in s pravilno usmerjenostjo popolnoma uresničljive. Tudi zaradi obrestno obrestnega računa, o katerem smo že govorili lani.

Vsak izmed nas torej lahko varčuje. Nekateri več, drugi manj, in prej ko začnemo, prej bomo dosegli svojo finančno varnost. Seveda obstajajo številni izgovori, zakaj ne bi varčevali, toda resnica je, da je edini način varčevanja ta, da se ga lotimo nemudoma in s ciljem, da si v prihodnosti omogočimo tisto, o čemer sanjamo v sedanjosti.