Dr. Branko Mayr: Obvladovanje tveganja nenamenske porabe javnih sredstev

Temu se želijo nekateri uporabniki javnih sredstev izogniti, pri čemer si pomagajo z raznimi metodami. Posebno pozornost si zaslužijo nenamenska poraba javnih sredstev, ki vpliva na izmaličenje pravil delovanja trga, in oblike te porabe, pri katerih želijo posamezniki ta sredstva preliti v svoje žepe.

Evropska in slovenska zakonodaja poskušata preprečevati nenamensko porabo javnih sredstev, kljub temu pa opažamo, da se ta pojavlja.

Pojavne oblike nenamenske rabe javnih sredstev so med drugimi:

• Nenamensko trošenje denarja, ki je pridobljen iz različnih javnih virov za financiranje razvojnih, raziskovalnih ali kakšnih drugih projektov.

V pogodbi o financiranju projektne naloge je določen namen porabe pridobljenih sredstev. Tako se navedejo stroški oziroma izdatki, ki se lahko financirajo z javnim virom. Neporabljena sredstva je treba vrniti viru.

Tu pa nastopi skušnjava, da se ta neporabljena sredstva prerazporedijo v katero drugo aktivnost, da se porabijo nenamensko, da se s projektnim denarjem financirajo luksuzna in

ali nenamenska potovanja itd. Takšno ravnanje ni pravilno, forenziki s področja financ in računovodstva ga preiskujemo in obravnavamo kot obliko goljufije.

• Pri uporabnikih javnih sredstev, ki izvajajo tudi tržno dejavnost, je izziv opredelitev tržne dejavnosti. V stroki se vedno pogosteje navaja, da če se za izvajanje neke dejavnosti uporabljajo javna sredstva (če se na primer izvaja v prostorih uporabnika javnih sredstev, na opremi uporabnika javnih sredstev), to ni tržna dejavnost, temveč posebne storitve. Taka opredelitev pa pomeni, da uporabniki javnih sredstev (na primer: šole, fakultete, zdravstvene organizacije ipd.) tako rekoč nimajo tržne dejavnosti. Tako bi se na primer učinki izvajanja izrednega študija, izvedbe raznih svetovalnih storitev itd. priznali v korist javnega zavoda, nagrada izvajalcev pa je predmet pravil nagrajevanja. To pa je v nasprotju z dejstvom, da se večina izkupička od izvajanja različnih storitev namenja izvajalcem. Takšna praksa je lahko sporna.
• Izziv so cene, ki jih uporabniki javnih sredstev zaračunavajo za tako imenovane tržne storitve (npr. prodaja malic iz šolske kuhinje, oddajanje telovadnice v najem, izvajanje različnih svetovalnih storitev itd.). Velja, da mora biti cena tržna.
• Poseben problem je izvajanje tržne dejavnosti z izgubo. V takem primeru se ta izguba ne sme pokriti v breme javnih virov, saj gre v tem primeru za nenamensko porabo javnih sredstev.

Pri presojanju uspešnosti tako imenovane tržne dejavnosti, ki jo izvajajo uporabniki javnih sredstev, je problem ugotoviti rezultat (dobiček ali izguba). Poenostavljeno se rezultat posameznega segmenta (projekt, tržno svetovanje itd.) izračuna na naslednji način:

Rezultat = prihodki – odhodki (vsota vseh stroškov, ki so potrebni za uresničitev prihodka)

Prihodki predstavljajo neto vrednost izvajane storitve. Odhodki pa so po svoji vsebini najrazličnejše oblike stroškov, ki so bili potrebni, da so se ustvarili prihodki.

Pogosta napaka pri izračunavanju rezultata tako imenovanih tržnih aktivnosti je, da se med odhodke štejejo samo neposredni stroški (stroški, ki so neposredno povezani z izvajano storitvijo), posredni pa ostajajo na javnem viru (stroški skupnih služb, kot so na primer stroški, vezani na prostore, opremo, izvajanje vodstvene funkcije itd.). To ni v redu. Ko kakšni tržni dejavnosti pripišemo pripadajoče posredne stroške, se pogosto zgodi, da je rezultat izvajanja tako imenovane tržne dejavnosti negativen.

