Egon Zakrajšek: "Vsak od nas bi si lahko kupil nov BMW X3 xDrive."

Obnašamo se kot džankiji, odvisni smo od zastonj denarja, ki ga tiska Evropska centralna banka, zato ne spreminjamo družbenih podsistemov, čeprav se bodo sesuli, opozarja slovenski ekonomist v Washingtonu Egon Zakrajšek. Zdi se mu krivično, da se politiki obnašajo tako sebično in neodgovorno, kajti namesto solidarnega medgeneracijskega reševanja strukturnih problemov bo vse stroške nosila ena generacija. Morda ne mi, zelo verjetno pa naši otroci.

Pixabay

V kakšnem stanju je svetovno gospodarstvo?

Trenutno je v najboljšem stanju, kot je bilo kadarkoli v zadnjem desetletju. To pa ne pomeni, da je v rožnatem stanju in da so med državami velike razlike. ZDA so v razmeroma dobrem položaju: brezposelnost se je bistveno zmanjšala in zaposlenost je po večini ocen polna. Rahlo vzbuja skrb zelo skromna rast plač in pa, da je inflacija pod ciljem centralne banke od 1,5 do 2 odstotka. A zadnji podatki kažejo, da se na trgu dela krepi rast plač, kar se bo sčasoma preneslo tudi v višjo inflacijo. Kar zadeva finančni sistem, je stabilen, banke imajo bistveno več kapitala kot pred desetletjem in bolj so odporne proti morebitnim šokom.

So pa še vedno vidne brazgotine finančne krize: približno deset odstotkov ameriških lastnikov hiš ima posojila, ki so večja od vrednosti, ki jo njihove nepremičnine lahko dosežejo s prodajo na trgu. Ti ljudje ne morejo izkoristiti izjemno nizke dolgoročne obrestne mere za posojila, s katerimi bi refinancirali svoja posojila. Zato plačujejo visoke mesečne obroke. Ker nepremičnine ne morejo prodati, so nemobilni, ne morejo se preseliti drugam, kjer bi dobili bolje plačano delo. Obenem to pomeni, da je njihova potrošnja zelo omejena.

Kaj pa Evropa?

Evropa je na poti okrevanja, a je še daleč od takšnega stanja, kot so ZDA. Evropi gre dobro predvsem zato, ker gre ameriškemu gospodarstvu tako dobro. Plima namreč dvigne vse čolne. Vprašanje je, ali lahko EU po brexitu preživi ali pa bo to vodilo v še večjo politično razdrobljenost. Toda razveseljujoče je, da se je EU izognila nevarnim čerem, zlasti z volitvami v Franciji, kjer je tako kot na Nizozemskem in Avstriji zmagal evrocentristični politik, ne pa kandidat nacionalne ksenofobne stranke.

Kakšno je stanje azijskega gospodarstva?

Japonska je v dolgoročnem zatonu. Trenutno največje svetovno finančno tveganje pomeni Kitajska. Njihov finančni oziroma bančni sistem je povsem nepregleden in zelo verjetno poln slabih posojil. Če se ta kitajska zgodba začne podirati, potem bodo posledice hude za ves svet. Morebitni kitajski kreditni krč bo vplival na globalno ekonomijo.

Geopolitična igra s Severno Korejo je veliko tveganje, to se že zdaj pozna na svetovnih borzah. Kim Jong Un in Donald Trump sta temperamentna politika, nemogoče je predvideti razvoj konflikta na korejskem polotoku. Če se bodo zaostrene razmere nadaljevale, bo to imelo posledice.

Kakšno je stanje gospodarstev v Južni Ameriki, zlasti v Venezueli?

Venezuela je v prostem padu, zelo malo so se naučili iz zgodovine, saj niso razumeli, da centralno planiranje in marskizem ne delujeta. Brazilija se poleg politične krize spoprijema tudi z gospodarsko. A države Južne Amerike so precej odvisne od gibanja cen surovin. Čeprav so od zunanjih zadev bolj odvisne kot od notranjih, pa slaba notranja politika zadeve le še poslabšuje.

Ali je dolar v času Trumpa še trdna valuta globalnega gospodarstva?

Seveda. Dolar kot valuta je še vedno varen zaliv, kadar zaškripa na globalnih finančnih trgih. Dolarske obveznice so varna naložba v času težav.

