Brexit: Pretres tudi za Bank of England

Milan Ilić
Bank of England tudi doživlja pretrese. Foto: Unsplash

Na svetu vam na nekaterih krajih dovolijo, da v roko vzamete zlato palico in jo potežkate. Eden od njih je Banka Anglije (Bank of England) v zgodovinskem središču Londona, kjer je tudi muzej te banke.

Če bi mi v Banki Anglije poklonili to zlato palico standardne velikosti za shranjevanje zlatih rezerv (ki tehta 400 unč, to je 12,4 kilograma), bi bil bogatejši za okoli 466.000 evrov, kolikor je sredi marca letos znašala tržna cena takšne količine čistega zlata.

Seveda nacionalne banke, kot je Banka Anglije, svoje zlate rezerve skrbno varujejo. Zlata palica, ki sem jo imel v roki, je bila v vitrini iz neprebojnega stekla; lahko jo dosežete samo skozi majhno odprtino, ki je narejena tako, da palice ne morete potegniti iz vitrine.

Banka Anglije ne skriva, koliko zlata je v njenem trezorju. V zadnjem času Velika Britanija sicer zmanjšuje svoje zlate rezerve, vendar je Banka Anglije lokacija z drugo največjo količino zlatih rezerv na svetu, takoj za ameriško centralno banko Zvezne rezerve. V njenem muzeju je napis, da obiskovalec stoji nad trezorjem, v katerem je več kot 400.000 zlatih palic. Banka Anglije je sredi februarja 2019 hranila 163.796.000 unč čistega zlata s tržno vrednostjo dobrih 190 milijard evrov. To pa niso samo britanske zlate rezerve – v trezorju Banke Anglije so tudi zlate rezerve 30 drugih držav. Po določenih podatkih so okoli trije odstotki vsega zlata, ki je bilo kadarkoli izkopano na svetu v celotni zgodovini človeštva, shranjeni v tem trezorju v Londonu.

image
»Okoli 400.000 zlatih palic je uskladiščenih v trezorjih pod mestom, kjer pravkar stojite,« piše na enem od panojev v Muzeju Banke Anglije. Foto Milan Ilić


Pošten inštalater vstopi v trezor

Zlate palice iz trezorja Banke Anglije v vseh 325 letih od njene ustanovitve še niso bile plen roparjev. Največji šok na tem področju so bankirji doživeli leta 1836. Tistega leta so direktorji banke prejeli anonimna pisma s podobno vsebino, v katerih jih je avtor prepričeval, da se lahko osebno sreča z njimi v podzemnem trezorju Banke Anglije, kadarkoli to želijo.

Za ponarejanje bankovcev Banke Anglije so od leta 1697 izrekali smrtno kazen, ki je v Britaniji veljala do leta 1832.

Direktorji so dojeli, da morebiti le ne gre za šalo, zato so mu sporočili uro sestanka v trezorju na način, ki ga je zahteval, in se seveda ob dogovorjenem času tam tudi pojavili. Ni minilo dolgo, ko so izpod trezorja zaslišali zvoke. Deske na tleh so se dvignile in izpod njih je zlezel nek moški. To je bil londonski inštalater, ki je pri svojem delu na mestnih ulicah ugotovil, da se neka stara cev konča neposredno pod neojačanimi tlemi bančnega trezorja. Inštalater je bil pošten človek in je osuplim bankirjem povedal, da iz trezorja ni vzel niti ene zlate palice. Ko so to preverili, so ga nagradili s tedanjimi 800 funti šterlingi; v današnjem denarju bi to znašalo okoli 80.000 funtov šterlingov oziroma 91.000 evrov.