Kot izgovor, da posredni stroški niso bili upoštevani, se navajajo težave pri njihovem razporejanju. Tako je pogosta poenostavitev, da se za financiranje posrednih stroškov poslovnega subjekta nameni neki odstotek ustvarjenega prihodka od tržne storitve (na primer: 20 odstotkov prihodkov se pripiše poslovnemu subjektu, ki izvaja javno financirane dejavnosti, ostanek se nameni za izvedbo projekta, pogosto za nagrade izvajalcem storitve). Takšne prakse niso primerne in pomenijo tveganje nenamenske porabe javnih sredstev.

Neporabljena javna sredstva je praviloma treba vrniti viru financiranja. Temu se želijo nekateri izogniti, pri čemer si pomagajo z raznimi metodami. tudi zato, da bi ta sredstva prelili v svoje žepe.

Pravilno je, da se pri obremenjevanju tržnih aktivnosti z različnimi vrstami stroškov uporabijo pravila stroškovnega računovodstva.

Pogoj zagotovitve namenske uporabe pridobljenih javnih sredstev sta ustrezno organiziranje in računovodenje. Pri tem posamezne dejavnosti opredelimo kot najmanjšo logično celoto (stroškovni nosilec). Neposredni stroški (stroški, ki jih lahko pripišemo posameznim aktivnostim) bremenijo stroškovni nosilec. Te stroške v osnovi delimo na stroške, povezane z delovnimi sredstvi (amortizacija in slabitve), stroške, ki so povezani s predmeti dela (stroški materiala), stroške dela in stroške storitev. Če je treba, zaradi zagotovitve boljšega razporejanja posrednih stroškov na stroškovne nosilce uporabimo kakšne druge delitve stroškov. Glede na opredeljene vsebine neposrednih stroškov se izračunajo deleži (ključi) za razporejanje posrednih stroškov, ki so evidentirani na stroškovnih mestih. Obravnavamo jih po enakih vsebinah, kot smo jih uporabili pri neposrednih stroških. Glede na sestavo neposrednih stroškov in njihov delež, ki odpade na posamezne aktivnosti, izračunamo ključe, s pomočjo katerih razporejamo posredne stroške na stroškovne nosilce. Vsota posrednih in neposrednih stroškov so celotni stroški stroškovnega nosilca. Na drugi strani smo stroškovne nosilce odobrili za prihodke. Razlika je rezultat stroškovnega nosilca. Če smo ravnali, kot je opisano, je ugotovljeni rezultat strokovno nesporen.

Opisani postopek je poenostavljen. Pred oblikovanjem sistema spremljanja tržnih dejavnosti pri uporabniku javnih sredstev je treba poznati vsebine dejavnosti poslovnega subjekta. Pravila računovodenja tržnih aktivnosti se zapišejo v organizacijski predpis poslovnega subjekta in se uporabljajo stanovitno.

V prispevku sem želel opozoriti na problem, ki je praviloma posledica interesov posameznikov, ki izvajajo tako imenovane tržne dejavnosti. Tako lahko pri nekaterih uporabnikih javnih sredstev zasledimo, da se pojavlja »podjetje v podjetju«, ko posamezniki, ki so zaposleni pri uporabniku javnih sredstev, izvajajo večje obsege tržnih dejavnosti (na primer različne oblike svetovanj). Tržne projekte pridobivajo na trgu, kjer so zaradi svojega položaja več kot konkurenčni, in to na račun javnih sredstev. Tako stanje ni sprejemljivo.

Nikakor ne mislim, da bi bilo treba uporabnikom javnih sredstev preprečiti izvajanje tržne dejavnosti, obratno, menim, da je to koristno. Menim pa, da je treba obračun takih storitev izvajati strokovno korektno in onemogočiti nenamensko porabo javnih sredstev.

Dr. Branko Mayr, Visoka šola za računovodstvo in finance