Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov – dobrodošel instrument v boju proti plačilni nekulturi

Evropski nalog za zamrznitev sredstev upniku iz držav članic EU omogoča vložitev predloga za zamrznitev sredstev njegovega dolžnika, ki jih ima ta na bančnem računu v drugi državi članici. Hkrati lahko upnik v skladu z uredbo sodišče zaprosi za pridobitev informacij o bančnih računih, ki naj bi jih imel dolžnik v drugi državi članici. Uredba je bila sprejeta z namenom, da se dolžnikom prepreči izigravanje upnikov na način, da svoja denarna sredstva z računa v eni državi članici prenesejo na račun v drugi državi članici. S tovrstnimi težavami se srečujejo tudi slovenska podjetja in podjetniki, ki dolga od dolžnika ne morejo izterjati, ker je ta svoja sredstva prenesel na bančni račun v drugi državi (najpogosteje v Avstriji ali Italiji), prek katerega posluje, čeprav v Sloveniji nima odprtega računa ali pa ima račun blokiran. Podjetja prav tako pogosto nimajo podatkov o računih, ki jih imajo njihovi dolžniki v tujini.

S pomočjo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov lahko podjetja, samostojni podjetniki in posamezniki dosežejo zamrznitev sredstev dolžnika, ki jih ima ta na računih v drugih državah članicah. Bistvene prednosti tega instrumenta so učinkovitejša izterjava dolgov znotraj EU, hitrejši postopki in element presenečenja (sodišče o predlogu za izdajo naloga za zamrznitev bančnega računa odloča, ne da bi o vložitvi predloga prej obvestilo dolžnika).

Podjetje lahko predlog vloži, kadar je sodišče, ki obravnava vlogo za izdajo naloga za zamrznitev, v eni državi članici, bančni račun, ki je predmet naloga, pa v drugi. Predlog je mogoče vložiti tudi takrat, kadar ima podjetje sedež v eni državi članici, bančni račun, ki ga je treba zamrzniti, pa je v drugi državi članici. Predlog je mogoče vložiti zoper fizične osebe ali podjetja in ga je mogoče uporabiti v vseh zadevah, razen v tistih, ki jih uredba izrecno izključuje iz uporabe (med temi je, na primer, prepoved uporabe predloga za zamrznitev bančnega računa zoper dolžnika, proti kateremu je bil uveden kateri od postopkov zaradi insolventnosti).

osebni arhiv

Podjetje lahko vloži predlog za izdajo naloga za zamrznitev med sodnim postopkom, v katerem bo kot upnik pridobilo pravni naslov, iz katerega bo izvirala dolžnikova obveznost plačila (tj. postopek v glavni stvari), po pridobitvi takega izvršilnega naslova, pa tudi preden se začne postopek v glavni stvari (v tem primeru se mora postopek začeti kmalu po vložitvi predloga oziroma izdaji naloga, sicer se nalog prekliče). Zamrznitev sredstev se lahko zahteva tako za zavarovanje zahtevkov, ki so že zapadli v plačilo, kot tistih, ki še niso zapadli. V drugem primeru morajo nezapadli zahtevki izhajati iz transakcije ali dogodka, do katerega je že prišlo, in je znesek mogoče določiti. Podjetje kot upnik lahko predlaga zamrznitev zneska, ki je enak ali nižji od višine zahtevka.

Sodišče nalog za zamrznitev izda, če predlagatelj predloži zadostne dokaze, ki izkazujejo nujnost ukrepa. To pomeni, da obstaja dejansko tveganje, da bo brez takšnega ukrepa poznejša izvršitev zahtevka zoper dolžnika otežena, ker bi slednji sredstva lahko preusmeril, porabil ali prikril. Če upnik še ni pridobil izvršilnega naslova, mora predložiti zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da bo verjetno uspel v glavni stvari zahtevka zoper dolžnika. Predvsem v primerih, ko predlagatelj še ne razpolaga z izvršilnim naslovom, sodišče od njega zahteva predložitev varščine; ta je namenjena preprečevanju zlorab postopka in pomeni nadomestilo za morebitno škodo, ki bi dolžniku nastala, če bi se kasneje izkazalo, da je bila zamrznitev sredstev na njegovem računu neupravičena. Dolžnik ima možnost, da nalog za zamrznitev po izdaji izpodbija iz vsebinskih ali procesnih razlogov.

Predlog za izdajo naloga je mogoče vložiti tudi, če podjetje ne razpolaga s podatki o številki računa, ki ga je treba zamrzniti, temveč zgolj domneva, da ima dolžnik račun odprt v drugi državi članici. V tem primeru mora na obrazcu (predlogu) navesti, da se zahteva pridobitev informacij, pri čemer zadostuje, da v predlogu navede podatek, pri kateri banki naj bi imel dolžnik transakcijski račun. Za pridobitev podatkov o transakcijskih računih dolžnika v državah članicah bo podjetje načeloma že moralo imeti pravnomočen izvršilni naslov. Izjemoma lahko zahtevo za pridobitev podatkov podjetje poda tudi na podlagi še neizvršljivega pravnega naslova, če je znesek, ki naj se zamrzne, precejšen in če predloži zadostne dokaze, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da so informacije o računu nujne, ker obstaja tveganje, da bo sicer poznejša izvršitev zahtevka zoper dolžnika ogrožena, zaradi česar bi se lahko finančno stanje v podjetju (upniku) bistveno poslabšalo.

Nalog se izvrši tako, da banka, pri kateri ima dolžnik odprt račun, zagotovi, da znesek ni prenesen ali dvignjen z računa, navedenega v nalogu. Pri tem nalog omogoča le zavarovanje teh sredstev, ne pa tudi njihovega izplačila – temu so namenjeni drugi instrumenti, kot sta evropski nalog za izvršbo in evropski plačilni nalog.

Podjetja in posamezniki lahko torej odslej z minimalnimi stroški in razmeroma enostavno pridejo do informacij o dolžnikovih računih, odprtih v drugih državah EU, ter zavarujejo izterjave svojih zahtevkov. Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov je zato dobrodošel instrument za boj proti plačilni nekulturi, s katero se podjetja vse pogosteje srečujejo. 

Maja Šubic, odvetnica, odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki