DIALOG: Nacionalni interes

Sašo Polanec: Definicija nacionalnega interesa ima dolgo tradicijo, kar se kaže tudi v različnem pojmovnem razumevanju tega koncepta. V osnovi naj bi pomenil interes naroda kot celote, in ne le posameznih interesnih skupin, obenem naj bi bil neodvisen od interesa drugih držav. V Sloveniji se zdi, da se je ta koncept pogosto prikazoval kot interes naroda kot celote, medtem ko so ga proponenti izrabljali za uresničevanje lastnih ciljev. Kako vi razumete pojem nacionalnega interesa?

Vesna Vuk Godina: Strinjam se, da je pojem nacionalni interes velikokrat nejasen, strankarsko izrabljen in obtežen s političnimi interpretacijami. Sama bi raje uporabljala kakšen drug pojem, recimo skupni slovenski interes, ker sama kot nacionalni interes razumem interes večine Slovencev in Slovenk.

Sašo Polanec: Nacionalni interes se nanaša na številna področja, od kulture do gospodarstva. V gospodarstvu bi lahko interes naroda kot celote razumeli kot zasledovanje čim večjega premoženja vseh prebivalcev (v vseh obdobjih obstoja). Ta definicija je z vidika ekonomske politike precej odprta, saj dopušča različne porazdelitve premoženja, ne glede na obseg. Charles I. Jones je v članku Life and Growth preučeval, kakšna naj bi bila dolgoročna rast potrošnje, če je osrednji cilj družbe preživetje njenih članov, in ne (tehtana) potrošnja njenih posameznikov, ter ugotovil, da je v primeru zasledovanja prvega cilja lahko rast družbene potrošnje tudi enaka 0. Ali menite, da je treba pri uporabi nacionalnega interesa in vprašanju premoženja upoštevati tudi določene uteži za različne skupine prebivalcev, s čimer bi se lahko zamejilo premoženje posameznih skupin z namenom enakomernejše porazdelitve premoženja?

Vesna Vuk Godina: Najprej pripomba glede tega, da bi bilo mogoče nacionalni interes razumeti kot zasledovanje čim večjega premoženja vseh prebivalcev; s takšnim razumevanjem se ne morem strinjati. Večanje premoženja prebivalcev ne pomeni nujno tudi večanja kakovosti življenja ter drugih dobrobiti v nacionalni skupini. Se pa strinjam, da bi bilo v sodobnih kapitalističnih družbah nujno razmisliti o redistribuciji premoženja. Ta bi bila ključna ne le z vidika zagotavljanja potrošnje in njene rasti, ampak zaradi cele vrste socialnih ciljev, kot je zagotavljanje kakovosti preživetja prebivalstva, zmanjševanje revščine, večanje integrativnih vezi v skupini, zagotavljanje ustreznega zdravstvenega stanja prebivalstva itd. Še posebej bi bila takšna prerazporeditev nujna pri Slovencih, pri katerih je egalitarnost ena najpomembnejših značilnosti zgodovinsko vzpostavljene socialne tirnice in z njo povezanih socialnih logik.

Sašo Polanec: Kako bi poglede glede nacionalnega interesa prenesli na državno lastništvo? Ali menite, da prodaja premoženja države povečuje premoženje njenih prebivalcev glede na to, da je donosnost teh naložb v agregatu blizu 0, svetle pa so le nekatere izjeme, kot je Krka? Ali menite, da je državno lastništvo koristno oziroma bolj specifično, katere družbene skupine imajo po vašem mnenju večje koristi od državnega premoženja?

Vesna Vuk Godina: Državnega lastništva v zvezi z nacionalnim interesom ne moremo ocenjevati le glede na donosnost. Gre namreč še za veliko več, med drugim za vprašanje, kdo neko dejavnost nadzoruje, kar je socialno in tudi politično vprašanje. Pri vprašanju, kdo naj bo na primer lastnik vodnih virov, je tako. Enako je pri vprašanju lastnika prometne infrastrukture, pridelovalne zemlje in cele vrste drugih dobrin, od katerih je lahko odvisno preživetje neke populacije. Ko v takšnih primerih presojamo nacionalni interes, se moramo vprašati predvsem, ali na primer kontrola resursov, ki zagotavljajo preživetje prebivalstva, ni pomembnejša od velikosti donosa, ki ga prinaša zasebna lastnina teh resursov. Odgovor na to vprašanje je pozitiven. Zato je v primerih, ko gre za vitalne resurse preživetja prebivalstva, ali za resurse, ki zagotavljajo druge vitalne interese prebivalstva, kot je npr. zdravje, državna lastnina boljša od zasebne, tudi če prinaša manjše donose.

Sašo Polanec: Kaj menite o državnem lastništvu bank? Banke v državni lasti so v času krize pridelale občutno zmanjšanje državnega premoženja, ki se danes odraža v njihovih dokapitalizacijah. Banke v tuji lasti takšnih izgub niso socializirale, saj niso imele možnosti prenosa na DUTB. Vendar so v tujini tudi zaradi bank v zasebni lasti nastali občutni družbeni stroški. Kakšno vlogo države bi vi namenili bankam? Ali vas pomirja dejstvo, da bodo banke v prihodnje tudi bolje nadzorovane, obenem pa naj bi centralne banke izvajale politike blaženja ciklov in bi se tudi zaradi tega odločili za državno lastnino?

Vesna Vuk Godina: Študije kolonialnih strategij kažejo, da je prenos pomembnih državnih podjetij v roke zasebnikov ključni proces pretvorbe določene družbe v kolonijo. Enako velja za banke. Zato je tudi pri presojanju vprašanja o državnem lastništvu bank vprašanje donosa drugotnega pomena. Pomembno je vprašanje, ali hočemo z nadziranjem kapitala in njegovih tokov nadzirati svojo sedanjost in prihodnost ali ne. Hočemo sami odločati o ključnih vprašanjih lastne družbe ali hočemo, da bodo o tem odločali tujci, seveda v skladu s svojimi interesi? Lekcije strategij podrejanja neevropskih družb zahodnim kapitalskim centrom so jasne: ko ključna državna podjetja in banke preidejo iz državne v zasebno (praviloma tujo) last, je konec nacionalne ekonomske, socialne in politične samostojnosti.

Sašo Polanec: Ali menite, da so tuji lastniki dobri ali so zasebni domači boljši?

Vesna Vuk Godina: Dobri lastniki so tisti, ki znajo podjetje voditi v skladu s socialnim in kulturnim kapitalom nacionalne skupnosti, katere del podjetje je. Praviloma ta kapital bolje obvladajo domači lastniki. Ti bolje vedo, kakšno ravnanje je z vidika zaposlenih primerno in kakšno ne, katere vrednote, norme, načela, standarde normalnosti itd. je treba v podjetju upoštevati, kateri se lahko kršijo itd. Dobri menedžerji morajo te dejavnike poznati in svoje razumevanje teh dejavnikov deliti z zaposlenimi. V Sloveniji imamo vrsto podjetij, v katerih se je pokazalo, da tujci prav zaradi nerazumevanja slovenskega socialnega in kulturnega kapitala podjetja niso mogli dobro voditi. Znana primera sta Revoz in Jeklo Štore. Imajo pa domači lastniki še neko drugo prednost: zaradi lastne vključenosti v lokalno socialno okolje praviloma kažejo več socialnosti do tega okolja. Tujca lokalno okolje, v katerem stoji podjetje in ki mu ne pripada, ne zavezuje, zato bo do njega kazal manj ali celo nič socialnosti.