Cilj etične banke je ustvarjanje realne dodane vrednosti

Goran Jeras, naš sogovornik iz sosednje Hrvaške, je včasih delal za velike mednarodne finančne institucije na zahodu Evrope, kjer je ugotovil, »da se njihov poslovni model matematično ne izide, ne da bi povečeval neenakost in požiral pravo vrednost družbe«. Na Hrvaškem so nato s somišljeniki ustanovili Zadrugo za etično financiranje.

Problem tradicionalnih bank

Tradicionalne banke so po njegovih besedah pozabile, čemu bi morale služiti. »Banke so bile ustanovljene, da bi depozite oziroma privarčevana sredstva državljanov preoblikovale v posojila, ki se porabijo za dvigovanje vrednosti za družbo.«
Sogovornik nadaljuje, da danes tako največje banke večji del sredstev ne vlagajo v posojila gospodarstvu, ampak v finančne inštrumente. »Kupujejo ne le delnice podjetij, ampak razne finančne inštrumente in derivate. Gre za investicije v valutne, dolžniške, opcijske špekulacije, in ne investicije v realni sektor. S tem se povečujejo sistemska tveganja, saj ti finančni inštrumenti že sami po sebi ne ustvarjajo dodane vrednosti, ampak so namenjeni le trgovanju, kjer tisti, ki bolje predvideva, zmaga, drugi pa izgubi. Vsem je poznana zgodba Forexa.«



Drugi problem bank je tudi to, da sredstva raje vlagajo v kratkoročna posojila, s čimer pa zanemarjajo dolgoročne projekte, ki dobičke ustvarjajo v daljšem časovnem obdobju. To so običajno tisti, ki rešujejo izzive ekologije in družbene neenakosti. »V trajnostno naravnanih, ekoloških in socialnih projektih kratkoročno ni dobičkov, a dolgoročno se tudi v takšne projekte izplača investirati. Če se kot družba s temi problemi ne ukvarjamo, se nam to vrača kot bumerang. Poglejmo le težave, ki jih imata kmetijstvo in turizem zaradi podnebnih sprememb. Te krize pa se bodo le še poglabljale. To se mora spremeniti.« Banke se po mnenju Jerasa ne bi smele ukvarjati s trgovanjem, ampak kreditiranjem gospodarstva. »Banke so zaradi privlačnosti kratkoročnih dobičkov pozabile, kaj je njihovo pravo poslanstvo.«
Kljub temu, da so v velikem delu odgovorne tudi za zadnjo finančno krizo, se v njihovem poslovanju ni nič spremenilo. Regulativa se je sicer zaostrila, ampak njihov poslovni model je še vedno isti in bo kot tak še vedno proizvajal enake učinke. »Danes je to podprto še s popolnoma zgrešeno politiko centralnih bank, ki so skozi modele kvantitativnega sproščanja denarja le zamaskirale krizo in ustavile velik problem, ki se kaže tudi v zaupanju v monetarni sistem.«

Lastniki etičnih bank so tudi njeni komitenti

Kot odgovor na to so se po vsej Evropi že pred desetletjem ali več začele pojavljati t. i. etične banke. Banke so pravzaprav na samem začetku nastale tako, da so se kmetovalci, obrtniki in drugi meščani organizirali v banke, ki so potem financirale njih in ostale. Etične banke so le modernizacija prvih bank. Modelu lastništva, ki je v rokah komitentov banke, so dodale še preglednost poslovanja in pozornost, posvečeno temu, kam se denar vlaga.



Bistvena značilnost etičnih bank je lastništvo v rokah komitentov bank. Ta lastnost je temelj poslovnega modela. »Poslovni cilj etične banke ni zagotavljanje maksimalnega dobička za lastnike, ampak najcenejših in uporabnikom prilagojenih storitev.« To v praksi pomeni, da etične banke odobrijo posojila pod ugodnejšimi pogoji financiranja kot klasične banke.
Lastniki etičnih bank so običajno lastniki kmečkih in obrtnih zadrug, občine, mesta ipd. V Italiji je recimo največji delničar etične banke v Padovi cerkvena organizacija Karitas. »Lastnik take banke je nekdo, ki se ukvarja s proizvodno dejavnostjo in jo želi širiti, katerega interes je, da dobi posojilo po obrestni meri, ki znaša dva odstotka in ne pet. Če pa bi bil lastnik tradicionalne banke, ki se ne ukvarja z ničimer drugim, je v njegovem interesu, da so obresti za komitente čim višje in da ima banka čim večji dobiček, ki si ga delničarji potem razdelijo.«
Zato pri etičnih bankah velja drugačna logika. Za lastnike je največja prednost cenovno ugoden kredit za financiranje primarnega posla, saj to pomeni večjo konkurenčnost in večji zaslužek.

