Kaj smo lahko včasih kupili za en evro in kaj danes?

Prihod evra je Slovencem na hitro zmanjšal znesek na bančnih računih – vsaj številko, ki ga je predstavljala. Tisti, ki so imeli pred uvedbo, na primer, sto tisočakov, so imeli nenadoma le še 417 »denarnih enot«.

A to je bila le »številčna težava«. Prave so se začele nekoliko pozneje. Najprej, ko so naši trgovci na hitro cene zaokrožili na višjo mogočo številko in ko se je začelo padanje vrednosti evra v primerjavi z drugimi valutami. Čeprav ni mogoče pozabiti, da je kljub pretresom v zadnjih letih, še vedno zelo stabilna valuta.

Julija 2008 si za en evro dobil dolar in 60 centov – to je pomenilo, da smo se Evropejci, ki smo obiskovali ZDA, takrat počutili kar precej bogate. Potem je udarila kriza in evro je strmoglavil. Zdaj je skoraj izenačen z dolarjem, stane dolar in pet centov.

To v primerjavi z njegovimi začetki sicer še vedno ni slabo. Ko so leta 2002 v prvih članicah evroobmočja uvedli evrsko gotovino, je bil evro vreden le 88 ameriških centov.

Petnajst let pozneje

Evro je druga najbolj uporabljana valuta na svetu. Napovedi, da bo izginil, so se uresničile le v smislu, da bo iz obtoka kmalu izginil petstoevrski bankovec. Pa ne, ker bi bil vreden premalo, ampak ker je priljubljen med kriminalci.

Številni se sicer pritožujejo, da nam je evro podražil življenje. Odgovor na vprašanje, kako upravičene so te pritožbe, je – da in ne.

V letu, ko se je naša država osamosvojila, 
je slovenski delavec prejel povprečno 43 evrov neto plače, leta 2015 pa 1035 evrov.

V tem času so se zelo podražile nekatere storitve in statistično gledano so cene zdaj za okoli 20 odstotkov višje kot pred uvedbo evra. A po drugi strani je povprečna neto plača za 35 odstotkov višja kot pred uvedbo evra. Slovenci smo tako po desetletju življenja z novo valuto, vseeno malo bogatejši.

Še posebno so se sicer v zadnjem desetletju zvišale cene gostinskih storitev, po podatkih statističnega urada povprečno za skoraj 29 odstotkov. V praksi to pomeni, da je pred prevzemom evra skodelica kave stala 81 centov, zdaj, po 47-odstotni podražitvi – pa 1,20 evra. Kar 56 odstotkov več ali 2,86 evra je treba plačati za pol litra piva. Za liter kakovostnega vina je bilo treba pred desetimi leti odšteti 7,48 evra, zdaj povprečno stane 12,81 evra.

Še bolj, za 60 odstotkov, so se podražili tobačni izdelki. Tako alkohol kot tobak sta se sicer večinoma podražila na račun zvišanja trošarin. Čeprav je imela leta 2007 in 2008 Slovenija najvišjo inflacijo v evrskem območju, za manj denarja v žepih pivcev in kadilcev torej ni kriv evro, ampak trošarine.

Shutterstock

Po žepu sicer ni udarilo le ljubitelje cigaret in alkohola. Podražile so se tudi cene sadja in brezalkoholnih pijač. Če se je hrana podražila za okoli 38 odstotkov, se je sadje za kar 70 odstotkov. Na statističnem uradu so to ponazorili s ceno limon. Pravijo, da je bilo treba za kilogram limon pred desetletjem odšteti 1,17 evra, zdaj pa 2,61 evra.

Dobro pa so jo v tem času odnesli ljubitelji mode – cene oblačil in obutve so se po statističnih izračunih v tem času zvišale za le 0,2 odstotka.

In če pogledamo dlje v preteklost?

V letu, ko se je naša država osamosvojila, je slovenski delavec prejel povprečno 43 evrov neto plače, leta 2015 pa 1035 evrov. Če poenostavimo odstotek rasti plač v zadnjih 25 letih, lahko zaključimo, da se je neto mesečna plača vsako leto skoraj podvojila. A zavidljiva rast je lahko samo številka na papirju, če se le-ta ne izrazi tudi v kupni moči potrošnika. Pa se je?

Hrana se je podražila za okoli 38 odstotkov, sadje pa za kar 
70 odstotkov.

Preprostega odgovora na to vprašanje ni, saj je to odvisno od posameznega primera. Če se strinjamo, da je kruh človekova osnovna dobrina, preračun pravi, da je bilo ob osamosvojitvi s povprečno plačo na mesec mogoče kupiti 397 štruc kruha, zdaj jih dobimo 40 odstotkov več ali 554 štruc za zdravje koristnega črnega kruha. Po drugi strani pa je s povprečno plačo mogoče kupiti več kot 40 odstotkov manj limon, kot smo jih lahko kupili pred desetletjem s takratno povprečno plačo.

Nekoliko slabše je šlo v tem času upokojencem. Delež povprečne pokojnine v povprečni slovenski neto plači je leta 1991 znašal 72 odstotkov in se zmanjševal tako, da je lani dosegel 55 odstotkov povprečne neto plače. Kljub temu so pokojnine rasle hitreje kot cene živil. Čeprav ob tem dejstvu sedanji upokojenci le težko prikimajo.