Je Slovenija nezanimiva
za tuje vlagatelje?

Več je zanimanja za panoge, kjer se proizvajajo srednje- in visokotehnološki proizvodi, je dejal Damijan in pojasnil, da je v industrijah z višjo dodano vrednostjo tujim vlagateljem lažje upravičiti nekoliko višje stroške dela pri nas, ki so odsev višjega življenjskega standarda kot v nekaterih konkurenčnih državah in tudi visoke ravni znanja.

Zakaj tako malo tujih investicij?

Ob osamosvojitvi je bila slovenska politika polna visokoletečih besed o zeleni oazi v osrčju Evrope, ki bo postala logistični center in izhodiščna točka za tuje multinacionalke za Jugovzhodno Evropo. Zakaj se to ni zgodilo? V Slovenijo smo v zadnjih letih privabili več investitorjev, ki so prevzemali lokalna podjetja in ustanavljali nova – tako imenovane greenfield investicije –, a v tem pogledu še vedno precej zaostajamo za večino konkurentk na mednarodnih trgih.

Tujci so v sedmih novih članicah EU raje kot dobra podjetja kupovali »limone«.

Visokoleteče besede še vedno ostajajo, le da so se »buzzwordi« modernizirali in postali še lepše zveneči – od »green hub destinacije« do »zelene referenčne države«, a pogled naokrog razkriva, da so nam tovrstne tuje investicije pobrale preostale evropske države, ki so se Evropski uniji pridružile hkrati z nami. Podatki kažejo klavrno sliko. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ocenjuje stanje vhodnih tujih neposrednih investicij v Sloveniji na okoli 36 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Po tem kriteriju smo precej pod povprečjem EU, ki znaša 49 odstotkov. Najvišje se po tem kriteriju uvrščajo Luksemburg (351 odstotkov), Irska (277) in Švica (130), pred nami pa so prav vse preostale članice EU, ki so se ji pridružile hkrati s Slovenijo. Še posebej visok je ta kazalnik na primer v Estoniji (83 odstotkov), Madžarski (64) in Češki (60). Na repu lestvice po tem kriteriju najdemo Japonsko, Korejo, Argentino, Grčijo in Turčijo.

Shutterstock

V prihodnje se utegne Slovenija na lestvici držav z največ tujimi investicijami vendarle nekoliko povzpeti. Trendi zadnjih let kažejo na krepko povečanje tujih investicij, kar ni posledica zgolj izboljšanja gospodarskih razmer v Evropi in svetu. »Prej Japti, danes Spirit sta v 15 letih naredila kar nekaj za odpravljanje preprek na poti tujim investitorjem,« ocenjuje Damijan. Marsikje celo toliko, bodo porekli nekateri, da se slovenska podjetja pritožujejo nad neenakopravnim položajem na trgu. Nihče pa se verjetno ne pritožuje nad dejstvom, da je danes mogoče hitreje in enostavneje priti do gradbenega dovoljenja, kar navsezadnje dokazuje projekt gradnje lakirnice Magna Styer ali pa 34-milijonska naložba švicarsko-japonskege družbe Sumitomo v Logatcu. Vselej ni bilo tako. Dovolj zgovoren je samo primer gradnje nakupovalnega centra avstrijske družbe SES, ki upravlja Sparova nakupovalna središča. Na gradbeno dovoljenje so za nakupovalno središče v Šiški, kjer bo zbranih okoli 90 trgovin, čakali več kot pet let. Namesto leta 2014 bo center – investicija vredna več kot sto milijonov evrov, ki bo ustvarila več kot 700 delovnih mest – zaživel šele prihodnje leto.