Varčevalci želijo vedeti, kam gre njihov denar

Druga razlika je, da so te banke zelo pazljive pri izbiri projektov, v katere bodo investirale. Projekti, ki jih etična banka kreditira, morajo biti finančno vzdržni ter tudi ekološko in družbeno odgovorni. »Financirajo bolj v lokalne projekte, ker želijo zadržati denar v okolju, v katerem poslujejo. Te banke imajo veliko večji učinek na vrednost, zaposlovanje in kvaliteto življenja meščanov kot pa klasične banke, katerih cilj je zagotavljanje maksimalnega profita.«
Zanimanje za etične banke je med podjetniki, obrtniki in zadrugami zraslo po zadnji finančni krizi. »Potrošniki so spoznali, da finančni svet deluje le s ciljem povečanja donosnosti kapitala in ne zadovoljuje potreb strank. Varčevalce je tudi začelo močno zanimati, kam se njihov denar vlaga. Ne smemo pozabiti, da banke nimajo svojega denarja oziroma je njihov delež manjši. Razpolagajo z denarjem državljanov, zato ti upravičeno želijo vedeti, ali se ta denar namenja za financiranje vojne, orožja, projektov, ki škodujejo okolju, ali pa se namenja za tisto, kar ustvarja dodano vrednost, prinaša nova delovna mesta, je trajnostno in družbeno naravnano.«
Etične banke tudi lažje presodijo dober projekt, saj poznajo svoje komitente, ker so ti tudi solastniki. Tradicionalne banke pa poslujejo le na podlagi informacij in dokumenta, ki ga pošljejo komitenti. Tudi zaradi tega so tveganja v etični banki zelo majhna. To pa vodi do tega, da imajo neprimerno manj slabih kreditov. »Niti ena etična banka v Evropi nima več kot dva odstotka slabih posojil, medtem ko se te številke med klasičnimi bankami gibljejo tudi nad desetimi odstotki,« pojasnjuje Jeras.

Potrošniških kreditov ne odobravajo

Čeprav dividende niso cilj etičnega bančništva, pa mora biti poslovanje vseeno dobičkonosno, sicer od njega ne bi imel nihče koristi. Dobički od poslovanja se porabijo za delovanje in nadaljnjo financiranje projektov in širjenje poslovanja.
Etične banke predstavljajo manjši del finančnega sistema. Njihovo število se med državami razlikuje, toda prisotne so že skoraj povsod. Tudi v Sloveniji. V Nemčiji predstavljajo po besedah Jerasa približno pet odstotkov bank, v Franciji in Italiji pa imajo že petnajst odstotkov trga. »Njihov delež na trgu stalno raste in v času krize so ga še povečale. Če k njim prištejemo še zadružniške banke in delavske hranilnice, potem je njihov delež že blizu 30 odstotkov.«
Rast trga etičnega bančništva pa ne more biti bistveno višja, saj etične banke ne financirajo fizičnih oseb in gospodinjstev, torej ne nudijo nenamenskih potrošniških kreditov, saj menijo, da ti krediti ustavijo le dolg in ne ustvarjajo nove vrednosti, ki si jo etične banke želijo financirati. »Druge komercialne banke so usmerjene v prodajo, torej v financiranje trgovinske dejavnosti in potrošniških kreditov. Njihov sektor tudi zato hitreje raste, proces odobravanja posojil je veliko hitrejši in lažji, saj se danes potrošniška posojila odobrava že preko spleta.«

Poslovanje med člani na platformi

Hrvaška Zadruga za etično financiranje je do sedaj svojim članom odobrila že tri milijone posojil, poleg tega pa svojim članom, ki so podjetniki, obrtniki, organizacije, zadruge ipd., omogoča, da med seboj poslujejo na internem omrežju, brez stroškov, ki jih imajo v tradicionalnih bankah.
Imajo okoli 1500 članov, večinoma iz Hrvaške, posamezniki pa prihajajo z vsega sveta, iz Slovenije, Srbije, ZDA, Kolumbije … Vsi člani so s polnim imenom objavljeni na spletni strani. Celoten sistem deluje popolnoma pregledno. »Člani v vsakem trenutku vedo, s kom poslujejo in komu posojajo svoj denar. So tudi zelo ponosni, da so ustanovitelji etične banke.«
Poleg financiranja poslovnih dejavnosti članov pa so etične banke znane tudi po vlaganju v obnovljive vire energije. »Banka odobrava namenska posojila za nakupe električnih, solarnih in drugih elektrarn, ki delujejo na obnovljive vire, in na ta način se ustvarja energetska neodvisnost. Če je podjetje lastnik energije, ki jo za svojo dejavnost potrebuje, si s tem močno zniža proizvodne stroške. Strošek energije ni več dejavnik v poslovanju. Če so lastniki recimo meščani preko občine, se znižajo njihovi stroški in sami niso odvisni od sprememb cen na trgu.«