Denar je na voljo … le aktivirati ga je treba

Leta 2018 je na Ljubljanski borzi (LJSE) kotiralo sto osemdeset podjetij. Danes jih je še enainštirideset, a že v bližnji prihodnosti jih bo očitno še manj – z borze odhaja Gorenje, ki so ga kupili Kitajci, vprašanje pa je tudi, kaj se bo zgodilo z Mercatorjem ob vseh zagatah lastnika Agrokorja. A ni samo sedanje število kotirajočih podjetij tisto, ki kaže klavrno sliko našega kapitalskega trga. Nezanimanje podjetnikov tako za iskanje lastniškega kapitala prek borze kot tudi za pridobivanje sredstev z izdajo obveznic je v Sloveniji zelo izrazito, neprimerljivo z drugimi razvitimi evropskimi državami.

Leta 2018 je na Ljubljanski borzi (LJSE) kotiralo sto osemdeset podjetij. Danes jih je še enainštirideset.

Tudi to je eden od vzrokov, da je Ljubljanski borzi uspelo s podporo Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) prek SSE pridobiti sredstva evropske komisije za projekt, v katerem zdaj mala in srednja podjetja (MSP), ki si prizadevajo priti do novih virov financiranja, vabijo, da izkoristijo možnosti, ki jih ponuja kapitalski trg; do trem izbranim podjetjem bo EBRD omogočil leto in pol trajajočo brezplačno tehnično pomoč mednarodnih strokovnjakov ter njihove svetovalne storitve pri izrabi priložnosti, ki jih zagotavlja kapitalski trg bodisi z izdajo podjetniških obveznic bodisi s prvo javno ponudbo delnic na LJSE. Cilj programa je, da se vsaj eno od podjetij odloči za kotacijo na na tej borzi.

Reuters

Konec žalostnega trenda?

Predsednik uprave Ljubljanske borze, mag. Aleš Ipavec, pravi, da je cilj programa obrat trenda in resnejši začetek razvoja kapitalskega trga, ki je v Sloveniji v res klavrnem stanju: »Iščemo možnosti za oživitev slovenskega kapitalskega trga, da bi opravljal svojo funkcijo, ki je zdaj ne. Kot država smo razviti, kot kapitalski trg pa nikakor, ne sodimo med razvijajoče se trge (angl. emerging markets), ampak med mejne trge (angl. frontier market), pa še med temi nismo med prvimi kandidati za prestop med razvijajoče se. Žal je to dejstvo.«
Statistika LJSE kaže, da je podjetja ne vidijo kot kraj, kamor lahko pridejo po sveži kapital. Ipavec pojasnjuje, da v svoji kratki zgodovini LJSE nikoli ni bila prostor, kjer podjetje lahko dobi sveža sredstva, ampak se je nanjo vedno gledalo le kot na središče, v katerem se trguje z že prej obstoječimi podjetji. In če to velja za velika, potem še veliko bolj drži za mala in srednja podjetja.
Dr. Aljoša Valentinčič z ljubljanske ekonomske fakultete meni, da to delno drži tudi za MSP drugod po svetu, saj uvrstitev na borzo navadno pomeni stroškovni zalogaj, tako neposredno finančni kot organizacijski, na primer zagotavljanje ustreznega obveščanja vlagateljev in ukvarjanje s potencialnimi investitorji in analitiki. Za te, denimo, najdemo podatek, da morajo finančniki v podjetjih samo temu delu posvetiti dva polna delovna dneva na teden. Pri tem se podjetja bojijo tudi posrednih stroškov, meni dr. Valentinčič: »Posledica kotacije je tudi dejstvo, da ima konkurenca na voljo veliko več podatkov o poslovanju podjetja, kot če podjetje ne bi bilo zavezano k poročanju skladno z zahtevami regulative. Znano je tudi, da se prvotni lastniki (ustanovitelji) bojijo izgube nadzora nad poslovanjem podjetja.«
Borzni trg v Sloveniji pa še dodatno teži zgodovinsko breme. »Slovenski trg kapitala ni opravljal svoje vloge niti v obsegu, v katerem je v preteklosti obstajal. Ker cene niso odsevale vseh informacij o pričakovanih prihodnjih denarnih tokovih podjetju, (nekaterim) lastnikom podjetja niso mogla ali želela po ustrezni ceni pridobivati dodatnega kapitala, varčevalci pa nismo mogli dolgoročno vlagati prihrankov. Ta težava bi verjetno zaradi majhnosti obstajala tudi, če se Slovenci ne bi opekli s procesi v lastninskem preoblikovanju podjetij,« pravi dr. Valentinčič in dodaja: »No, nekateri se seveda niso opekli, ravno nasprotno, vendar je pri dolgoročnih naložbah treba v ozadju imeti vsaj toliko zaupanja, da bomo kot varčevalci imeli ustrezna pravila igre.« Zaradi te slabe popotnice se pri nas (še?) ni ustrezno razvil kapitalski trg, zaradi česar smo na slabšem tako posamični varčevalci kot podjetja. V zadnjem desetletju so tako podjetja zgolj zapuščala LJSE, novih pa ni bilo.