Menim pa, da pripisujemo Donaldu Trumpu bistveno preveč moči, kot jo v resnici ima v gospodarstvu. Po šestih mesecih nove administracije se vidi, četudi imajo republikanci večino v obeh domovih ameriškega kongresa, da se ne morejo zediniti niti glede najosnovnejših stvari, na katerih je temeljila njihova kampanja. Do zdaj niso sprejeli še ničesar, kar so obljubljali v volilni kampanji, niti odpravili Obamacare. Iz zgodovine vidimo, da ameriški predsednik najdaljnosežnejše ukrepe večinoma sprejme v prvem letu svojega mandata. Trumpove ambicije, da bo do konca leta izpeljal obsežno davčno reformo, so nerealne. Če se republikanci niso zmogli zmeniti niti za odpravo Obamacare, se za mnogo večjo in mnogo bolj komplicirano reformo ne bodo nikoli dogovorili.

Kakšen predsednik je Donald Trump za gospodarstvo?

Ljudje menijo, da predsedniki vplivajo na to, kaj se dogaja v gospodarstvu glede ciklov. To je precejšen mit. Trump je podedoval ameriško gospodarstvo, ki je v dobrem zagonu. Res je, z drastičnimi potezami lahko ta zagon zaustavi. Ampak ameriško gospodarstvo je zelo neodvisno od dogajanja v politiki. Vpliv na ciklično gibanje ameriškega gospodarstva imata monetarna politika Feda in pa globalno dogajanje.

Brcamo pločevinko po cesti in je nočemo pobrati, naj jo kdo drug namesto nas. Toda enkrat bomo prišli do konca ceste, potem pa bo ceno plačala ena sama generacija. To ni fer in to bo tragično!

Če pa presojam po tem, kar Donald Trump promovira, bi kot ekonomist ocenil, da ni dober za gospodarstvo dolgoročno. Namreč, zagovarjanje protekcionizma in nasprotovanje trgovinskim sporazumom. Kratkoročno mu bo morda uspelo zaščititi kakšen segment ameriške delovne sile, dolgoročno pa bo škodoval gospodarstvu in življenjskemu standardu Američanov.

Njegova retorika je, da želi še dodatno zmanjšati socialno varnost, to me zelo skrbi. Če bi mu uspelo uresničiti svojo vizijo, bi to vodilo v še večjo neenakost, ki je v ZDA že zdaj zelo problematična. Trenutno živimo v svetu, v katerem je neenakost tako problematična, da lahko povzroči velikansko politično nestabilnost. Takšne so bile razmere v času velike depresije. Čeprav sem liberalni ekonomist, zagovarjam za ZDA bistveno bolj progresivno višanje davkov, še zlasti na visoke dohodke. Z mojega vidika je neenakost v ZDA zelo skrb vzbujajoča. Zgodovinski dogodki nam kažejo, da so posledice takšne premoženjske in dohodkovne neenakosti vedno povzročile drastične politične in gospodarske spremembe.

Bo Donald Trump dokončal svoj mandat?

Menim celo, da je zelo verjetno, da bo ponovno izvoljen. Treba se je zavedati, da je odstavitev predsednika zelo težko doseči. Samo dvakrat v zgodovini se je to zgodilo. Po drugi strani pa so demokrati popolnoma neorganizirani in povsem brez vizije. Njihova vsebina je »ne-trump«. V veliki meri je politična strategija demokratov zgolj metanje polen pod noge republikancem. To dolgoročno ne deluje. Ne pozabimo, da je Trump uspešno identificiral nezadovoljstvo med volivci. Zmagal je v državah, ki so bile tradicionalno demokratske. Američani so tako nezadovoljni s političnim dogajanjem v Washingtonu, da vidijo v Trumpu več možnosti kot pri demokratski opoziciji.

Menite, da preiskave o stikih z Rusijo ne bodo ogrozile njegovega mandata?

Rusija ne zanima Američanov, to se jim zdi brez zveze. Trenutno te preiskave zanimajo samo medije in ljudi v Washingtonu.

Kako komentirate nespremenjeno politiko ECB glede obrestnih mer?

Evropski politiki 
so kot džankiji: 
odvisni so od poceni denarja in ničelne obrestne mere. 
Zato lahko odlašajo 
z reformami.     

