Dr. Branko Mayr o premoženju nezakonitega izvora

Taka obravnava je lahko sporna, pripelje lahko do nepopravljivih napak. V prvem primeru ima premoženje zakoniti izvor, vendar to premoženje ni bilo davčno ustrezno obravnavano. V drugem primeru pa gre za premoženje, ki nima zakonitega izvora.

Obdavčitev premoženja, od katerega niso bile plačane dajatve, ureja Zakon o davčnem postopku, ki v 68. členu določa primere odmere davčne osnove v posebnih primerih, v 68.a. členu pa primere, ko davčni zavezanec ni napovedal svojih dohodkov. V teh primerih se izvede cenitev davčne osnove. Gre za ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo.

Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem. Če davčni organ nima na razpolago teh podatkov, oceni davčno osnovo. V primerih, ko davčni zavezanec ni napovedal svojih dohodkov, se davek odmeri od davčne osnove, ki je enaka ugotovljeni razliki med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Preiskuje se eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Pri ugotavljanju davčne osnove se upoštevajo dokazane trditve davčnega zavezanca.

ni podpisa

Pomembno področje dela forenzičnih preiskovalcev je ugotovitev obsega premoženja nezakonitega izvora zaradi njegovega odvzema. Šteje se, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma zakonito.

Postavljena je domneva, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma zakonito, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike. Obseg nezakonitega premoženja se ugotavlja s finančno preiskavo, ki se uvede, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora, ki je pridobljeno s kataloškimi kaznivimi dejanji, in skupna vrednost takega premoženja presega 50.000 evrov. V tem primeru Republika Slovenija kot tožnica toži tožence za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Pravdni postopek je neodvisen od kazenskega postopka.

Pri obravnavi postopka obdavčitve je treba upoštevati postopkovne značilnosti davčnega postopka, ki so drugačne kot v primeru nezakonitega premoženja po ZOPNI.

---------------

❶ Objavljeno v http:/www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4703; pridobljeno 7. 8. 2017.

❷ Taki primeri so, če zavezanec za davek ne vloži davčne napovedi ali ne predloži obračuna davka davčnemu organu ali ju vloži oziroma predloži brez podatkov, potrebnih za ugotovitev davčne obveznosti, in sicer: fizična oseba ne napove dohodkov; davčni urad ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih; davčni organ ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v obračunu davka, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če davčni zavezanec navede upravičene razloge; zavezanec za davek na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki upravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti; delodajalec ne predloži podatkov o davčnem odtegljaju od dohodkov iz zaposlitve.

❸ Taki primeri so, ko davčni zavezanec – fizična oseba:

• razpolaga s sredstvi za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presega dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, in

• je davčni organ drugače seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe.

❹ Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) na področju plačevanja dohodnine kot izredno rizične obravnava pojave nesorazmernega trošenja sredstev fizičnih oseb glede na zakonite vire.

Dr. Branko Mayr, Visoka šola za računovodstvo in finance