Iz tega primera lahko razberemo tudi, da denar (na primer v nasprotju z zlatom) ves čas izgublja vrednost, tako da nima smisla hraniti večjih zneskov gotovine »v nogavici« in na splošno brez obresti. Danes morate na primer imeti 23 funtov šterlingov, če želite kupiti enako količino izdelkov in storitev, ki ste jo pred šestimi desetletji, leta 1959 (ko je bilo ustanovljeno Delo), lahko kupili z enim funtom. Odgovorni v Banki Anglije v zadnjih letih poudarjajo, da je njihov cilj letno inflacijo obdržati na okoli dveh odstotkih. To jim sicer ne uspeva povsem, a niso zelo daleč od cilja: v letu 2017 je inflacija britanskega funta znašala 3,58 odstotka, v letu 2018 pa 2,48 odstotka.

Kljub veliki politični napetosti zaradi pričakovanega izstopa Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije se funt šterling (britanski funt z mednarodno kratico: GBP) relativno dobro drži v razmerju do evra. Od konca leta 2017 do danes je bil njegov tečaj med 1,10 in 1,15 evra za funt. En funt je torej še vedno vreden nekoliko več kot en evro.

image
Videz trezorja Banke Anglije v britanskega funta. Foto Milan Ilić


Zlatarji so bili prvi bankirji

Bančništvo v Angliji v sodobnem smislu ima tradicijo, ki sega v zgodnje 17. stoletje, ko so tamkajšnji zlatarji pričeli najprej ponujati tudi storitve posojanja denarja in varčevanja, kasneje pa so izdajali še papirnata finančna potrdila, torej papirnati denar. Premožnejši ljudje so pri zlatarjih (ki so imeli sobe, v katere so tatovi težko vdrli) pogosto puščali v hrambi svoje zlato in druge dragocenosti. Na podlagi tega so si od zlatarjev lahko izposojali denar in jim za to plačevali obresti. Tako so zlatarji ponujali storitev, ki je bila podobna današnjemu tekočemu računu. Kdor je pri zlatarju kaj položil, je od zlatarja za to dobil potrdilo. Ni minilo dolgo, da so ta potrdila pričela menjati lastnike in tako postala predhodniki današnjega papirnatega denarja. »Zlatarjevo potrdilo« je bilo predhodnik sodobnega bankovca.


Kljub veliki politični napetosti zaradi pričakovanega izstopa Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije se funt šterling relativno dobro drži v razmerju do evra. En funt je torej še vedno vreden nekoliko več kot en evro.

Sir William Petty, politični ekonomist, je v nekem eseju iz leta 1682 zapisal: »Ali obstaja zdravilo za to, če imamo premalo denarja? Ustanoviti moramo banko.« Istega leta je bila ustanovljena Banka mesta Londona (The City of London Bank), leto kasneje Nacionalna kreditna banka (The National Bank of Credit), vendar sta obe hitro propadli. Pogoji za ustanovitev nacionalne banke so se izboljšali že leta 1688, ko sta po političnih pretresih na prestol prišla William in Mary in ko se je v državi temeljno spremenil odnos med monarhom in parlamentom. Hkrati je vojna s Francijo, ki se je začela leta 1688, oslabila kraljevo blagajno. Leta 1694 je kraljev letni prihodek znašal dva milijona funtov, samo vojni stroški pa so znašali 2,5 milijona funtov. Vlada je bila prisiljena v neobičajne ukrepe za polnjenje proračuna, na primer javno loterijo z visokimi nagradami.

V takšnem okolju je bila leta 1694 ustanovljena Banka Anglije. Prvih nekaj desetletij je delovala v najetih prostorih, leta 1734 pa so zanjo zgradili stavbo na londonski ulici Threadneedle Street, kjer je še danes. To je bila verjetno prva stavba na svetu, ki je bila zgrajena izključno kot banka. V vmesnem času so jo večkrat dogradili, s stališča arhitektonske estetike ne vedno zelo uspešno. Zdaj je na pogled kot trdnjava, ki jo na vseh straneh obdaja zid.