Trenutno je to glede na stanje evropskega gospodarstva in mandat ECB, da vodi stimulativno monetarno politiko, zelo dobro. Je pa problem, spodbujajoča monetarna politika daje politikom potuho, da se jim ni treba ukvarjati z resnimi reformami. Evropski politiki so kot džankiji: odvisni so od poceni denarja in ničelne obrestne mere. Zato lahko odlašajo z reformami. Predsednik ECB Mario Draghi je že nekajkrat posvaril, da monetarna politika ne more rešiti težav. Evropske države, tudi Slovenija, se morajo spoprijeti s strukturnimi problemi, četudi bodo rešitve boleče. Refinanciranje bank z ničelnimi obrestnimi merami vodi v balon z novo krizo, kar lahko povzroči novo sesutje finančnega sistema. Ker pa politiki gledajo zgolj kratkoročno, se s temi problemi nočejo ukvarjati. Morda je to največji problem Evrope.

Pixabay

ECB, Fed in Japonska so se v času globalne finančne krize odločile za ukrep kvantitativnega sproščanja denarja. S tem so stabilizirali donose državnih obveznic. Ali lahko rečemo, da je bil ta ukrep za davkoplačevalce uspešen z vidika stroškovne učinkovitosti?

Da, absolutno. Skoraj desetletje je že minilo od teh ukrepov in jasno je, da so ti ukrepi spodbudili tudi zaposlovanje in konjunkturo. Nekateri ukrepi so bili bistveno bolj učinkoviti kot drugi. Zdaj imamo obdobje podatkov in vidimo, kako delujejo ukrepi nekonvencionalne monetarne politike. Ne samo v teoretičnem, tudi v kvantitativnem smislu. Konsenz ekonomistov po vsem svetu pa je, da so ti ukrepi delovali.

Kako konkurenčno je evropsko gospodarstvo v primerjavi z ameriškim in azijskimi?

Ameriško in evropsko gospodarstvo sta zelo konkurenčni na področjih, kjer je visoka dodana vrednost, in zelo nekonkurenčni na področjih, ki temeljijo na delovni sili.

Kako konkurenčna je evropska avtomobilska industrija?

Zlasti nemška industrija je v zadnjih letih veliko investirala v avtomatizacijo in robotizacijo, zato je delovno manj intenzivna. Zdaj je zaradi dieselgate močno na udaru, evropski regulatorji pa presojajo, ali so se nemški avtomobilisti kartelno dogovarjali o cenah. To je povsem nesprejemljivo za evropsko zakonodajo in bi lahko imelo dolgoročne posledice. Če se izkaže, da so nemški avtomobilisti zavajali svoje kupce, bo to slabo vplivalo na njihovo dolgoročno perspektivo in učinkovitost.

V kakšnem stanju je slovensko gospodarstvo kot celota?

Plima vzdigne vse čolne, tudi slovenskega je. Slovenija je bila zaradi krize zelo prizadeta. Šele v zadnjem letu ali dveh dobiva zagon domača potrošnja, prej je vse poganjal izvoz. Slovenija, enako kot velik del EU, je povsem odvisna od poceni denarja ECB, ki poganja gospodarstvo. Bistvene stvari, ki so nas pripeljale v krizo, in stvari, ki so omogočile, da nas je globalna finančna kriza tako močno prizadela, so še vedno nespremenjene. Ko bo ECB začela dvigovati obrestne mere, se lahko stvari v Sloveniji zelo zapletejo.

Kaj se je Slovenija naučila v letih globalne finančne krize?

Pošteno povedano: nič. To je izredno žalostno in zelo tvegana strategija za prihodnost.

Kdo bo nosil stroške te krize, koliko časa jih bomo odplačevali?

Najprej se vprašajmo, kolikšni so stroški te krize. Grobo oceno se da dobiti: predpostavimo, da globalne finančne krize ni bilo in da bi realni BDP na prebivalca rastel s povprečno rastjo, kot je v Sloveniji rastel med letoma 1995 in 2008. V tem primeru je tipični slovenski državljan od leta 2009 do danes izgubil 43.000 evrov prihodka! Te stroške krize nosimo vsi, nekateri bolj, drugi manj, je pa komaj verjetno, da se bodo ti prihodki v prihodnosti povrnili.

