Evropske banke, oporni steber gospodarstva?

Poleti 2012, ko smo se poleg vročine potili tudi zaradi grške krize, je bančni indeks dosegel novo dno pri 73 točkah, letos poleti se je tej ravni spet močno približal. Medtem je evropskemu borznemu indeksu Euro STOXX 50 v sedemletnem vzponu uspelo pridobiti nazaj skoraj vse, kar je izgubil med krizo. Kaj je torej narobe z bančnimi delnicami, ki so bile nekoč znanilke gospodarskih vzponov?

Premalo regulirane banke so veliko pripomogle k zadnji krizi in za to tudi plačujejo ceno. A vse kaže, da jih nova pravila ne samo omejujejo, ampak uničujejo. Drastično znižanje obrestnih mer v ZDA in v EU v pokriznem obdobju je podjetjem in gospodinjstvom sicer olajšalo plačevanje dolgov in znižalo bančne luknje, nastale zaradi slabih posojil. Toda ECB je samo sebe stisnila v kot. Obdobje nizkih obrestnih mer se je zavleklo predolgo (in pregloboko).

Ker banke negativnih obrestnih mer večinoma ne morejo prenesti na komitente, se osnovni vir njihovega dobička, neto obrestna marža, krči. Dobičkov, s katerimi bi povečevale osnovni kapital za zadostitev strožji regulativi (CRD IV, Basel III), ni. Nova regulativa, ki se uvaja postopoma, močno pritiska na števec in tudi na imenovalec kazalnika kapitalske ustreznosti (kapital tveganju prilagojena sredstva). Banke so hkrati obremenjene s plačevanjem odškodnin za pretekle grehe (primer Deutsche Bank) in visokimi stroški implementiranja novih pravil. Kljub temu da Draghi zagotavlja, da transmisijski mehanizem prenosa poceni denarja od ECB prek bank do podjetij deluje, si marsikateri (nekdanji) evropski bančni gigant večjega obsega kreditiranja ne more privoščiti.

Vse sicer ni tako črno. Sistemsko tveganje je zaradi enotnega nadzora, sklada za reševanje bank in regulative bail-in občutno nižje kot pred krizo. Banke lahko na upadanje prihodkov odgovorijo tudi s krčenjem stroškov. Močno razdrobljen in s tega vidika neučinkovit evropski bančni sistem je zrel za val združitev in prevzemov, kar bi dvignilo tudi vrednosti bank s sedanjih rekordno nizkih ravni. Kazalnik 0,5 PB (cena/knjigovodska vrednost) se sliši za kupca precej privlačno v primerjavi s predkriznim dvakratnikom, pri nekaterih prevzemih pa tudi štirikratnikom P/B.

Kako se bodo končale zgodbe evropskih gigantov, kot so Deutsche Bank, Unicredit, Commerz? Novi nobelovec za književnost bi pripomnil: »Odgovor je v vetru.« 

Neda Podergajs, upravljavka premoženja, Zavarovalnica Triglav