image
Bankovec za 50 funtov je največji bankovec, ki ga tiskajo v zadnjih letih. V takšni podobi ga tiskajo od leta 2011: na sprednji strani je slika kraljice Elizabete II., na zadnji pa sliki Matthewa Boltona in Jamesa Watta; industrialec Bolton in izumitelj parnega stroja Watt sta bila poslovna partnerja ter sta imela velik vpliv na mehanizacijo proizvodnje in razvoj industrije na splošno. Foto Milan Ilić


Na prvem sestanku direktorjev se je Banka Anglije odločila, da bo depozite kovanega denarja pri sebi priznavala na tri načine: (1) da bo izdajala dokumente/knjižice s potrdilom stranki-deponentu, (2) da bo tretjim osebam plačevala po nalogu deponenta in (3) da bo izdajala tako imenovani running cash note, potrdilo, s katerim se obvezuje, da bo deponentu oziroma imetniku potrdila v gotovini (kovanem denarju) izplačala celotni znesek ali del zneska, če bo to zahteval deponent ali njegov predstavnik. Zelo kmalu, še pred koncem 17. stoletja, je postalo jasno, da je tretja metoda (izdajanje bankovcev) postala najbolj priljubljena, tako da je ravno ta metoda glavni posel in največji vir prihodkov Banke Anglije.

V tistem času ta banka še ni imela monopola na izdajanje bankovcev. V tem času so bile ustanovljene tudi nekatere konkurenčne banke, na primer Nacionalna zemljiška banka (The National Land Bank). Ta je bila ustanovljena leta 1696 in je izdajala bankovce ne na podlagi depozita kovanega denarja, ampak na podlagi strankinega lastništva zemlje. Ta oblika poslovanja (denar v zameno za hipoteko na zemljišče) pa je bila popolnoma neuspešna. Nacionalna zemljiška banka je namesto potrebnih 2,5 milijona funtov uspela pridobiti samo 10.000 funtov.

Z zakonom iz leta 1708 so prepovedali, da bi se šest ali več oseb združilo v bančno podjetje, s čimer je bila Banka Anglije (prav tako zasebna delniška družba) zaščitena pred resnejšimi tekmeci. Zakon posameznim zlatarjem in malim provincialnim trgovskim bankirjem ni prepovedal ukvarjanja s finančnimi posli, za večje posle pa je monopol dal Banki Anglije.

Slavni skladatelj Georg Friedrich Händel, ki je od leta 1712 živel in delal v Londonu, je bil ena bolj znanih oseb, ki so bile stranke Banke Anglije v njenem zgodnjem obdobju. Prav tako tudi slavni slikar William Turner, ki je bil tudi finančno nadarjen. Stranke te banke so bili tudi sloviti pisatelj Charles Dickens, naravoslovec Charles Darwin in njegovi sorodniki iz družine Wedgewood (ki je znana po proizvodnji porcelana) ter mnoge druge osebnosti.

image
Eden od ciljev Banke Anglije je letno inflacijo obdržati na okoli dveh odstotkih. Foto Milan Ilić


Finančne posledice nacionalne paranoje

Banka Anglije je relativno dobro preživela vse tržne pretrese in vojne, v katerih je Britanija sodelovala v 18. stoletju – kljub temu da je državni dolg narasel z 12 milijonov funtov leta 1700 na 850 milijonov funtov leta 1815, ko je bil Napoleon končno poražen pri Waterlooju. V tem obdobju je bila večja finančna kriza v Britaniji v turbulentnih letih kmalu po francoski revoluciji leta 1789. Revolucionarna Francija, ki je giljotinirala svojega kralja leta 1793, je bila od istega leta tudi v vojni z Britanijo. Februarja 1797 se je majhna francoska vojaška enota celo izkrcala na angleški obali, skupaj s svojimi irskimi in ameriškimi zavezniki. Hitro so jih porazili in zajeli, vendar je po Britaniji zavladal strah pred invazijo. Ljudje so izgubili zaupanje v Banko Anglije in so hiteli menjati svoje bankovce za zlato. Tako so se rezerve banke v kratkem času s 16 milijonov funtov skrčile na vsega dva milijona funtov. Premier William Pitt mlajši je istega leta (1797) izdal uredbo, da mora Banka Anglije prenehati izplačevati zlate kovance. To »restriktivno obdobje« je trajalo do leta 1821. Zanimivo je, da je leta 1798 Britanija uvedla tudi davek na dohodek kot začasni ukrep v času vojne. Ta davek, ki je danes običajen po vsem svetu, so v Veliki Britaniji ukinili leta 1816 in ga nato leta 1842 ponovno uvedli. Danes je v Veliki Britaniji davek na dohodek progresiven: do 11.850 funtov letnega dohodka se ne plačuje, nato pa obstajajo tri davčne »stopnice« s stopnjami 20, 40 in 45 odstotkov. Zadnja, najvišja stopnja davka na dohodek se plačuje za dohodke nad 150.000 funtov na leto.