Toda pretirana administracija in birokratske prekreke niso glavni problem Slovenije pri privabljanju tako imenovanih greenfield investicij, za katere je značilno, da tuji vlagatelj na novo ustanovi podjetje, zgradi nakupovalni center ali proizvodne prostore. »Azijske države in države Vzhodne Evrope imajo z vidika tujih vlagateljev, ki iščejo lokacijo za greenfield investicijo, pomembno prednost – nižje stroške dela,« ocenjuje Damijan. Greenfield investicije – zanje je značilno, da zahtevajo višje investicijske stroške na začetku projekta, a pozneje prinašajo večjo svobodo pri izbiri dolgoročne strategije in ureditvi poslovnih procesov – posledično niso tako priljubljena izbira tujih vlagateljev, ki se ozirajo po Sloveniji. »Značilne so za manj razvite države,« dodatno pojasni Damijan.

Azijske in vzhodnoevropske države imajo pri privabljanju investicij »greenfield« pomembno prednost – nižje stroške dela.

V razvitem svetu je večina tujih investicij izvedena s prevzemi. Tuji investitor si izbere tarčo, se dogovori za prevzemno ceno in kupi podjetje, ki si je že izborilo položaj na trgu, ima prepoznavno blagovno znamko, usposobljeno delovno silo ter utečene poslovne procese. Uspešen primer tega modela tujih investicij je bil Novartisov prevzem ljubljanskega farmacevta Lek, ki pod novim lastništvom še naprej raste in uspeva. A vselej ni tako preprosto. Po nekaterih podatkih se v kar polovici prevzemov dogodi, da novi lastnik nikdar ne doseže načrtovanih finančnih ciljev in uspehov na trgu. Iskanje sinergij je mnogokrat dolgotrajno in naporno. S prevzemom novi lastniki namreč ne podedujejo zgolj ekonomskega in tržnega potenciala tarče, temveč tudi probleme. Tisti, ki jim niso kos, bodo seveda imeli težave, toda številni tuji investitorji iščejo prevzemne priložnosti prav med podjetji s problemi.

Raziskava o prevzemih, ki sta jo ob Damijanu naredila še ekonomista dr. Črt Kostevc in dr. Matija Rojc, je pokazala, da tujci v sedmih novih članicah EU raje kot dobra (»češnje«) kupujejo slabša podjetja – podjetja, ki so imela tri leta pred prevzemom v povprečju za skoraj 15 odstotkov nižjo produktivnost od primerljivih domačih podjetij v isti panogi. Toda tujcem je po prevzemu »te 'limone' uspelo spremeniti v 'češnje'«, je na svojem blogu povzel rezultate Damijan. Produktivnost prevzetih podjetij se je že v enem letu povečala za 12 odstotkov nad raven primerljivih domačih malih in srednje velikih podjetij. Prednost se je v prihodnjih letih le še večala.

Si tujih investicij sploh želimo?

V obdobju globalizacije so številne države, ki zmanjšujejo zaostanek za najrazvitejšimi, kot gonilo napredka in gospodarskega razvoja izrabile prav tuje neposredne investicije. Te namreč v državo prinašajo kapital ter znanje in veščine (know-how) ter tako pripomorejo k razvoju in modernizaciji gospodarstva. Hkrati s tem prihajajo v državo tudi menedžerska, organizacijska in druga znanja, ki se sčasoma lahko prelijejo na domača podjetja. V vsakem primeru pa države računajo, da bi te investicije vplivale na višanje zaposlenosti in posledično tudi prihodkov tako državljanov kot tudi proračuna. Po podatkih javne agencije Spirit, ki se ukvarja s spodbujanjem tujih investicij, podjetja v tuji lasti večinoma rastejo hitreje od slovenskega povprečja, tako po prihodkih od prodaje kot tudi po izvozu, številu zaposlenih in dodani vrednosti na zaposlenega. Lani je podjetje s tujim kapitalom v povprečju ustvarilo 3444 evrov več dodane vrednosti na zaposlenega kot domače podjetje iz iste panoge.

3,6x naj bi se v petih letih v povprečju Sloveniji povrnile dane finančne subvencije (prek prispevkov, dohodnine, davka od dobička, nakupa storitev in blaga v RS).

Omenjene koristi dodatnega kapitala in znanja seveda predvsem koristijo državam, ki lovijo razvitejše od sebe, zato ni presenetljivo, da nekatere bolj razvite (in večje) države nimajo tako veliko vstopnih tujih investicij in si zanje niti ne prizadevajo tako močno, saj same nimajo ne pomanjkanja kapitala ne pomanjkanja znanja in veščin. Koristi tako redkeje odtehtajo negativne vplive, ki jih tuje investicije prav tako prinašajo v državo, zato je razumljivo, da sta med tistimi z nizkim deležem tujih investicij tudi na primer Nemčija (23 odstotkov) in Francija (28 odstotkov).

Potrebo po koristih neposrednih tujih investicij v Sloveniji torej imamo, a zakaj jih pritegnemo tako malo? Pogled na tabelo o tokovih tujih investicij pokaže, da zares velikega preboja pri njihovem privabljanju nismo naredili niti v zadnjih letih, ko se investicije povečujejo. Zakaj, kje je ovira? Si sploh prizadevamo za tuje investicije? Ne deklarativni ravni vsekakor, vlada je na primer maja 2015 sprejela Program spodbujanja internacionalizacije 2015–2020, ki daje usmeritve na področju spodbujanja tujih neposrednih investicij. Na podlagi programa je bil sprejet tudi akcijski načrt Mednarodni izzivi 2017–18, s katerim želijo spodbujati investicije z višjo dodano vrednostjo. Po navedbah ministrstva si tako želijo Slovenijo pozicionirati kot »R&D hub«; s tem dvigniti prepoznavnost Slovenije kot konkurenčnega okolja za razvojne oddelke podjetij in pritegniti razvojne in kompetenčne oddelke mednarodnih družb v Slovenijo; želijo pritegniti tudi investicije na izbrana področja pametne specializacije, področja elektronike, informacijskih tehnologij itd.

Shutterstock

Majhnost je ovira …

Želja torej je, a zakaj prav investicije takšne vrste, kot jih našteva ministrstvo za gospodarstvo, večinoma pristanejo v drugih evropskih državah, ne pa v Sloveniji? Kaj so sploh kriteriji, po katerih investitorji izbirajo ciljne države? Eden najbolj pomembnih, če ne celo najbolj pomemben razlog je velikost trga ob ostalih spremljevalnih dejavnikih, kot je velikost in rast BDP, torej potencialna kupna moč trga v bližnji prihodnosti. Po tem kriteriju Slovenija pač ne more konkurirati Poljski, ki ima 38 milijonov prebivalcev, niti Češki in Madžarski, ki imata prav tako po petkrat toliko prebivalcev kot naša država.

… a ni edina

Naslednja vrsta kriterijev, po katerih investitorji izbirajo ciljne države, pa so značilnosti gospodarskega in političnega okolja. Glede na še vedno kakovostno delovno silo bi kljub velikemu begu možganov s primernim zakonodajnim okvirom in davčno politiko še vedno lahko privabili veliko več investicij, kot jih. Po podatkih Unctada smo v preteklosti vedno kotirali visoko na njihovem indeksu potenciala za privabljanje neposrednih tujih investicij, a ga še vedno nismo izkoristili. Morda velja opozoriti, da ni odločilna zgolj zakonodaja, pač pa praksa – v številnih gospodarstvih je namreč velika razlika pri enostavnosti delovanja tujih investitorjev med pravili na papirju in njihovem izvajanju v praksi, pri čemer je zelo pomembna učinkovitost in predvidljivost regulatorjev in sodišč. Prav ta del po podatkih agencije Spirit precej šepa. Pravijo, da so najpomembnejše ovire za privabljanje tujih investitorjev v Slovenijo obremenitev dela z davki in prispevki, rigidnost delovne zakonodaje in stroški dela. Sledijo jim (ne)učinkovitost sodnega sistema, obdavčitev dobičkov in dohodka ter davčni postopki in plačilna nedisciplina. Podjetja s tujim kapitalom pri poslovanju omejujejo še zapleteni postopki ustanovitve podjetij, administrativna obravnava tujih investitorjev, postopki insolventnosti in stečajna regulativa, varstvo konkurence in nespoštovanje dogovorjenih pogodb. Žalostno je, da se stanje ne izboljšuje. Lani so podjetja po podatkih Spirita v primerjavi z letom 2016 zaznala poslabšanje prav pri najpomembnejših ovirah: v očeh investitorjev namreč rigidnost trga dela, stroški dela in neučinkovitost sodnega sistema postajajo čedalje večja ovira.

