Čas, da poberemo šila in kopita …

Na splošno je v zadnjem času vse več znamenj, da se delniški trgi spet pregrevajo oziroma se »nezdravo napihujejo«. Brez večjih zadržkov lahko rečemo, da trge prej kot strah pred ponovno recesijo poganja optimizem ali, kot pravijo nekateri, evforija.

Izogibanje trgom, ko so ti precenjeni, se sliši kot smiselna strategija, vendar skoraj vedno prinese slabše donose kot vztrajanje. To je bilo še najbolj opazno v času tehnološkega balončka, ko so delnice postale precenjene že leta 1996 – kar štiri leta so delnice nadaljevale rast, tisti, ki so se popolnoma umaknili s trgov, pa so zamudili ene najboljših donosov v zgodovini borz.

Kaj je pomembnejše – kdaj kupiti ali kdaj prodati? Čeprav je odgovor na to vprašanje vse prej kot preprost, poglejmo najprej zanimiv primer, ki nam na to vprašanje da popolnoma drugačen odgovor. Vas zanima, kaj se je zgodilo z borznimi investicijami, ki so jih vlagatelji kupili tik pred borznimi zlomi v Ameriki, torej v najslabšem mogočem času?

Če verjamete ali ne, dolgoročno so bili donosi še vedno pozitivni, kljub dejstvu, da se je nakup zgodil na vrhu borznega cikla. Te investicije v zadnjih 40 letih kljub vsej borzni turbulenci in najslabšem mogočem času za investiranje zdaj kljub vsemu izkazujejo donose.

Reuters

Toda le v teoriji, 
v praksi pa ...

Najprej poudarimo, da se v praksi v večini primerov to izjalovi zaradi različnih dejavnikov. S psihološkega vidika je namreč skoraj nemogoče preživeti 50- ali večodstotne padce na trgih, saj strah pred nadaljnjimi izgubami vlagatelje sili v prodajo. Redki so tisti, ki držijo svojo investicijo po takšnih padcih, predvsem pa v teh časih, ko so informacije dostopne v vsakem trenutku in ko mediji poročajo ob vsakem odstotku premika.

Obstaja pa tudi drugi vzrok, ki ne govori ravno v prid kupovanju na vrhu borznega cikla. Da se je kupovanje tik pred borznim vrhom izplačalo, je bolj izjema kot pravilo, saj velja predvsem za ameriške borze, ki so se po vsaki krizi obrnile navzgor in vsakič spet dosegle ravni izpred krize, medtem ko številne druge krize niso imele podobne krivulje okrevanja. Naj naštejemo le nekaj primerov kriz, ki se še zdaj niso vrnile na ravni pred krizo – Grčija, Rusija, Italija, Španija itd.

Kako torej investirati?

V zadnjem času vse popularnejši način investiranja je sistem investiranja, imenovan »risk paritiy«. Kaj to pravzaprav sploh je?

»Risk parity« pomeni, da svoj portfelj razporedimo v enake deleže med različne vire tveganja. Večini investitorjev je znano pravilo 60/40, ki pravi, da je dober portfelj sestavljen iz 60 odstotkov delniških naložb in 40 odstotkov iz obvezniških naložb. Takšen portfelj je imel v zadnjih tridesetih letih zelo dobre rezultate, vendar je imel pri tem eno veliko pomanjkljivost – portfelj s tako sestavo je bil izpostavljen visokemu tveganju!

Če pogledamo, kakšen delež nihanja (volatilnosti) portfelja je pomenila posamezna naložba, bomo ugotovili, da razmerje ni več 60 : 40, kot bi mnogi pričakovali, ampak kar 85 : 15.

Reuters

Kako je to sploh mogoče?

Kar 85 odstotkov tveganja prihaja iz delniških naložb v takšnem portfelju in le 15 iz obveznic. To efektivno pomeni, da imamo bistveno večjo izpostavljenost tveganjem, ki izhajajo iz delnic, kot bi si mogoče želeli, saj imajo delnice visoke donose samo v času visoke (oziroma višanja) gospodarske rasti in nizke (oziroma nižanja) inflacije.

Risk Parity preprosto pomeni, da svoj portfelj razporedimo v enake deleže med različne vire tveganja.