Bančništvo v Angliji v sodobnem smislu ima tradicijo, ki sega v zgodnje 17. stoletje.

Ljudje v Britaniji, med katerimi je bilo v 17. in 18. stoletju veliko nepismenih, so bili vešči preverjanja pristnosti kovanega denarja, veliko slabše pa so znali razlikovati prave bankovce od ponarejenih. V tem so priložnost videli številni ponarejevalci, in to kljub drakonskim kaznim za takšno nezakonito bogatenje. Za ponarejanje bankovcev Banke Anglije so od leta 1697 izrekali celo smrtne kazni. Samo v omenjenem restriktivnem obdobju v letih 1797–1821 so zaradi takšnih ponaredkov obsodili okoli 600 ljudi, od katerih so jih 300 obesili. Smrtna kazen za ponarejanje denarja je v Britaniji veljala do leta 1832.

Banka Anglije je bila neusmiljena tudi do »barab iz lastnih vrst«. Med vse številnejšimi uslužbenci banke so bili tudi pijanci, kockarji in takšni, ki so neposredno kradli banki. Zaradi takšnega zločina je bil leta 1767 usmrčen prvi uslužbenec Banke Anglije. Ta »čast« je pripadla Williamu Guestu, ki je dobil vzdevek »brivec zlatnikov«; Guest je rezal koščke zlata z robov zlatnikov, shranjenih v Banki Anglije. Na ta način je zmanjševal rezerve banke in povečeval svojo imovino, vse dokler ga niso ujeli. Obsojen je bil na smrt, pa ne zaradi poneverbe, ampak zaradi »izdaje države«, kakor so to takrat definirali.

V 19. stoletje je Banka Anglije vstopila kot del vse širšega in močnejšega britanskega finančnega sistema. V tem času je bila ustanovljena Londonska borza, medtem ko je globalno delujoči Lloyds že v 18. stoletju postal sinonim za gigantsko, zanesljivo zavarovalniško podjetje. Po Napoleonovih vojnah od leta 1816 je Banka Anglije, ki je od 18. stoletja dalje srebro zamenjevala z zlatom, zakonsko uveljavila »zlati standard«: funt šterling je bil določen kot fiksna količina zlata, ne več srebra. Papirnati denar je bilo mogoče kadarkoli zamenjati za zlato. Zlati standard so uvedle tudi ostale glavne svetovne gospodarske sile, vključno s Francijo, Nemčijo, Japonsko, Rusijo in ZDA. Posledica je bil sistem fiksnih valutnih tečajev. Celoten sistem je mednarodno dobro deloval do prve svetovne vojne.
image
Zlata palica, težka 12,4 kilograma, v armirani vitrini Muzeja Banke Anglije, ki jo lahko otipate in malo privzdignete z njenega podnožja. Foto Milan Ilić