Koliko časa lahko pričakujemo, da se bo gospodarska rast v Sloveniji nadaljevala s takšnim tempom?

Podatki za zadnjih 70 let kažejo, da je nepogojna verjetnost, da bodo ZDA v prihodnjih 12 mesecih padle v recesijo, približno 30 odstotkov. ZDA so že osem let iz krize. To pomeni, da se bližamo koncu ekonomskega cikla. Zaposlenost je polna in Fed že vodi bolj restriktivno monetarno politiko. Globalni poslovni cikel je precej sinhroniziran: ko ZDA kihnejo, svet dobi gripo. Jasno je, da se bližamo koncu takšnega razcveta.

Ampak v Sloveniji se je gospodarska rast komaj začela.

Ja, ampak, ali smo jo izkoristili, da smo naredili ekonomski sistem fleksibilnejši, da lahko bolj absorbira šoke, smo izpeljali kakšno reformo trga dela, se je država umaknila iz bank, sta pokojninska in zdravstvena reforma že izvedeni? Je slovensko ekonomsko okolje bolj privlačno za investicije? Ocenjujem, da ne.

Ali še vedno zagovarjate potrebo po privatizaciji?

Absolutno. Kot najpomembnejše zagovarjam privatizacijo bančnega sistema, transparentno in čim hitrejšo.

Kako komentirate odločitev vlade, da odloži privatizacijo NLB?

Trdim, da bodo slovenski državljani spet morali NLB reševati z milijardami evrov.     

To je katastrofa. Razlagam si jo samo tako, da sta bančni sistem in slovenska politika verjetno res globoko prepletena. Slovenski paradržavni sistem se očitno uporablja za druge stvari. Interesi, da NLB ostane v državni oziroma politični lasti, so izjemno globoki in verjetno niso ekonomski. To je zame edina logična razlaga, zakaj se politiki tako upirajo privatizaciji. NLB nikakor ni provinca levih ali desnih, temveč vseh politikov. Zato se je razvila v simbiotsko zavezo, da lahko pomaga levim ali desnim politikom, in očitno je to nemogoče preseči. Trdim pa, da bodo slovenski državljani spet morali NLB reševati z milijardami evrov. To je zgolj vprašanje časa.

Pixabay

Menite, da bi bilo bolje od državnega reševanja, da bi NLB leta 2009 ali 2010 poslali v stečaj? Bi to sploh bilo mogoče?

V stečaj bi jo težko poslali, saj je bila državna banka. Stečaj banke bi pomenil stečaj države. Ravno to je bil problem v Evropi med krizo, solventnost bank je bila neločljivo povezana s solventnostjo državnih ekonomij. Zato so ogrožene države izgubile dostop do mednarodnih kapitalskih trgov. Zato je morala ECB intervenirati in z odkupovanjem obveznic sanirati sistem.

Kako ocenjujete nadzor Banke Slovenije za stanje v bančnem sistemu? Ali je danes politika nadzora ustrezna?

Velik del nadzora bank je v pristojnosti ECB in EU regulatorjev, oni tudi izvajajo stresne teste bank. Zato je večji in učinkovitejši pregled nad bankami. Ampak slovenske banke so majhne ribe, četudi se nam zdi NLB velika banka, je v evropskih merilih majhna. Slovenska politika to izigrava in izkorišča, češ da razmere za prodajo niso dobre. Ste že kdaj slišali politika, ki bi rekel, da so razmere dobre za prodajo državnega premoženja?

Značilnost Slovenije je nerazvitost finančnih trgov, zato je vloga bank izjemna. Ali lahko finančne trge še razvijemo ali pa so slovenska podjetja namesto emisij dolžniških papirjev odvisna zgolj od bank?

Politiki so v Sloveniji prepričali svoje volivce, da slovenska podjetja ne bodo dobila posojil, če bodo tujci lastniki bank, razvitega finančnega trga pa ne potrebujejo. Žal mi je, ampak slovenska podjetja med krizo niso dobila posojil niti od slovenskih bank.

Tradicionalni sistem bančnega financiranja v zameno za posojila zahteva oprijemljivo premoženje. Toda poglejte, kaj se danes dogaja v korporativnem svetu: računalniško podjetje IBM ima v svoji bilanci sredstev za približno 30 milijard dolarjev neoprijemljivega premoženja (intangible asset). To niso tovarne, stroji ali zemlja, to so znanje, ideje, človeški kapital … To je premoženje podjetja, ki pa ga pri banki ne moreš zastaviti v zameno za posojilo. Živimo v svetu, v katerem narašča pomen neoprijemljivega premoženja.

