Giancarlo Miranda: Prilagoditi se bomo morali novi realnosti na trgu

»Zelo težko bo nadomestiti dr. Franceta Arharja, saj v eni osebi združuje profil centralnega bankirja, komercialnega bankirja in nekoga, ki je v preteklosti opravljal funkcije v mednarodnih institucijah,« je Miranda dejal v pogovoru za Svet kapitala. Ali to pomeni, da ne bi podprl centralnih bankirk Mejre Festić in Stanislave Zadravec Caprirolo, ki sta kandidatki za predsedniško mesto Združenja bank Slovenije? »Kar lahko zagotovim, je, da bo postopek izbire Arharjevega naslednika pošten, učinkovit in spoštljiv do vseh kandidatov. Moj komentar posameznih kandidatov ne bi bil etičen.« Zato pa je toliko več povedal o slovenskem bančnem sistemu in Intesi Sanpaolo Bank.

Začel bom s podobnim vprašanjem kot na najinem prejšnjem srečanju. Pred nekaj leti ste dejali, da bo kreditna rast sledila gospodarski rasti. Zakaj še vedno čakamo, da se bo to zgodilo? Posojila gospodinjstvom so lani resda zrasla za 4,6 odstotka, toda obseg posojil podjetjem se še naprej krči.

Živimo v časih nove paradigme brezkreditne rasti. Mešanica posojil in gospodarske rasti je preprosto drugačna, kot smo jo poznali doslej. Gospodarstva rastejo hitreje od obsega posojil. Zelo verjetno je, da podjetja ne potrebujejo več toliko posojil, saj se vse bolj financirajo sama in so tudi na splošno bolj likvidna kot nekoč. Podatki Evropske centralne banke kažejo, da je v gospodarstvu manjša potreba po likvidnosti v obliki posojil. Posojila torej ne podpirajo več rasti v tako veliki meri.

Slovenska industrija se bliža 90-odstotni zaposlenosti kapacitet. Obseg vlaganj se veča, posojil pa ne.

Zelo pozorno bomo morali pregledati vse podatke, lahko da smo celo priča primeru, ko slovenska podjetja še ne uporabljajo tolikšnega deleža svojih kapacitet, da bi še več vlagala.

Če bomo obtičali s paradigmo brezkreditne rasti, se bomo morali bančniki resno vprašati, kaj se pravzaprav dogaja.

Rast je seveda mogoča tudi z uporabo nezasedenih kapacitet, toda dolgoročno so potrebna vlaganja v novo opremo in stroje, sicer bo sčasoma začela trpeti produktivnost. To zdaj morda še ni težava, bo pa postala v ne tako oddaljeni prihodnosti. Brezkreditna rast in rast produktivnosti gresta lahko z roko v roki, a zgolj kratkoročno. Zato upam, da bomo v prihodnje videli spremembo te osnovne paradigme. To bi ne nazadnje pomenilo, da bodo podjetja vlagala več v tehnologijo in opremo, kar bo prineslo višjo produktivnost in večjo konkurenčnost slovenskih podjetij.

In seveda tudi več posla za banke. Vas je kaj strah, da bi paradigma brezkreditne rasti postala trajna? Ali pa pričakujete, da se bomo vrnili v čase, ko je posojilna dejavnost poganjala gospodarsko rast?

Roman Šipić

Resnično upam, da bo tako. Če bomo obtičali s paradigmo brezkreditne rasti, se bomo morali bančniki resno vprašati, kaj se pravzaprav dogaja. To bo pomenilo, da nas je nekdo nadomestil kot posrednika na denarnem trgu.

Govorite o bančništvu v senci?

Da, o bančništvu v senci in o vsem, kar si lahko zamislite v svetu finančne tehnologije.

Če se ozreva nekoliko dlje v prihodnost … Kakšne spremembe pričakujete v bančništvu? Obstaja nekaj manj razvitih držav, kjer ljudje sploh nimajo bančnih računov, temveč večino transakcij opravijo z mobilnimi telefoni. Apple, Google in Facebook razvijajo svoje plačilne sisteme, zadnja leta doživljajo vzpon še digitalne valute. Se lahko zgodi, da bodo finančne transakcije v prihodnje kratko malo zaobšle banke?

Prezgodaj je še, da bi sodil o tem, nedvomno pa je mogoče zaznati kar nekaj znamenj, ki nam govorijo, da se bomo morali prilagoditi novim realnostim.

Vsaka država ima svojo pot do učinkovitega varčevalnega sistema, tudi Slovenija jo mora najti.

A tempo vseh velikih sprememb, podobno kot v preteklosti, bodo narekovali regulatorji. Trenutno se, denimo, pripravljamo na implementacijo nove direktive EU o plačilnih storitvah PSD2. Banke želimo to storiti kar najhitreje, pa ne samo zaradi konkurence na bančnem trgu, temveč tudi zaradi konkurence novih igralcev na našem trgu. Seveda bodo trenutki, ko regulacija ne bo povsem prilagojena razmeram na trgu, kar bo odprlo okno priložnosti nekaterim novim igralcem. Toda na koncu bo regulacija poskrbela za to, da bodo banke in tehnološko napredne finančne družbe igrale po istih pravilih. Nisem pretirano zaskrbljen, saj imamo banke zelo velike tehnološke kapacitete. Se še spomnite obdobja, ko so vsi pričakovali, da bodo telekomi pretresli finančne trge? Ni jim uspelo, banke so oblikovale svoje rešitve, brez pomoči telekomov. In banke bodo na koncu vselej oblikovale poslovni model, ki jim bo zagotavljal uspešnost.

Smo Slovenci sploh dovolj dovzetni za nove rešitve, da bi moralo banke skrbeti zaradi novih konkurentov? V nogavicah imamo shranjenih približno dve milijardi evrov, kljub ničnim obrestnim meram jih imamo v depozitih še 16,6 milijarde.

Slovenci so zelo konservativni. Obstajata dva vzroka, da se varčevalna industrija ne razvija tako hitro kot v nekaterih drugih evropskih državah. Prvi je ta, da je Slovenija še vedno razmeroma mlada država, z mladim gospodarstvom. Proces kopičenja bogastva tako šele poteka, kar seveda pomeni, da zaloga bogastva ni tako velika kot v nekaterih starejših ekonomijah, ki poznajo tržna gospodarstva že več desetletij. Čeprav se povprečni prihodki Slovencev počasi bližajo povprečju EU, je stopnja bogastva še naprej bistveno nižja. Drugi pomemben vzrok je finančna izobrazba. Pot do kompleksnejšega varčevanja je večstopenjski proces. Prvi odmik od depozitov, denimo v Italiji, se je zgodil s kupovanjem državnih obveznic. Ljudje so začeli diverzificirati svoje prihranke od depozitov k obveznicam, za katere je veljalo, da so podobno varne, a da prinašajo nekaj višje donose. To so bili začetki, ki so odprli trg vlaganjem v pokojninske in druge sklade. Vsaka država ima svojo pot do učinkovitega varčevalnega sistema, tudi Slovenija jo mora najti.

Če kdaj, je prav zdaj idealen čas za spremembe. Nihče si ne želi imeti prihrankov, ki se ne obrestujejo.

Seveda. V Intesi Sanpaolo Bank vidimo tu veliko priložnosti. Slovenija je šele na začetku poti do oblikovanja pravega trga varčevanja, tako da nas konkurenca niti ne skrbi. Vsak uspeh, naš ali naših konkurentov, bo namreč pripomogel k spremembi v razmišljanju slovenskih varčevalcev in bo gonilo sprememb v celotnem bančnem sektorju. Ko bodo ljudje dojeli, da lahko del svojega premoženja vložijo kam drugam kot v depozite in s tem ustvarijo višje donose, seveda ob razumnih tveganjih, bodo družine začele diverzificirati prihranke.

Koliko prihrankov Slovencev bi morali vložiti na kapitalske trge, da bi ti začeli znova funkcionirati? Je sploh lahko tako preprosto?

Zelo težko si predstavljam, da bi slovenski kapitalski trg kar naenkrat postal likviden. To je proces, ki bo trajal leta in leta. Bilo pa bi zelo koristno, če bi začeli Slovenci množično vlagati v državne obveznice. Če bi del vsake izdaje državne obveznice pokupila tudi slovenska gospodinjstva, bi to ustvarilo tudi sekundarni trg, kjer bi se trgovalo s temi obveznicami. Nekdo bi, denimo, želel prodati svoje obveznice, da bi z denarjem financiral nakup stanovanja. To bi bil pomemben korak k učinkovitemu kapitalskemu trgu, ki ga ne sestavljajo samo delnice, temveč tudi obveznice. Upam, da bodo spremembe nastale skozi vzajemne in pokojninske sklade, zaradi katerih bi bil kapitalski trg še globlji in bi deloval bolje.

Slovenski bančni sistem je premostil težave, ki jih je povzročila kriza. Pri Intesi Sanpaolo Bank ste lani ustvarili 20 milijonov evrov čistega dobička, celotni sistem je zaslužil 344 milijonov evrov. Toda če se poglobimo v številke, je jasno, da so dobri rezultati predvsem posledica manjših slabitev in rezervacij, znižanja stroškov in višjih neobrestnih prihodkov. Čiste obresti so na drugi strani lani upadle na vsega 670 milijonov evrov, kar je 20 odstotkov manj kot leta 2014. Je takšen poslovni model sploh vzdržen?

Močno dvomim. Dejstvo je, da moramo poiskati nov poslovni model, v katerem se bomo bolj zanašali na neobrestne prihodke.

Ko nekaj ogrozi stabilnost, institucije EU običajno stopijo skupaj in poiščejo politično ali ekonomsko rešitev.

