Imaš denarnico? Ne, imam telefon!

V Sloveniji v primerjavi s Kitajsko več uporabljamo prenosni ali namizni računalnik (77 odstotkov), medtem ko smo enako kot Kitajci (ne)navdušeni nad tablicami (Hootsuite 2019). Razlog v (ne)priljubljenosti tablic in prenosnih računalnikov na Kitajskem, po mnenju Ding Zhonghui, doktorske kandidatke in asistentke na Ekonomski fakulteti UL, ki predava predmet How to do Business with China (Kako poslovati s Kitajsko), tiči v tem, da je mobilni telefon vsestranski in bolj priročen (lažje ga je nositi s seboj), medtem ko sta tablica in računalnik primernejša za študijske namene. Uporabljajo jih v mestnih središčih, predvsem študentje, medtem ko je pametni mobilni telefon nujna dobrina povsod, tudi na podeželju. Verjetno si ob omenjenih podatkih mislite, da ni večje razlike v primerjavi s Slovenijo. Ampak pozor! Na Kitajskem ima pametni mobilni telefon večjo vlogo v posameznikovem življenju, kot si morda mislite.

Kitajska – najprej mobilno

Na Kitajskem je bilo v letu 2019 na 1,4 milijarde prebivalcev kar 1,5 milijarde naročnin mobilne telefonije in 1,007 milijarde uporabnikov družbenih omrežij prek mobilnih telefonov, medtem ko je bilo 0,8 milijarde uporabnikov interneta in 1,007 milijarde aktivnih uporabnikov družbenih omrežij (ne glede na napravo, ki so jo uporabljali).

Kar pomeni, da, statistično gledano, 71,9 odstotka prebivalcev uporablja družbena omrežja, povprečno število naročnin na prebivalca pa je 1,07.



Čeprav se prebivalstvo na Kitajskem od leta 2018 ni bistveno povečalo (le za 0,4 odstotka), se je število mobilnih naročnin povečalo za 8,6 odstotka, število uporabnikov družbenih omrežij prek mobilnih telefonov pa za 10 odstotkov. Zanimivo je, da je več kot tri četrtine mobilnih naročnin predplačniških.

S telefonom je na Kitajskem mogoče tako rekoč vse. Od tod tudi izraz: Kitajska – najprej mobilno (China – mobile first). V letu 2018 je bilo opravljenih kar 89,65 milijarde prenosov aplikacij na pametne mobilne telefone. V povprečju je bilo na posamezen pametni telefon naloženo 53 aplikacij, na mesec pa so jih uporabniki uporabljali približno 30 in z njimi lani porabili skupaj 38,24 milijarde dolarjev. Dober primer vsestranskosti mobilnih telefonov omeni Ding Zhonghui, ki zelo dobro opiše instinkt plačevanja pri Američanih in pri Kitajcih: »Američani pri nakupu sežejo po kreditni kartici, Kitajci po telefonu.«



Po raziskavi Hootsuite Kitajci dnevno preživijo pet ur in 52 minut na internetu, dve uri in 44 minut gledajo filme in videe, uporabi družbenih medijev namenijo uro in 57 minut, poslušanju glasbe (predvajanje prek interneta) pa uro in 10 minut.

Mlajša generacija je odraščala v novi dobi interneta, ki ga poznavalci kitajskega trga imenujejo tudi »kitajski internet«. Seveda so s tem mišljene aplikacije, ki so na Kitajskem dovoljene in niso cenzurirane, saj se v tej državi ne gre zanašati na zahodna družbena omrežja ali katerekoli spletne strani, vezane na Googlov strežnik. Tamkajšnji mladi ne poznajo zahodnih aplikacij, kot so Google, Facebook, Twitter in Instagram, saj so odraščali s kitajskimi aplikacijami in jim to popolnoma ustreza. Ding Zhonghui poudarja, da je največja razlika med zahodnimi in kitajskimi družbenimi mediji v povezavi med družbenimi mediji in prodajo. Uporabniki kitajskih družbenih medijev imajo veliko vlogo pri sooblikovanju in ocenjevanju produktov. Po nakupu na družbenih medijih komentirajo in ocenijo izdelek ali storitev ter komunicirajo z vsemi, ki imajo vprašanja o tem. Zato večina kitajskih potrošnikov pred nakupom česarkoli preveri izkušnje, opisane na družbenih medijih, šele nato se odločijo za nakup.
Med uporabniki družbenih medijev je daleč najbolj priljubljen WeChat.