Prva svetovna vojna pa je bila šok za britansko gospodarstvo in državne finance. Čeprav ni bil sprejet zakon o tem, da bankovcev ni več mogoče zamenjati za zlato, je enako kot v času vojn proti revolucionarni in Napoleonovi Franciji zlato kmalu po začetku prve svetovne vojne izginilo iz obtoka. Cena te vojne je bila velikanska. Državni dolg je poskočil na več kot sedem milijard funtov. Kot tudi sicer je bila glavna naloga Banke Anglije upravljanje britanskega državnega dolga. Dve milijardi funtov so zbrali z vojnim posojilom, od česar so polovico predstavljale obveznice z začetka leta 1917, ki so prinašale petodstotne letne obresti. Število uslužbencev banke je naraslo na več kot 4.000 in med njimi so bile tudi mnoge ženske.
Med obema svetovnima vojnama se je Banka Anglije končno razvila v sodobno centralno banko. Osredotočila se je na svojo glavno vlogo – na posle javne odgovornosti.

V drugo svetovno vojno sta leta 1939 tako Združeno kraljestvo kot tudi Banka Anglije vstopila mnogo manj presenečena kot v prvo svetovno vojno. Številne izredne ukrepe med vojno so pred tem skrbno načrtovali. Na primer petodstotne obresti na vojna posojila, ki so delno veljale v prvi svetovni vojni, so se izkazale za preveliko breme za državne finance. Obresti na posojila v drugi svetovni vojni so znašale manj kot tri odstotke. Kmalu po drugi svetovni vojni je Banka Anglije prenehala biti zasebno podjetje: 1. marca 1946 so jo nacionalizirali. Od tedaj je prestala več stresnih obdobij: leta 1967 je funt devalviral za 14 odstotkov; 1973–1974 je bila velika naftna kriza (inflacija britanskega funta je leta 1974 znašala 16 odstotkov, leta 1975 pa kar 24,2 odstotka, v dvomestnih številkah pa je ostala vse do leta 1981); leta 1992 je bil britanski funt prisiljen zapustiti mehanizem deviznih tečajev (Exchange Rate Mechanism) Evropske unije, v katerega je vstopil leta 1990, saj je bil tarča globalnih finančnih špekulantov; svetovna finančna kriza se je začela leta 2007, zelo kmalu pa naj bi izvedli tudi brexit.

Funt
Funt šterling je najstarejša valuta na svetu, ki je še danes v uporabi. Obstaja že od anglosaksonske dobe, ko je 240 srebrnih penijev sestavljalo (utežni) funt srebra. Ime »funt« izhaja iz latinskega imena libra pondo (»utežni funt«). »Šterling« pa izvira iz starogermanske besede ster (»močan«, »čist«, »odličen«). Šterling je prvotno pomenil čistost srebra, kakovost te kovine v nekdanjem srebrnem denarju. En funt se je na papirju pojavil leta 1797, v času opisanega pomanjkanja zlatega denarja v obtoku med vojno Britanije z revolucionarno Francijo in njenimi zaveznicami. Leta 1928 so en funt ponovno pričeli tiskati, od leta 1983 pa ga zamenjujejo s kovanim denarjem. Funte na papirju danes tiskajo v denominacijah po 5, 10, 20 in 50 funtov. Od prvega kovanja funtov okoli leta 790 pa do leta 1971 je imela ta valuta 240 delov, penijev (pennies). Leta 1971 pa so prešli na decimalni sistem, in od takrat ima en funt 100 penijev. Bankovcev britanskih funtov danes ne tiskajo več na papir, ampak na še bolj trpežen polimerni material. Skupaj je v obtoku skoraj tri milijarde bankovcev te valute v skupni vrednosti 58 milijard funtov. Funt je že dolga leta tretja rezervna svetovna valuta (ki tvori okoli štiri odstotke svetovnih deviznih rezerv) za ameriškim dolarjem in evrom ter četrta valuta po skupni vrednosti transakcij na mednarodnem denarnem trgu (za ameriškim dolarjem, evrom in japonskim jenom).
Več iz rubrike