Reuters

Poznamo le banke

Slovenska podjetja tako za pridobivanje novih sredstev običajno niso poznala drugih priložnosti, kot so banke. »Naše poslovno okolje je izrazito bankocentrično,« pravi Ipavec, »kar je neprimerljivo s katerokoli drugo razvito državo. Razumem, da nismo tradicionalna anglosaksonska država, kjer je kapitalski trg središče pridobivanja novih sredstev, a tudi na celinskem evropskem svetu smo izjema. V tem delu sveta je sicer bančništvo osrednji vir financiranja, a obstajajo tudi zelo razvite alternative. Jasno je, da banke ne morejo financirati vsega poslovanja podjetja – del je nujno financirati tudi z lastniškim kapitalom. Toda ta kultura v Sloveniji sploh ni zaživela, kapitalski trg pri nas ni bil dojet kot prostor, kamor podjetja lahko pridejo po sveži kapital.«

Komu bo program koristil?

»Znesek za financiranje programa je okoli 250.000 evrov, za sodelujoča podjetja pa bo program seveda brezplačen,« pravi Ipavec. In koliko podjetij si bo s temi sredstvi lahko utrlo pot do svežega kapitala? Med vsemi prijavami – za katere predsednik uprave LJSE pričakuje, da jih bo ogromno – bodo najprej izbrali deset najprimernejših podjetij. V drugem koraku programa bodo v sodelovanju s podjetji izbrali tri. Ta bodo nato v letu in pol v zanje brezplačnem programu temeljito pripravili na to, da na koncu začnejo kotirati na borzi. Osnovni cilj je, da ob koncu programa vsa eno podjetje zares začne kotirati na LJSE.

(Ne)uspeh programa?

Če se to ni zgodi – bomo program ocenili kot neuspešen?

»Kot država smo razviti, kot kapitalski trg pa ne, ne spadamo med razvijajoče se trge (angl. emerging markets), ampak med mejne trge (angl. frontier market), pa še med temi nismo med prvimi kandidati za prestop med razvijajoče se.«

»Če program na borzo ne bo pripeljal nobenega novega podjetja, bo to popoln neuspeh – katastrofa,« meni Ipavec: »To bi bil zelo slab znak za vso državo. Če dobimo sredstva, vključi se EBRD in je pripravljen ponuditi vse svoje strokovnjake, se zgodi, da na koncu nimamo niti enega podjetja, ki bi šlo v to zgodbo, potem res ne vem, kaj še lahko storimo. A sam sem optimist. Ne vem sicer, koliko bo prijav in me niti toliko ne zanima – bolj kot količina me zanima kakovost prijav. Sam bi bil povsem zadovoljen tudi, če bi jih bilo zgolj deset in bi bile vse primerne za nadaljnje delo, a prepričan sem, da jih bo bistveno bistveno več. In na koncu moramo najti podjetje, ki se bo odločilo za kotacijo na LJSE.«

Koga rešuje program?

Je program, ki bo na koncu morda pomagal le enemu malemu ali srednjemu podjetju, v resnici bolj reševanje umirajoče borze kot pomoč podjetnikom? Ipavec trdi, da ne: »Ne, ne gre za reševanje LJSE, ampak za dolgoročno reševanje kapitalskega trga v Sloveniji. Ljubljanska borza bi lahko tudi še naprej normalno živela tudi brez tega – mi vsako leto ustvarimo dobiček.«
Priznava pa, da nadaljevanje takšnega stanja na LJSE pomeni v najboljšem primeru zgolj stopicanje na mestu in stagnacijo.

Reuters

Kamenček v mozaiku

Bi uvrstitev enega podjetja v kotacijo LJSE res toliko pomenila za kapitalski trg v Sloveniji?

250.000 evrov je na voljo za financiranje pomoči malim in srednjim podjetjem za uvrstitev na eno od platform LJSE

Dejstvo je, da naloga projekta ni zgolj pomoč konkretnemu podjetju, pač pa (morda še v večji meri) ozaveščanje poslovne javnosti o priložnostih, ki jih omogoča kapitalski trg. Ipavec priznava, da je sedanji projekt del procesa spreminjanje slovenske mentalitete: »Naloga uprave LJSE je prav gotovo tudi izobraževanje našega poslovnega sveta. Ni namreč dovolj, če pripraviš sklade, ki imajo, na primer, sto milijonov evrov, če podjetja po ta sredstva niso pripravljena priti. Mnogi te možnosti preslabo poznajo in so jim tuje, zato se jih sploh ne lotevajo. Čeprav bi bile zanje zelo smiselne, se jim raje izognejo v velikem loku.« Pravi, da je vsako podjetje, ki uspešno izkoristi njihovo ponudbo, zgled, ki vleče tudi druge.

Se malim to sploh izplača?

Najeti posojilo pri banki je običajno stroškovno in organizacijsko zelo preprosto, pridobivanje kapitala na kapitalskem trgu pa niti ne. Se torej malim in srednjim podjetjem, katerim je program namenjen, to sploh izplača?
Valentičič pravi, da se tudi manjšim podjetjem to lahko izplača. Ne le da ima zadolževanje z izdajo obveznic lahko precejšnje prednosti pred bančnim kreditom (na primer višji zneski ter daljša ročnost, kot bi jo bila pripravljena ponuditi banka), mogoče je tudi prilagoditi strukturo posla, da ustreza vsem. »Spomnim se primera 'The Jockey Club', ki je imelo v lasti prizorišča za dirke s konji, pravi Valentinčič: »Ugotovili so, da imajo med občinstvom zelo specifično skupino – upokojence z veliko prostega denarja, časa in veselja do konjskih dirk. Zato so izdali obveznice z relativno visoko donosnostjo 4,75 odstotka in dodatnim triodstotnim popustom na konjske dirke. Podjetje je tako brez težav dobilo denar za obnovo stez, varčevalci pa donosno naložbo in dodaten prihranek za vstopnice.« Nadaljuje s še enim zabavnim primerom: »Pred leti je Hotel Chocolat izdal mini obveznico v vrednosti 3,7 milijona funtov in izplačeval kupone s čokolado (PIK-obveznice). »Morda se ta primera zdita naivna,« pravi, »vendar je nauk zgodbe, da je ob ustreznem razmisleku pogosto mogoče najti 'win-win' položaj. Pogosto je seveda najlažje in najceneje dogovoriti se za običajno posojilo z banko, sploh v dobrih časih, kot so trenutno. Vendar naj spomnim, da to ni vedno samoumevno – pred kratkim smo imeli globoko finančno krizo!«
Z obojim se strinja tudi Ipavec, ki opozarja, da že zdaj stanje na bančnem trgu ni več takšno, kot pred petnajstimi leti, ko je bil tudi sam bankir: »Podjetja smo takrat skoraj silili v nove kredite. Zdaj je regulativa tako stroga, da podjetje, ki ne ustreza merilom, ne bo pri bankah dobilo niti evra več.« A če podjetje na kapitalskem trgu najde možnost za povečanje lastniškega kapitala, s tem ubije dve muhi na en mah – ko podjetje tako okrepi lastniško financiranje, si s tem seveda tudi poveča možnost nadaljnjega zadolževanja pri bankah. Ta bo namreč kredite odobravala le do nekega deleža sredstev, in ko povečate lastniški del, lahko dodatno povečate tudi dolžniškega. Če podjetje res želi prestopiti veliko stopnico, potem ni druge možnosti kot tudi krepitev lastniškega kapitala.
Kaj pa cena pridobivanja kapitala na borzi? »Preden smo dosegli stopnjo ozaveščanja javnosti, smo najprej vzpostavili ustrezno infrastrukturo. LJSE nima več zgolj prve in standardne kotacije kot nekoč, pač pa smo lani uvedli SI Enter platformo, letos smo dodali še segment Progress, sodelujemo tudi s Funderbeamom za startup podjetja. To so platforme, ki so prilagojene manjšim podjetjem in so bistveno cenejše od klasičnih na organiziranem trgu,« pravi Ipavec in dodaja, da je iskanje kapitala v višini nekaj sto tisoč evrov prek kapitalskega trga že povsem smiselna in stroškovno ugodna možnost: »Prospekti za nekatere platforme niso tako zahtevni, kar tudi pomeni, da ne potrebuješ dragih svetovalcev, ob tem članarine niso tako drage – tu ne gre za polletno delo, kot pri velikih projektih, kjer se pripravlja obsežen prospekt in tako imenovani roadshowi, ko svojo idejo predstavljaš naokrog.«

