Izgubljeni stik med finančnim sektorjem in realno ekonomijo

Finančni sektor je zdaj popolnoma drugačen, kot je bil nekoč, pravi John Kay, član Britanske akademije in Kraljevega društva Edinburgh, profesor in priznani komentator, ki je pred kratkim predaval na ljubljanski fakulteti za družbene vede v okviru predavanj Kapuscinski.

Opaža, da je nedavni proces finančnega razvoja ustvaril preobsežen finančni sektor, katerega dejavnosti so vse bolj abstraktne in ločene od realnega gospodarstva in ki je uspešen predvsem zaradi vse višjega nagrajevanja svojih članov. »Finančni sektor ZDA in zahodne Evrope, ki je izjemno velik, je izgubil stik z realno ekonomijo,« pravi. Pomembno je, da smo finančno dovolj pismeni, da bi sami lahko upravljali svoje premoženje. O tem razlaga tudi v knjigi The Long and the Short of It. Za to je nekdo celo zapisal, da bi, če bi bil finančni svetovalec, pokupil vse izvode in jih skril, saj daje Kay navodila, kako ljudje lahko odpustimo finančnega svetovalca.

Po borznem zlomu leta 2008 so ljudje izgubili zaupanje v finančne svetovalce, v banke. So za zlom kriva le slaba posojila?

Prav o tem pišem v knjigi Other people's money. In zagovarjam, da kar se je zgodilo leta 2008, ni posledica posebnih aktivnosti v ZDA dve leti prej, ampak kombinacija procesov zadnjih 30 ali 40 let, ki so ustvarili širok finančni sektor. Ta sektor večinoma trguje sam s sabo, govori jezik, ki ga razume le on sam in ne vsi ljudje, sam se nadzoruje po svojih merilih. In to kljub temu, da je sam nastal »od spodaj navzgor«, saj so finančne institucije na začetku služile lokalnim interesom gospodinjstev in podjetij. Posojale so jim denar in z njimi delile tveganje. Prvi veliki bankir v Evropi je bil Nemec Jakob Fugger, ki je bil tudi najbogatejši človek na svetu. Posojal je denar podjetjem in vladam. Tako je bilo nekoč. Zdaj pa je ta sektor nevarno zavrnil svoje osnovne naloge; vse bolj je odtujen od ljudi in realnosti. Zdaj bančna posojila britanskih bank podjetjem znašajo le dva do tri odstotke vseh posojil, čeprav ljudje mislijo, da je poslanstvo banke posojati denar ljudem in podjetjem.

Kaj torej potrebujemo, da se to ne bi nadaljevalo?

Potrebujemo finančni sektor, ki se osredotoča na potrebe podjetij in gospodinjstev, ne pa na sam finančni sektor.

Ampak kako naj ljudje, ki so prav zaradi posojil, ker so jih lahko dobili, v krizi izgubili hišo ali stanovanje, verjamejo finančnim svetovalcem?

Mislim, da bi moralo kar nekaj ljudi, ki so to zakuhali, oditi iz finančnega sveta. Nekateri so že odšli, ampak ne povsod. V Veliki Britaniji, v primerjavi z ZDA, je več bankirjev izgubilo službo. A najslabše je v celinski Evropi. V Franciji in Nemčiji se odvija nenavaden scenarij – sovražna retorika do trga in financ. In naredili so manj kot ZDA ali Velika Britanija, da bi izboljšali finančni sektor.

Matej Družnik

In samo Islandija je poslala bankirje v zapor.

Res je. No, Irska je bila tudi zelo blizu temu koraku. Res pa je, da so v zgodovini vse do 19. stoletja za nepravilnosti bankirje zapirali. Nazadnje so končali v zaporu, ko je propadla Bank of Scotland. Zanimivo je, da je od tega že sto let. Celo po borznem zlomu leta 1930, je predsednik Wall Streeta pristal v zaporu. To je bila posledica Rooseveltovega populizma, takšna je bila takrat klima. Ameriška politika je potem dolgo gradila pregrade, da bi te onemogočila, razmahnilo pa se je v zadnjih 50 letih. Zdaj je drugače. Ameriški predsednik Donald Trump je za finančnega ministra postavil nekdanjega izvršnega direktorja Goldman Sachs Jamesa Donovana.