Sliši se precej nepomembno, ampak je ključno, saj je bančni sektor zaradi poslovnega modela, ki temelji na obrestnih prihodkih, preveč izpostavljen dogajanju na finančnih in denarnih trgih. Saj vidite, kako težko je poslovati dobičkonosno v okolju rekordno nizkih obrestnih mer. Dober poslovni model pametno združuje neobrestne in obrestne prihodke. Upravljanje premoženja je pri tem ključno. Ko se znižujejo obrestne mere, se namreč znižujejo tudi marže, a na drugi strani je pričakovati, da začnejo gospodinjstva sočasno iskati bolj donosne naložbe, kar za banke pomeni rast neobrestnih prihodkov. To se je zgodilo Intesi Sanpaolo v Italiji, zaradi česar smo imeli stabilne prihodke celo med krizo. Približno polovico prihodkov v Italiji ustvarimo s provizijami. Ne pozabimo, banke počnejo še marsikaj poleg posojanja denarja.

Ideja se zdi dobra, toda kako boste prepričali slovenske varčevalce? Vsak, ki bo slišal besedno zvezo višji neobrestni prihodki, si bo mislil, da gre za »nateg«.

Roman Šipić

Vse je odvisno od tega, koliko dobiš za svoj denar. Če nekomu zaračunaš za nekaj, kar bi lahko storil sam, ne boš nikdar uspešen. Dobri investicijski nasveti in ohranjanje vrednosti prihrankov pa so druga zgodba. Mislim, da bodo gospodinjstva pripravljena plačati nekaj več za takšno storitev.

Se vam ne zdi, da večino ljudi zanima le, katera banka je najcenejša?

Res je, ljudje še vedno veliko razmišljajo o tem, koliko provizij in drugih stroškov imajo vsako leto s svojim bančnim računom. Toda pri upravljanju premoženja sledimo povsem drugi filozofiji. Nasveti so narejeni za vsakega posameznika in njegove cilje. In če banke dajo dobre nasvete, je to dobro porabljen denar za družine.

Upravljanje premoženja je eden izmed stebrov vaše strategije v Sloveniji. Prav tako tudi aktivnejša vloga na trgu financiranja podjetij. Za vami stoji finančno močna mati. Boste aktivni tudi v procesu konsolidacije slovenskega bančnega sistema?

Ne, poskušali bomo rasti predvsem organsko. Verjamemo namreč, da se bo trg širil v nove razsežnosti, kjer si želimo odrezati kar največji kos pogače. Govorila sva že o upravljanju premoženja, drugi fokus je financiranje podjetij, kjer kot Banka Koper nismo bili tako zelo prisotni. Kot Intesa Sanpaolo Bank, ki ima za seboj finančno močnega lastnika, pa vsekakor želimo postati pomemben igralec na tem področju. Potencial nedvomno obstaja. Velika podjetja izdajajo obveznice in jih danes refinancirajo z bančnimi posojili. Na tem trgu moramo biti prisotni.

Imate velike načrte v Sloveniji, ki pa je majhna država, odvisna od tega, kar se dogaja zunaj njenih meja. V kakšnem obsegu je uspeh vaše strategije odvisen od politik Evropske centralne banke? Koliko lažje bi bilo vaše življenje, če bi ECB zvišala obrestne mere?

Jasno je, da bi višje obrestne mere pomagale bankam, zlasti tistim, ki veliko posojajo, pri ustvarjanju višjih prihodkov in tudi dobička. Toda mi se ne zanašamo samo na posojila. Prav nasprotno, naš strateški cilj je ustvariti več neobrestnih prihodkov. Želimo imeti bolj uravnoteženo strukturo prihodkov, podobno kot v drugih bančnih sistemih v EU.

Politike ECB imajo seveda vpliv na poslovanje bank, kaj pa drugi dogodki v Evropi in svetu? Vas na primer skrbi, kaj bo svetu prineslo predsednikovanje Donalda Trumpa, ali pa vse večja politična trenja v EU? Kako lahko nestabilno politično okolje vpliva na vaše poslovanje?

Ne želim komentirati ameriške politike ali špekulirati o tem, kaj kakšna trenja v mednarodno okolje prinaša. Bi pa rad poudaril, da so EU in njene institucije običajno zelo dobre pri prenašanju morebitnih sprememb v gospodarskem ali političnem okolju. Ko nekaj ogrozi stabilnost institucije EU, običajno stopijo skupaj in poiščejo politično ali ekonomsko rešitev, katere posledica je največkrat večja integracija držav članic. Ustanovitev bančne unije je tipičen primer tega.

Evropska gospodarstva so se vrnila k rasti, čeprav razmeroma počasni. So dnevi visoke rasti za nami?

Ne moremo pričakovati, da bomo še kdaj dosegali rast, kakršna je bila v desetletjih po drugi svetovni vojni. To so bili drugi časi, danes je večina evropskih gospodarstev zrelih in stopnje rasti preprosto ne morejo biti več tako visoke. Obstaja pa nekaj držav, ki se lahko kosajo z rastjo še enega zrelega gospodarstva – ameriškega. Dober primer je Slovenija, kar mi daje veliko upanja za prihodnost.