Kot bi stali le na eni nogi

V Sloveniji je bančni trg rasel zelo hitro, kapitalski pa mu nikdar ni sledil, pač pa je vegetiral na obrobju in ni zagotavljal prave podpore poslovnemu svetu. Mag. Aleš Ipavec trdi, da bi trenutno podjetja v Sloveniji lahko rasla bistveno hitreje, če bi uspela najti pravo kombinacijo financiranja; banke svoje izpostavljenosti nočejo več povečevati, obstajajo pa še druge možnosti. »Razvit kapitalski trg daje velik vzvod za gospodarsko rast celotne države. Če se bo znalo ta sredstva dobro uporabiti (ki vsekakor obstajajo; vemo, da, na primer, samo v bankah na depozitih 'visi' 23 milijard evrov, ob tem pa obstaja še vrsta skladov tveganega kapitala), bo to imele velike posledice na celotno makroekonomsko sliko Slovenije. Denar je, le treba ga je aktivirati,« pravi Ipavec.
Dr. Aljoša Valentinčič se s tem, da je kapitalski trg pri nas premalo izkoriščen, strinja, opozarja pa, da bo v prihodnje nujna globalizacija in poenostavitev trgov kapitala: »Nesmiselno je govoriti o regiji. Regije imamo samo še zato, ker se regulatorjem in politikom med sabo ni uspelo dogovoriti za globalizacijo. Na dejstvo, da je tu nastal zelo velik razkorak, so nas opomnile izdaje kriptožetonov (ICO). Obstaja očitno segment podjetij, ki ima podjetniške ideje, nima pa kapitala in ga tudi ne more pridobiti po ustrezni ceni, tudi zaradi hiperregulacije finančnih trgov. Na drugi strani je zelo očitno segment varčevalcev, ki so pripravljeni nositi dodatna tveganja za višji donos, kot ga dobijo na bankah.«
Po njegovem mnenju torej kapitalski trg v Sloveniji vsekakor ima priložnost, da se razvije in tudi omenjeni program EBRD in LJSE lahko uspe. Opozarja pa, da tudi LJSE pri svojih strategijah ne sme pozabiti na globalen pogled, sicer priložnosti ne bo mogla izkoristiti.

Reuters

Program EBRD in LJSE - Kaj ponuja? 

Malim in srednjim podjetjem, ki želijo pridobiti finančna sredstva na domačem kapitalskem trgu bodisi z izdajo podjetniških obveznic bodisi s prvo javno ponudbo (IPO) na LJSE, ponuja brezplačno svetovanje in tehnično pomoč domačih in mednarodnih strokovnjakov.
Kdo se lahko prijavi?
Mala in srednja podjetja s sedežem v Sloveniji, ki imajo manj kot 50 milijonov evrov prometa na leto, bilančno vsoto, nižjo od 43 milijonov evrov, in manj kot 500 zaposlenih.
Rok za prijavo: 31. avgust 2018