Posojila britanskih bank podjetjem znašajo le dva do tri odstotke vseh posojil, čeprav ljudje mislijo, da je poslanstvo banke posojati denar ljudem in podjetjem.

Ali Trump s takšnimi potezami vnaša negotovost na finančne trge?

Nisem prepričan, da je s tem stanje poslabšal. Jasno je, da nima pojma, zato je bolje, da je na položaju nekdo, ki ve, kaj počne. Trumpove poteze so arbitrarne, naključne in v tem ne morem prepoznati nekaj sovražnega, a s tem Wall Street ne more vplivati na ameriško politiko, sicer večinoma s kampanjo koruptivnega financiranja, kar je problematično. Tudi v Evropi je podobno, a tam financiranje vsaj nima korenin v korupciji. Vlada nekakšen naravni korporativizem, kot je v Franciji in Nemčiji, kar pomeni, da se francoski in nemški politiki nagibajo k usklajevanju interesov svojih držav do finančnih storitev, kar pa izkrivlja evropsko politiko. Evropa zato ni rešila nekaterih največjih težav evropskih bank ali spoznala, da so težave v Grčiji in drugod v južni Evropi posledica neumnega posojanja v severnih državah in posledično neumnega sprejemanja posojil v južnoevropskih.

Večkrat ste ostro kritizirali ameriški gospodarski model. Pravite, da ne deluje, po drugi strani pa se zdi, da ZDA še vedno dobro vozijo. In svoj model širijo po svetu.

Širijo ga v povezavi s finančnim svetom. V preostalem delu sveta ni tako kot v ZDA. Najekstremnejši primer je evropski poskus vzpostavljanja unije kapitalskih trgov, ki temelji na ideji, da če Evropa nima trga podjetniških obveznic primerljive velikosti z ZDA, ga mora razviti. Evropskim politikom slogan unije kapitalskih trgov zveni privlačno, in ker so ujeti v finančni lobi, si zato tudi želijo unijo kapitalskih trgov. Kaj točno to pomeni, je definiral Goldman Sachs.

V kakšni kondiciji je evropsko gospodarstvo?

Nimamo evropskega gospodarstva. Obstaja EU in evroobmočje. Evroobmočje v sedanji obliki je po mojem mnenju večinoma zgrešen projekt, ker ne moreš imeti skupne valute v ekonomijah, ki so tako različne kot med 20 članicami EU. Imamo nerešene težave evropskih bank, ki smo jih večinoma pometli pod preprogo v Evropsko centralno banko (ECB). Če ECB ne bi bila evropska centralna banka, bi že bila insolventna.

Kaj je danes gonilo rasti? Tehnološki razvoj, v katerem prednjačijo ZDA in Kitajska?

Tehnološki mejnik je eden od številnih. Dvajset najbogatejših držav sveta ga je že doseglo. Za te države gospodarski razvoj pomeni še več inovacije, za preostali svet pa je gospodarski razvoj doseči ta tehnološki mejnik. To je fenomen zadnjih treh desetletij.

Ali menite, da gospodarska rast lahko traja v neskončnost?

Ja. Ljudje v zahodni Evropi ne razumejo, da gospodarska rast ne pomeni več stvari, ampak boljše stvari. Če dobimo več denarja, ne pomeni, da bomo kupili več oblek, ampak boljšo obleko. Ne bomo jedli več hrane, ampak dražjo hrano. Večina gospodarskih dejavnosti v zahodnem svetu ne temelji več na proizvodnji, ampak na boljših storitvah. V tem smislu se gospodarska rast lahko neomejeno nadaljuje.

Evroobmočje, kakršno je zdaj, je po mojem mnenju večinoma zgrešen projekt, ker ne moreš imeti skupne valute v ekonomijah, ki so tako različne, kot so med 20 članicami EU.

Za vseh devet milijard ljudi, kolikor naj bi nas bilo do leta 2050?

