Izključeni manjšinski delničarji in usoda prvega pingvina

Tako kot v življenju nasploh so tudi v pravu primeri, ko je za doseganje določenega cilja potreben »prvi pingvin«. Nekdo, ki je v primerjavi z drugimi pripravljen prevzeti pobudo in tveganje, da bi on in drugi od tega imeli neko korist. 

Eden takih primerov v pravu je sodni postopek določitve primerne denarne odpravnine manjšinskim delničarjem, ki jih je pred tem glavni delničar (tisti z vsaj 90 odstotki v osnovnem kapitalu) enostransko, v zameno za določeno denarno odpravnino, izključil (»iztisnil«) iz delniške družbe. Tak postopek se začne na pravočasni predlog vsaj enega od izključenih delničarjev, ki meni, da denarna odpravnina za prisilno odvzete delnice ni bila primerna. Drugim, pasivnim izključenim delničarjem, sodišče v postopku postavi skupnega zastopnika. Ker sodna odločba o določitvi primerne denarne odpravnine učinkuje tudi zanje, predlagateljev uspeh pomeni tudi uspeh vseh izključenih delničarjev.

Izključeni delničar, ki se prvi poda v omenjeni postopek, skoči v neprijetne vode. Gre za enega najzahtevnejših sodnih postopkov (to je uvidel že zakonodajalec, ki je v primerjavi z gospodarskimi spori predpisal še enkrat daljši rok za pritožbo in odgovor nanjo). Dotika se ne le tem s področja prava, ampak tudi s področja vrednotenja podjetij, računovodstva, financ in revizije. Za običajnega izključenega delničarja, ki navadno nima potrebnih znanj z vseh teh področij ter je večinoma ekonomsko in informacijsko šibkejša stranka, je tak postopek huda obremenitev, rezultat pa je nepredvidljiv.

Omenjeni postopek pomeni tveganje tudi za glavnega delničarja, saj ima neuspeh zanj lahko občutne finančne posledice. Glavni delničar to tveganje lahko obvladuje predvsem tako, da poskuša ponujeno denarno odpravnino osnovati na kakovostno izdelani oceni vrednosti ciljne družbe, ki ne bo puščala možnosti za izpodbijanje. Ocena mora biti dovolj izčrpna, pregledna, razumljiva, prepričljiva, logična in dosledna. Uporabljene predpostavke izračunov in vhodni podatki morajo biti objektivno preverljivi. Bolj kot je cenitev kakovostna, manj je možnosti, da bodo izključeni delničarji sprožili sodni postopek, še manj pa, da jim bo v njem uspelo. Te možnosti lahko še dodatno zmanjša pregled, ki ga opravi pravni strokovnjak z izkušnjami v takih sodnih postopkih. Dodatno varovalko pomeni zakonsko predpisani pregled primernosti ponujene denarne odpravnine, ki ga opravi sodno imenovani revizor.

Izključeni delničar, ki se prvi poda v nov postopek, skoči v neprijetne vode.

Zelo očitno je, da je v takih postopkih izključenim delničarjem, ki hočejo denarno doplačilo, letvica za uspeh postavljena zelo visoko. Tako je tudi prav, saj postopek določitve primerne denarne odpravnine ni in ne sme biti loterija. Da bi predlagatelju uspelo, mora predložiti jasne, tehtne in prepričljive strokovne argumente. Za te se bo moral obrniti na odvetnika, včasih pa bo moral vključiti tudi ocenjevalca vrednosti podjetij. Vse to zanj pomeni omembe vredno stroškovno breme. Od drugih, pasivnih delničarjev, ni mogoče pričakovati, da bi to breme prostovoljno delili z njim. 

Tudi sicer bo v postopku predlagatelj bolj ali manj osamljen. Čeprav sodišče drugim izključenim delničarjem postavi skupnega zastopnika (iz vrst odvetnikov, notarjev ali revizorjev), od njega ni mogoče pričakovati aktivnejše ali celo vodilne vloge. In sicer predvsem iz dveh vzrokov: ker zastopa pasivne delničarje in ker, na žalost, sodišča skupnim zastopnikom za njihovo delo priznavajo (pre)nizke nagrade, kar jih odvrača od večjega angažiranja.

Biti v teh postopkih predlagatelj ali »prvi pingvin« tako že v teoriji zahteva kar nekaj poguma, drznosti in ne nazadnje zaupanja v sodni sistem. Kako pa je v praksi?

Naj vam predstavim zgodbo gospoda, ki je bil skupaj s številnimi drugimi manjšinskimi delničarji izključen iz neke delniške družbe. Edini se je podal v boj in sprožil postopek določitve primerne denarne odpravnine. V postopku je najprej, po večletnem boju vse do Vrhovnega sodišča RS, dosegel, da je sodišče – v nasprotju s svojimi prejšnjimi stališči in mnenji uglednih profesorjev – začelo razlagati zakon skladno s pravom EU in sploh dopustilo vsebinsko obravnavo njegovega predloga. Nato mu je po osmih (!) letih uspelo sodišče prepričati, da primerna denarna odpravnina znaša skoraj 60 odstotkov več od tiste, ki je bila ponujena izključenim delničarjem. Skupaj je tako izključenim delničarjem »prislužil« skoraj 1,5 milijona evrov doplačila za odvzete delnice.

Do tod vse bolj ali manj lepo in prav, če ne bi sodišče odločilo, da taisti gospod kljub takemu rezultatu ni upravičen do povrnitve stroškov svojega odvetnika. In to kljub temu, da po zakonu sodišče lahko glavnemu delničarju naloži povrnitev stroškov, če je bilo v postopku ugotovljeno bistveno odstopanje od nadomestila, ki ga je ponudil glavni delničar. Mimogrede, v nekem drugem primeru je sodišče odločilo, da 96,43 odstotka pomeni veliko odstopanje. Zadeva je v rokah Ustavnega sodišča RS.

Da bi bila mera polna, mora omenjeni gospod mirno gledati, kako bodo pasivni izključeni delničarji poželi le koristi od uspeha, ki jim ga je izboril s svojo odločnostjo, pogumom, vztrajnostjo, potrpežljivostjo in ne nazadnje finančnimi sredstvi, medtem ko bo stroške trpel le on sam. Kdo bi si mislil, a naša pravna ureditev ne predvideva, da bi se stroški predlagatelja v primeru uspeha sorazmerno porazdelili med vse izključene delničarje.

Nazoren primer nenaklonjenosti slovenskega (pravnega) okolja tistim, ki so se pripravljeni izpostaviti in tvegati. Bodo sodišča in ne nazadnje zakonodajalec spoznali, da s tem jemljejo prepotrebni pogum manjšinskim delničarjem, ki bodo morda oškodovani v primeru katere od prihodnjih izključitev?

Mag. Jure Levovnik, partner v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa, d. o. o.