Južna Koreja: azijski mali velikan v nemilosti Kitajske

Po podatkih Svetovnega ekonomskega foruma je Južna Koreja leta 2017 veljala za 26. najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu (Slovenija se, na primer, uvršča na 56. mesto). Ta mali azijski velikan je v svetu znan predvsem na področjih avtomobilske industrije (Hyundai, Kia), zabavne elektronike (Samsung, LG), ladjedelništva (Hyundai Heavy Industries, Samsung Heavy Industries), proizvodnje čipov (SK Hynix) in kozmetike (Innisfree, Misha); zelo pomembna je tudi njihova popularna kultura »K-pop«, ki na leto ustvari več kot 12 milijard dolarjev prihodkov.

A za močno konkurenčnim industrijsko usmerjenim in tehnološko naprednim gospodarstvom je le peščica velikih industrijskih konglomeratov. Tako imenovani chaeboli, kot jim pravijo Korejci in kar pomeni »bogati klan«, ustvarjajo največ bruto domačega proizvoda. Čeprav na zahodu poznamo podjetje Samsung predvsem po pametnih telefonih in zabavni elektroniki, je to visoko razvejeno industrijsko hobotnico, ki se vključuje vse od zabavne elektronike in gospodinjskih aparatov do avtomobilske industrije, ladjedelništva, gradbeništva, bančništva do zavarovalništva. Konsolidirani prihodki tega velikana naj bi pomenili slabo petino (17 odstotkov) korejskega bruto domačega proizvoda, skupina pa naj bi poganjala več kot petino celotnega korejskega izvoza. Skupaj naj bi omenjeni chaeboli ustvarili kar 70 odstotkov korejskega bruto domačega proizvoda.

Pixabay

Za fasado industrijske razvejenosti in tehnološke naprednosti ter svetovne prepoznavnosti se skriva skoncentrirano gospodarstvo, kjer politika in gospodarstvo sobivata v močnem sožitju. To je pred kratkim lepo ponazoril škandal z zdaj že ustavno obtoženo in odstavljeno korejsko predsednico Park Geun Hye, v katerega je bil vpleten tudi dedič in podpredsednik Skupine Samsung, ki ga zaradi »uzurpacije« več sto milijonov dolarjev pokojninskih prihrankov čaka kazenski pregon.

Tako imenovani chaeboli (kar pomeni bogati klan) ustvarjajo največ bruto domačega proizvoda. Za fasado industrijske razvejenosti se skriva zelo skoncentrirano gospodarstvo, kjer politika in gospodarstvo sobivata v močnem sožitju.

Južna Koreja velja za močno izvozno usmerjeno gospodarstvo, saj skoraj polovico bruto domačega proizvoda (46 odstotkov) ustvari z izvozom. Zaradi svoje velikosti se uvršča na peto mesto največjih svetovnih izvoznikov. Vloga izvoza v bruto domačem proizvodu je tako konkretno višja kot, na primer, v ZDA (13 odstotkov), na Japonskem (18 odstotkov) ali Kitajskem (22 odstotkov). Poleg velike izvozne odvisnosti dodatno stopnjo ranljivosti pomeni tudi dejstvo, da kar 48 odstotkov celotnega korejskega izvoza pomeni elektronika in z njo povezane komponente, 31 odstotkov pa je vezanih na avtomobilsko in ladjedelniško industrijo. Kitajska velja s 24 odstotki za najpomembnejšo trgovinsko partnerico, ki se uvršča daleč pred ZDA (13 odstotkov) in Japonsko (5,9 odstotka). S podpisom prostotrgovinskega sporazuma, ki je začel veljati leta 2011, se je evropski izvoz v Korejo povečal za 55 odstotkov, in sicer s 30,6 milijarde dolarjev na 47,3 milijarde dolarjev do leta 2016. Čeprav ima EU s Korejo zunanjetrgovinski presežek, je Evropska unija z okoli devetimi odstotki pomembna zunanjetrgovinska partnerica za Južno Korejo, predvsem za avtomobilsko industrijo.

Južna Koreja lepo ponazarja tudi tako »azijski paradoks«, ki ponazarja močno gospodarsko povezanost in soodvisnost držav v regiji, a pogoste napetosti in tenzije z vidika političnih in zgodovinskih odnosov. Po eni strani je zgodovinsko, politično in vojaško močno odvisna od ZDA. Te imajo v Južni Koreji močno vojaško navzočnost. Po drugi strani je ekonomsko močno odvisna predvsem od Kitajske. In prav zaradi te razpetosti se je Južna Koreja, v času, ko se njena severna soseda jedrsko oborožuje in stopnjuje svoje grožnje, ujela v precep zaradi vzpostavitve novega protibalističnega ščita THAAD skupaj z ZDA. Čeprav naj bi bil le-ta namenjen prvotno zaščiti protibalističnim napadom Severne Koreje, je z njim več kot samo vznejevoljila Kitajsko. Ta v novem protibalističnem ščitu THAAD vidi ameriško vojaško »zaroto« proti Kitajski, pri tem pa se noče spopasti z vse večjo severnokorejsko jedrsko grožnjo, ki jo je sama nekoliko dopustila. Resnica je najbrž seveda nekje vmes. Nekaj pa je jasno: Kitajska je Južni Koreji z vso resnostjo zagrozila z zunanjetrgovinsko vojno ter prepovedala obisk kitajskih turistov v Južni Koreji, ki pomenijo kar polovico vseh turistov. Če postavimo zunanjepolitična in vojaška vprašanja ob stran, so posledice zunanjetrgovinske vojne med Kitajsko in Južno Korejo, ki je tudi sama zagrozila Kitajski, lahko katastrofalne. To nam pove že preprosta aritmetika: desetodstotno zmanjšanje izvoza bi enajsto in peto največje izvozno gospodarstvo na svetu skrčilo za 4,6 odstotka. Tega se zelo dobro zaveda predvsem Kitajska, ki je podobne ukrepe v preteklosti že uporabila tudi proti Filipinom, Vietnamu in celo Norveški. 
In iz te lekcije se lahko marsičesa nauči tudi Slovenija, kjer izvoz blaga in storitev pomeni kar 75 odstotkov bruto domačega proizvoda; 77 odstotkov izvoza je trgovina z drugimi članicami EU, med katerimi je na prvem mestu z 22 odstotki Nemčija. Za Slovenijo sta, podobno kot za Južno Korejo, velika geografska izvozna odvisnost ter industrijska nediverzificiranost lahko strateški nevarnosti, kjer se lahko hitro znajdemo kot »kmetje« na šahovnici večjih svetovnih ekonomskih in političnih velesil.

* Avtor se za podporo zahvaljuje Kraljevemu inštitutu za mednarodne odnose Chatam House v Londonu ter Korejski fundaciji v Seulu. 

dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani  in Fulbrightov štipendist na Univerzi Harvard, FAS Sociologija, ZDA