Vsekakor. Že od nekdaj ljudje pravijo, da bo nekaterih virov zmanjkalo. Pred leti sem naletel na knjigo Williama Stanleyja Jevonsa, britanskega ekonomista iz 19. stoletja, ki je pisal o vprašanju premoga. Njegova teza je bila, da se bo ekonomska rast nekoč ustavila, ker bo zmanjkalo premoga. V grafih je prikazoval, da se tako veliko izkoriščanje premoga ne more nadaljevati. Predvideval je, kakšna bo poraba premoga v 60. letih prejšnjega stoletja, če se bo rast v Veliki Britaniji nadaljevala. Je pa podcenil rast v Veliki Britaniji v letih med 1860 in 1960. Predvideval je, da bo poraba premoga desetkrat večja, kot je bila dejansko. V 60. letih prejšnjega stoletja so zagnali paniko, da bo zmanjkalo guana, ki je bilo glavno gnojilo. Zanimivo je, da so Nemci prekinili dobavo in čez nekaj mesecev so iznašli proces za umetna gnojila in dušik in svet ni bil več v skrbeh. Takšnih primerov je veliko.

Ali to pomeni tudi, da bi nekoč lahko bili vsi tako bogati kot sedanji en odstotek?

Ne bomo imeli vsega, kar ima en odstotek. Bomo pa čez deset let vsi imeli avtomobile brez voznikov. Že danes bi jih lahko, a so edine ovire administrativne. Včasih mislim, da bodo ljudje čez sto let gledali fotografije naših mest in se spraševali, kaj smo počeli z vsem tem prostorom, zakaj smo imeli toliko avtomobilov.

Kaj pa revščina? Jo bomo odpravili?

Vzemimo za primer Afriko. Zakaj je revna? Ker nima institucijskega okvira, ki so ga razvila uspešna zahodna gospodarstva. Z roko v roki s tem gre fizična infrastruktura, ki je nimajo. Nimajo urejenega izobraževanja. Če nimaš vseh teh dejavnikov, ne le enega od njih, nimaš možnosti za produktivnost, kakršno je razvil Zahod. Te stvari moraš razvijati paralelno. Kaj narediš, če si danes visoko izobražen Pakistanec? Zapustiš Pakistan.

Ste optimistični ali pesimistični glede naše finančne prihodnosti?

Težko je biti optimističen, še posebno če si anglofil. Me pa najbolj skrbi, da smo se oddaljili od Fukuyamove fraze o koncu zgodovine; da bomo tu in za zmeraj živeli v ohlapno reguliranem kapitalizmu in v liberalni demokraciji. In tako kaže tudi v državah, ki so zibelka ohlapno reguliranega kapitalizma.

Je na obzorju nova kriza?

Pričakujem, da bo. Ampak ne vem, kje, kdaj in kaj jo bo začelo.

Morda v kriptovalutah?

Ah, kriptovalute so samo obstranska predstava, kot je bil gospodarski balonček leta 1999. Ta balon bo počil, a najverjetneje ne v razsežnostih, ki bo oslabil mainstream ekonomijo. Morda bo počilo v evroobmočju. Zdi se, da je ta kriza za zdaj uspešno pod nadzorom, a v neskončnost tako morda ne bo šlo. Ali pa se bo zgodilo kot leta 2008, ko je kriza prišla iz sektorja, ki ga je razumela le peščica, ki vanj ni vpeta. Presenetila nas je, zanetilo pa jo je več dejavnikov. Že leta 2005 je takratni prvi mož IMF, Raghuram Rajan, opozarjal na nepravilnosti.

Opozarjal je, da so bankirji preveč tvegali, a so ga raje odpustili kot poslušali. Krize se je leta 2008 zgodila zaradi obsežnega trgovanja s kompleksnimi dolžniškimi instrumenti. Lahko bi celo rekli, da eksplozivna rast v trgovanju s temi papirji lahko pomeni, da če pride do zloma enega dela delniških trgov, preostanek gospodarstva ni bil tako zelo pod udarom. Nisem pa tako prepričan, ali bi to bilo res tudi danes. Ampak resno, zaradi kompleksnosti in medsebojne prepletenosti, ki zaznamujeta naš finančni sistem, je dovolj, da gredo dve ali tri stvari hkrati narobe, in že kriza lahko udari iz smeri, iz katere ni bila pričakovana. Nekaj podobnega se bo skoraj gotovo spet zgodilo.