Ker pa so podjetniki inovativni, vedo, da za Karavankami obstaja finančni svet. Perspektivna slovenska podjetja iščejo kapital zunaj Slovenije, pa ne pri bankah, temveč na kickstarterju, na kapitalskih trgih … In kaj bo nam ostalo? Lupine, ki jih bomo davkoplačevalci spet morali dokapitalizirati. Ostala nam bo NLB. In potem bomo gospodarji, ne pa hlapci, kajneda? Idejo, da ne bomo hlapci, ker imamo svoje banke, smo zelo drago plačali.

Za koga navijate, da 24. septembra zmaga na nemških volitvah?

Zelo upam, da se bo nadaljevala kontinuiteta Angele Merkel. Če bi kdaj v Nemčiji zmagala evroskeptična politična opcija, potem je EU nemudoma konec. EU je dobra ideja iz političnih, gospodarskih in socialnih razlogov. Zato si želim, da bi EU postala tudi fiskalna unija, kjer bi se ideje med državami manjšale.

Prej kot v enem letu bodo državnozborske volitve tudi v Sloveniji. Za koga navijate?

Z mojega vidika glede gospodarske politike v Sloveniji ni nobene razlike med levico in desnico. Razlike med strankami so zgolj glede ideoloških vprašanj, beguncev in istospolno usmerjenih.

Glede socialne politike in vrednot humanizma sem bistveno bolj povezan s slovensko levico. Zato bi si želel na oblasti politično opcijo, ki je liberalna in bi sprejela liberalni gospodarski program ter se javno zavezala, da se bo država umaknila iz gospodarstva, da bodo začeli reforme pokojninskega sistema in trga dela, da bodo iskali rešitve glede demografskih trendov … To so medgeneracijski izzivi in teh ukrepov ni mogoče uvesti čez noč. Generacije se morajo pri tem povezati in si deliti stroške reševanja. Cena teh reform ne sme pasti na eno generacijo, temveč jo je treba porazdeliti med generacije.

V ZDA imamo pregovor We're kicking the can down the road – brcamo pločevinko po cesti in je nočemo pobrati, naj jo kdo drug namesto nas. Toda enkrat bomo prišli do konca ceste, potem pa bo ceno plačala ena sama generacija. To ni fer in to bo tragično!

Pa vidite tak potencial na slovenski levici?

Razmišljam o tem, ali obstaja možnost, da se povežejo stranke zlate sredine, ki jih ne bodo držale v šahu stranke ekstremne levice in desnice. Ali pa stranke z izrazitimi egoističnimi interesi, kot je na primer Desus, ki ga zanimajo samo višje pokojnine. Upam, da obstaja tak potencial in da se da kaj narediti.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se odločili za službo v Sloveniji?

Ne prav veliko. V ZDA živim že 35 let, toda Slovenija je moja domovina. Sem Slovenec, ki je ponosen na svojo državo. Rad bi videl, da bi ta država doživela premik naprej. Da bi se spremenila dialog v državi in miselnost državljanov. Želim si, da bi dolgoročne strukturne probleme reševali socialno pravično, ne pa da bomo z reševanjem težav odlašali in jih prepuščali prihodnjim generacijam.

Prepričan sem, da se Slovenija lahko premakne v pozitivno smer. Jaz ne zahtevam in tudi nočem, da bi Slovenija postala podobna ZDA. Mi smo majhna država, homogena, ni še velikih razlik med prebivalci glede premoženja, ras, religij, zato bi tak sistem lažje premaknili v pravo smer. Pomislite, koliko Slovencev bi se bilo iz tujine pripravljeno vrniti domov in pomagati pri tem procesu! A nujno potreben pogoj je, da se Slovencem nalije čistega vina.

»Prepričan sem, da se Slovenija lahko premakne v pozitivno smer. Smo majhna država, zato bi tak sistem lažje premaknili v pravo smer. Pomislite, koliko Slovencev bi se bilo pripravljenih iz tujine vrniti domov in pomagati pri tem procesu! A nujno potreben pogoj je, da se Slovencem nalije čistega vina.«