WeChat

»Vas lahko poskeniram?!« je pogosto vprašanje kitajskih partnerjev, takoj ko si izročijo poslovne vizitke. Seveda se to nanaša na WeChat, saj je na Kitajskem splošno znano, da WeChat uporablja skoraj vsak. In kot uporabnik imate kreirano QR-kodo, s katero se lahko povežete z drugimi uporabniki. Kaj pravzaprav je WeChat?



Gre za kitajsko mobilno aplikacijo, ki jo je leta 2011 zagnalo kitajsko podjetje Tencent. S prvotnim imenom Weixin je bila namenjena za tekstovno sporočanje. V tistem času so jo primerjali s priljubljeno ameriško aplikacijo WhatsApp. Zdaj ima WeChat več kot 1,13 milijarde aktivnih mesečnih uporabnikov (vir: Statista) vseh starosti, prevladujejo pa stari od 19 do 35 let (72,4 %). Leta 2016 je uporabnik na WeChatu povprečno preživel 66 minut na dan (China Chanel). Po podatkih China Daily aplikacijo dobro pozna tudi starejša generacija, saj jo menda 98,5 odstotka uporabnikov pametnih telefonov, starih med 50 in 80 let, uporablja vsak dan.



Še zdaleč pa to ni več samo aplikacija za sporočanje. Sčasoma se je razvila v multifunkcijsko aplikacijo. Dandanes bi lahko rekli, da je kar slog življenja, saj predstavlja celoten digitalni ekosistem orodij. Nima samo komunikacijske funkcije in možnosti mobilne denarnice, z njo si lahko naročite taksi, se naročite pri zdravniku, plačate elektriko, si naročite dostavo kosila, kupite vstopnice za kino in novo obleko ter vmes preberete novice. To je samo nekaj orodij, ki jih ponuja. Prek WeChata lahko zaprosite tudi za posojilo v višini do 300.000 juanov. Gotovine pravzaprav ne potrebujete, saj se na večini mest na Kitajskem plačuje z mobilno denarnico WeChat.



Tudi za kitajsko novo leto, ko je tradicija izročanja rdečih kuvert, lahko elektronsko rdečo kuverto kar prek WeChata pošljete prijateljem in sorodnikom.

Priznani strokovnjak za WeChat Matthew Brennan poudarja: »Težko bi živeli na Kitajskem in funkcionirali v družbi brez uporabniškega računa na WeChatu.« Ding Zhonghui še dodaja, da je za Kitajce ta aplikacija nujna dobrina, prek katere opravljajo delo, se družijo, nakupujejo, načrtujejo zabavne dejavnosti, lahko bi rekli, da prek nje urejajo svoje življenje. Je operacijski sistem, ki združuje vse funkcije zahodnih omrežij, kot so WhatsApp, Facebook, Instagram, Skype, ter spletnih trgovin in mobilne denarnice, hkrati pa vsebuje mini programe z večopravilnostjo. Eden od teh je turistični vodnik po tujih mestih z možnostjo nakupa vstopnic.

Zakaj WeChat ni uspešen zunaj Kitajske?

WeChat se je izjemno uveljavil na Kitajskem, ni pa bil tako uspešen na tujih trgih, ker se jim ni dovolj prilagodil. Neuspeh je povezan s tremi razlogi (vir: Tech in Asia):

1. Na tuje trge je vstopil šele leta 2012, kot so bile druge aplikacije, kot je WhatsApp, že v največjem zagonu.
2. Veliko funkcij na zahodu ni bilo možnih in še danes niso. Tako so aplikaciji očitali ter ji očitajo še danes, da je prilagojena le za Kitajce.
3. Ni lokaliziranega pristopa, na primer, v aplikaciji so zabavne nalepke samo z motivom kitajskih praznikov, ne pa ameriških in drugih ali svetovno znanega brazilskega karnevala.

Čeprav prodor WeChata v zahodnem svetu ni bil uspešen, je med Kitajci, ki živijo zunaj Kitajske, še vedno najbolj uporabno orodje za sporočanje. Vsem, ki želijo poslovati ali komunicirati s Kitajci, bo ta aplikacija prihranila čas, saj mi, ki vsakodnevno delamo z njimi, redno dobivamo prošnje: »Prosim, pošlji mi dokument po WeChatu.«
 

 

–––––––––––
Darja Saksida Bogataj, mag. posl. ved
Avtorica je zaposlena na Konfucijevem inštitutu na Ekonomski fakulteti UL.