Shutterstock

Smo zamudili vlak?

Vedno bolj jasno postaja, da smo kljub potencialu povsem pogoreli prav pri cilju, ki smo ga nekdaj imeli – postati center, iz katerega bi velika mednarodna podjetja vodila svoj posel za Jugovzhodno Evropo ali celo postati vstopna točka za Evropsko unijo. Ustanovitev novih, s tujim kapitalom financiranih velikih gospodarskih centrov skoraj ni, po podatkih Unctada so na primer za leto 2016 polovico neposrednih tujih investicij predstavljali prevzemi obstoječih domačih družb. Tem sledijo širitve podjetij s tujim in mešanim kapitalom, ki že delujejo v Sloveniji, najmanjši delež pa predstavljajo začetne investicije s prvim kapitalskim vstopom tujih investitorjev.

Se nam subvencije izplačajo?

Tiste redke greenfield investicije, ki pridejo v Slovenijo, skoraj brez izjeme pri tem prejmejo tudi subvencijo ali kakšno posebno spodbudo iz državnega proračuna. Po podatkih ministrstva za gospodarstvo se te več kot povrnejo, saj pravijo: »Spremljamo zunanje učinke investicijskih projektov, ki so sofinancirani iz naslova finančnih spodbud za tuje investicije. Iz podatkov izhaja, da se dodeljene finančne subvencije Republiki Sloveniji v petih letih neposredno povrnejo v povprečju z multiplikacijskim faktorjem 3,6-krat (prek prispevkov, dohodnine, davka od dobička, nakupa storitev in blaga v RS).

Na primer za Revoz, ki so mu za projekt Edison dodelili spodbudo v višini 22,5 milijona evrov, navajajo, da so pozitivni učinki spodbude izjemni; največji pozitivni učinki izhajajo iz naslova nakupa slovenskih proizvodov, saj je podjetju Revoz v pogajanjih z matičnim podjetjem uspelo povečati delež dobaviteljev za prvo vgradnjo, zato so pozitivni učinki iz naslova nakupov slovenskih proizvodov več kot trikrat večji, kot so jih predvideli v sami vlogi za dodelitev spodbude. V obdobju od 2014 do 2017 je vsota prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje znašala 69 milijonov evrov, plačana dohodnina 18 milijonov evrov, nakup storitev v Sloveniji 53 milijonov evrov in nakup slovenskih proizvodov od dobaviteljev prve vgradnje 337 milijonov evrov.

Svojo zadnjo spodbudo je agencija Spirit podelila podjetju Steris AST, ki se ukvarja s sterilizacijo medicinske, farmacevtske in druge opreme ter napoveduje 43 novih delovnih mest. Za svojo več kot 14-milijonsko investicijo so prejeli subvencijo v višini 988.480 evrov. A večina subvencij ni za tako imenovane greenfield investicije. »V zadnjih petih letih so bile subvencije po posebnem postopku na podlagi zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij dodeljene podjetjem Hella Saturnus Slovenija, Novem car, Magna Steyr, Yaskawa Europe Robotics, GKN Driveline in Lek, od katerih gre le pri Magni Steyr za prvi kapitalski vstop v Republiko Slovenijo; preostali prejemniki subvencij so v Sloveniji že prisotni,« pravijo na ministrstvu za gospodarstvo.

Privabljanje tujih investicij s subvencijami in predstavitvami države na mednarodnih sejmih sicer nikakor ni stran vržen denar, a še precej bolje bi bilo, če bi ustvarili gospodarsko in politično okolje, ki bi bilo domačim in tujim investitorjem dovolj prijazno, da bi se v precej večjem številu odločali za nove investicijske projekte v Sloveniji, kot je bilo to v preteklosti, ne glede na to, ali je investicija pospremljena s subvencijo ali ne.