Čas ni denar

Ann Voskamp, slavna kanadska pisateljica, je izjavila: Pravijo, da je čas denar, toda to ne drži. Čas je življenje. In, če želimo živeti polno življenje, moram najti, kar se le da veliko časa.

Še v svojih študentskih časih sem bil občasno po sili razmer obkrožen s skupino histeričnih japijev, ki so želeli vsemu občestvu okrog sebe »prodajati« tretjerazredno pridobitniško mantro o času, ki ga ne smemo porabiti drugače kot za služenje denarja.

Bila so devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je neoliberalno in protisocialistično razpoloženje doseglo svoj vrhunec. Čas je bil kot naročen za vstajenje različnih »gekkovsko« razmišljujočih plenilcev.

Razvpiti rek »Time is money« se je takrat zelo dobro uveljavil predvsem med pomanjkljivo izobraženimi malomeščani, ki so večinoma prihajali iz sumljivih obrtniških in mikropodjetniških krogov.

Šlo je za ljudi, ki so večinoma izhajali iz delavskega miljeja in so se že povzpeli v obrtniško kasto ali pa v kasto nižjega menedžmenta v podjetjih ter bi dali vse, ampak res prav vse na tem svetu, da jih ne bi nikoli več enačili s proletariatom, iz katerega so izšli, in ki so ga enačili z lastnim breznom.

osebni arhiv

Čeprav so nekateri izmed njih celo študirali – večinoma na ekonomski fakulteti, so bili njihovi miselni procesi že takrat svetlobna leta oddaljeni od miselnih procesov pravih intelektualcev, v katere naj bi se razvili. Ironično je bilo to, da so v jedru svoje duše in intelekta ostali prav proletarci, in to njihova najslabša oblika – namreč lumpenproletarci.

Čas je to potrdil. Večinoma so se razvili v totalne »fahidiote« ali v najboljšem primeru v ekonomistične ali finančne specializante, ki niso mogli ali znali razumeti, da gre v življenju še za kaj drugega kot za neotesani materializem in optimizacijo dobička.

Sam pa reka »Time is money« nikoli nisem dobro razumel.

Tisti delavci, ki so si med delom vzeli nekaj počitka, so bili produktivnejši od tistih, ki so delali dlje (in brez počitka).

Kakorkoli sem ga obračal, mi pri njem nekaj ni šlo skozi. Mantra, da je treba ves čas, ki ti je na voljo, porabiti za služenje denarja, se mi je zdela res zelo neumna. Japiji, ki so ta rek obešali na veliki zvon, so priznali, da sploh ne razumejo, kaj je funkcija denarja. Ta je seveda prav v tem, da človeku omogoči čim kvalitetnejše preživljanje prostega časa, in ne obratno.

Tako vsaj razmišlja večina modrih ljudi tega sveta, vključno z najuglednejšimi poslovneži v svetovnem merilu.

Slavni, zdaj že pokojni, ameriški poslovnež Jim Rohn (mentor ustanovitelja Herbalife International Marka M. Hughesa in svetovalec podjetja Standard Oil) je, denimo, dejal, da je čas veliko vrednejši od denarja, saj lahko vedno zaslužiš več denarja, medtem ko ne moreš vedno dobiti več časa. Preprosta formula!

Misel, ki je očitno v onostranstvu razumevanja številnih fahidiotov in ekonomističnih specializantov.

Da nadaljujem. Celo če na vse to pogledamo s strogo ekonomističnega zornega kota, kaj hitro ugotovimo, da je pretirano delo neproduktivno, in torej ekonomsko neupravičeno in celo škodljivo.

Celo v zmerno desni ameriški reviji Forbes so ugotovili, da je osemurni delavnik preživet in neučinkovit koncept pristopa k delu, saj je bil ustvarjen še v času industrijske revolucije, pred dvesto leti, kot takratni poskus humanizacije delovnega časa za fizične delavce, ki pa v sedanjih časih sploh ni več relevanten.

osebni arhiv

Priznano latvijsko-ameriško podjetje, ki se ukvarja s socialnimi omrežji Draugiem Group, je v študiji, v kateri je uporabilo računalniški program, ki je spremljal delovne navade delavcev, merilo, koliko časa zaposleni preživijo pri opravljanju določenih delovnih nalog, in to primerjalo z njihovimi ravnmi produktivnosti.

V podjetju so presenetljivo ugotovili, da dolžina delovnega dneva pri tem sploh ni bila pomembna. Pomembno je bilo le to, kako so delavci kakovostno razporedili svoj delovni dan. Poleg tega pa so ugotovili, da so bili delavci, ki so si med delom vzeli nekaj počitka, veliko bolj produktivni od tistih, ki so delali dlje (in brez počitka).

Forbesove ugotovitve statistično v celoti potrjuje tudi OECD. Njegovi strokovnjaki so namreč kar 22 let spremljali produktivnost delavcev v odnosu do števila ur, preživetih na delovnem mestu, in ugotovili, da se produktivnost poveča, če zaposleni na delovnih mestih preživijo – manj časa!

V švedskem Göteborgu so poskušali to tezo dokazati v praksi. V enem od domov za starejše občane so skoraj dve leti primerjali dve skupini medicinskih sester pri opravljanju dela. Prva skupina je delala šest ur na dan (30 ur na teden), medtem ko je druga skupina delo opravljala običajnih 38 ur na teden.

Raziskovalci so merili zdravje in produktivnost medicinskih sester v opazovanem obdobju. Ugotovili so, da so medicinske sestre iz prve skupine precej bolj zdrave od medicinskih sester iz druge skupine. V prvi skupini so v kar 77 odstotkih ugotovili dobro zdravje, v drugi skupini pa je bilo le 49 odstotkov zdravih. Raziskovalci so poleg tega ugotovili, da so medicinske sestre iz prve skupine na splošno pozornejše pri opravljanju svojega dela.

Medicinske sestre iz prve skupine so bile poleg tega kar trikrat manj na bolniškem dopustu.

Bi se morali tudi pri nas zamisliti glede konservativnega delovnega čas, pretiravanja z delom in glede zelo neinteligentnega sklicevanja na rek »Čas je denar«?

Mislim, da je odgovor na to vprašanje povsem odveč.

* Pridevnik se nanaša na Gordona Gekka, pravnomočno obsojenega razvpitega tajkuna iz filma »Wall Street«, ki ga je izvrstno upodobil Michael Douglas.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo