EU v tem trenutku ni primerno opremljena za konkuriranje Kitajski

Negotovost v obdobju pandemije covida-19 je resno vplivala na spremembe odnosa voditeljev držav članic EU do Kitajske, ki predstavlja vse večjo grožnjo evropskemu gospodarstvu. Obenem voditelji evropskih držav izražajo veliko pomanjkanje recipročnosti v odnosu z azijsko velesilo, ki naj bi hkrati tudi kršila osnovne človekove pravice v Hongkongu in Xinjiangu, piše Evropski koncil za mednarodne odnose (ECFR).
 

(Pre)velika odvisnost od Kitajske

Kriza, ki se je začela z pandemijo novega koronavirusa je v kratkem času še dodatno poslabšala odnose med državami članicami EU in Kitajsko. Medtem ko poglavitno vlogo v mednarodnih odnosih še vedno igrajo trgovinska izmenjava in druge gospodarske aktivnosti pa le redke evropske države še skrivajo skepticizem do namer administracije iz Pekinga.


Vse več je pozivov po zmanjševanju odvisnosti EU od Kitajske na področju dobave najosnovnejših surovin in izdelkov. Med samo pandemijo so po manjši odvisnosti klicali tudi v zdravstvenem in farmacevtskem sektorju, kjer azijske države evropskim podjetjem dobavijo večino sestavin za zdravila. Nekaterih zdravil pravzaprav niti ni več mogoče oblikovati v zadostni količini, brez sestavin iz Indije in Kitajske.
 

Rast skepticizma v EU

Dodatno skrb pa še vedno povzročajo zaostreni odnosi med ZDA in Kitajsko na geopolitičnem parketu. Pandemija je z vseh pogledov močno spodbudila pogovore o vlogi Kitajske v svetu in vplivu te na Evropo. Tako zdaj že velika večina držav znotraj EU, Kitajsko smatra kot pragmatično gospodarsko partnerico, obenem pa jo dojemajo tudi kot konkurenčo državo.

Azijska velesila na udaru

Sprememba odnosa do Kitajske se med državami EU ne spreminja na enak način in ob enaki hitrosti. Prav tako pri odnosu do Kitajske ni jasne geografske povezave med evropskimi državami, a vendar obstaja skupen konsenz, da EU v tem trenutku ni primerno opremljena za konkuriranje Kitajski, poudarjajo na ECFR. Pri tem kot glaven izziv vidijo predvsem avtoritaren model vladanja in močno gospodarstvo, katerega na mednarodni ravni podpira državni denar.

V EU se zdaj le še izjemoma najde državo, ki ne bi podpirala omejitev kitajskih investicij v evropske strateško pomembne sektorje. S tem bi se namreč še krepilo odvisnost od Kitajske.

Tematika pa dobiva skupnega nasprotnika za EU, zato se hkrati kaže tudi vse večje soglasje med različnimi evropskimi političnimi strankami glede Kitajske. Enotnost pa je v tem trenutku zelo zaželena in obetavna, saj dopušča možnosti oblikovanja dolgoročnih načrtov na temo manjšanja odvisnosti od Azije. Čeprav se odnosi s Kitajsko med državami razlikujejo, se kaže tokrat dejansko izvedljiv skupen načrt.