Med visoko inflacijo, recesijo ali v kombinaciji teh dveh, delniški trgi izgubijo velik delež svoje vrednosti, zato je dobro v takšnem obdobju zmanjšati izpostavljenost do delnic. Ker pa ne moremo natančno napovedati, kdaj bo do katerega obdobja tudi res prišlo, je smiselno razpršiti portfelj na ta način, da upoštevamo vse vire tveganja oziroma enakomerno razporedimo sredstva glede na njihovo tveganost (in ne na pričakovane donose oziroma po pravilu 60/40). Takšen portfelj je »risk parity«, saj naredimo »pariteto med tveganji«.

V praksi njegova sestava poteka tako, da najprej preverimo in natančno opredelimo preteklo nihanje (volatilnost) izbranih naložb (za zdaj se omejimo samo na delnice in obveznice). Volatilnost ameriških delnic (18-odstotna) je, na primer, dvakrat večja kot volatilnost ameriških dolgoročnih obveznic (devetodstotna).

Kaj pravzaprav
je volatilnost 
in kaj pomeni?

Volatilnost meri, koliko so donosi določene naložbe razpršeni. Če neka naložba naredi v petih letih take donose: +10 odstotkov, +20 odstotkov, –10 odstotkov, –5 odstotkov, +15 odstotkov, ima petodstotni letni donos in 11-odstotno volatilnost.

Na drugi strani pa ima naložba z donosi: +25 odstotkov, +30 odstotkov, –50 odstotkov, +75 odstotkov, –10 odstotkov, še vedno končni letni donos v višini pet odstotkov, vendar je bil ta dosežen z veliko večjimi nihaji – volatilnost je namreč višja od 40 odstotkov.

Torej, bolj kot so razpršeni donosi, večja je volatilnost in s tem tudi tveganje, saj v drugem primeru vidimo, da bi vmes izgubili kar polovico svojega investiranega premoženja. Sami presodite, katere številke bi lažje gledali, če bi šlo za vaš portfelj in vaše premoženje …

Reuters

Kakšno je idealno razmerje?

Iz teh podatkov o volatilnosti delnic in obveznic lahko zdaj sestavimo portfelj, ki bo izpostavljen tveganju med obema naložbama enakomerno. Z osnovnim matematematičnim izračunom lahko vidimo, da moramo investirati dve tretjini svojih sredstev v obveznice in tretjino v delnice, da bi v obeh primerih imeli volatilnost v višini šest odstotkov (1/3 delnic × 18 odstotkov; 2/3 delnic × 9 odstotkov).

Posledično dobimo tretjino donosnosti delnic in dve tretjini donosnosti obveznic, kar nas vodi do 6,6-odstotne donosnosti (ker je bil povprečno donos na delnice deset odstotkov, na obveznice pa pet odstotkov). In kaj smo s tem dosegli? Bi investicija neposredno v delnice prinesla boljše rezultate?

Trge prej kot strah pred ponovno recesijo poganja optimizem ali, kot pravijo nekateri, evforija.

In celo razmerje med donosi in tveganjem je enako v tem portfelju (0,55 za vse tri naložbe – 6,66/12, 10/18, 5/9)? Zakaj bi sploh želeli imeti takšen portfelj, ki sploh ne prispeva k izboljšanju donosov glede na tveganje?

Odgovor se skriva v korelaciji. Korelacija med obveznicami in delnicami je bila v tem obdobju (torej v letih med 1950 in 2012) zelo majhna in celo negativna pri –0,05, kar pomeni, da donosi med delnicami in obveznicami niso statistično povezani (če so donosi na obveznicah visoki, ne vemo ali bodo na delnicah visoki ali nizki – lahko pa pričakujemo nekoliko nižje, ker je korelacija malce negativna).

To posledično pomeni, da smo dobro diverzificirani oziroma razpršeni in v času krize ne izgubimo veliko. Konkreten primer: delnice so leta 2008 izgubile skoraj 40 odstotkov vrednosti, obveznice pa so pridobile 20 odstotkov – portfelj »risk parity« je leta 2008 posledično pridobil 1 odstotek vrednosti!

Prav zaradi nizke in negativne korelacije med delnicami in obveznicami so dejanski rezultati (donosi) tega portfelja precej boljši kot vsaka posamezna naložba (delnice ali obveznice).