Boj na naftnem trgu – kdo bo prvi trenil z očmi?

Na naftnem trgu smo priča burnemu dogajanju, ki ga krojita predvsem dve največji izvoznici nafte, Savdska Arabija in Rusija. Kaj je v ozadju največjega padca cene nafte od konca zalivske vojne leta 1991?

Letos je svet presenetil koronavirus, ki je tako rekoč ustavil cele regije in povzročil zmanjšanje gospodarske aktivnosti. Zaradi tega bo tudi poraba nafte manjša od pričakovane. Mednarodna energetska agencija je spet znižala letno napoved rasti povpraševanja. Še več, to četrtletje bomo verjetno prvič po desetih letih videli kvartalno zmanjšanje povpraševanja po nafti. Kar nas glede na dogajanje ne preseneča, saj najbolj prizadeta država, Kitajska, prispeva kar za dve tretjini globalne rasti povpraševanja po nafti.

Da bi stabilizirali naftni trg, je Savdska Arabija na zadnjem srečanju skupine Opec+ predlagala dodatno zmanjšanje proizvodnje nafte za milijon in pol sodov na dan. Rusi so predlog zavrnili, zato dogovor ni bil dosežen. Tako se skupina, ki je bila leta 2016 ustanovljena s povabilom desetim državam, da se pridružijo združenju Opec pri zmanjšanju proizvodnje, ki naj bi trajalo pol leta, po štirih letih skupnega zmanjševanja proizvodnje najbrž razhaja.

Po zavrnitvi so bili Savdijci očitno užaljeni. Savdska Arabija je tako napovedala cenovno vojno na naftnem trgu. Napovedali so povečano proizvodnjo, z 9,7 milijona na 11 milijonov sodov na dan, neuradno pa naj bi bili pripravljeni črpati celo 12 milijonov sodov na dan. Sodeč po njihovem naskoku na tržni delež so pripravljeni iti do konca, da pokažejo moč in upravičijo svojo vlogo de facto voditeljev organizacije Opec. Odziv je bil hiter in odločen.

Če bi na drugi strani mize sedel kdo drug kot Putin, bi se morda takih ukrepov ustrašil in hitel iskati dogovor. Vendar je dejstvo, da je na nasprotni strani Putin, stvari postavilo v perspektivo, v kateri se nam lahko zdi, da opazujemo dva človeka, ki strmita drug v drugega, in čakamo, kateri bo prvi trenil z očmi.



Čeprav je savdska proizvodna cena nafte veliko nižja od ruske, Savdijci lahko črpajo za 2,8 dolarja za sod, pa bi za uravnotežen proračun potrebovali ceno pri približno 86,5 dolarja za sod nafte. Kar je več kot dvakrat več od potreb ruskega proračuna. Ruski minister za energetiko je že napovedal, da bodo branili svoj delež na naftnem trgu, v katerega je Savdska Arabija napovedala, da se bo zajedla. Pripravljeni so tudi odpreti blagajno 150 milijard dolarjev vrednega državnega sklada, ki lahko po njihovih navedbah šest do deset let pokriva izgube pri cenah nafte med 25 in 30 dolarji za sodček.

Kaj to pomeni za proizvajalce v ZDA? Proizvajalci nafte iz skrilavcev bodo zagotovo močno občutili nizke cene nafte. Ne nazadnje je Putinova strategija usmerjena prav v izrivanje teh tekmecev s trga. Zagotovo bomo priča stečajem teh podjetij. Tudi ko se bodo stvari umirile, pa bodo najbrž posledice za proizvajalce ostale dolgoročne. Trenutna situacija je velika lekcija tudi za finančni ekosistem, ki je omogočal skokovito rast proizvodnje.

Kaj torej lahko pričakujemo? Kdo bo prvi trenil in naredil korak nazaj? Objektivno gledano lahko trdimo, da je Putin v boljšem položaju, da vzdrži trenutno stanje. Ruski proračun je naravnan na nižje cene nafte in ni tako zelo odvisen od cen nafte kot savdski.

Tako ni verjetno, da bi kapituliral prvi. Čeprav bodo Savdijci povečali črpanje nafte na rekordnih 12 milijonov sodov nafte na dan, s to količino ne bodo nadomestili izgub v proračunu. Toda to ni prva cenovna vojna na naftnem trgu, ki jo bojujejo Savdijci.
Tako ne gre podcenjevati niti njihove pripravljenosti vztrajati. Čeprav ne smemo pozabiti, da zelo nizke cene med drugimi naložbami ogrožajo celotni projekt Vison 2030.



Pričakovati je tudi pritisk investitorjev za ohranjanje cene delnice Aramca. Morda bodo prav zato Savdijci prvi naredili korak nazaj, saj glede na izkušnje, ki jih imajo, in naložbe, ki jih želijo uresničiti, najbrž vedo, da je zmaga v tej vojni pirova.

Izrivanje ameriških proizvajalcev ob obljubljenem povečanju načrpanih količin v Rusiji in Savdski Arabiji ne bo samo po sebi hitro uravnotežilo ponudbe in povpraševanja po nafti. Zato so nizke cene najbrž nekaj, kar bo vsaj nekaj časa stalnica. Kako dolgo, pa najbrž trenutno ne ve nihče.

Morda Putin izkorišča dogajanje, da doseže politične cilje v Siriji. Odprtje savdskega veleposlaništva Siriji ali celo ponovna vključitev Sirije v Arabsko ligo, bo morda dodatna karta pri stabilizaciji naftnega trga. Navsezadnje je kdaj treba stvari poslabšati, da lahko poznejši dogovor prinese več plusov za obe strani. Po drugi strani je pozitivni vidik, da bodo nizke cene in boj za delež na kitajskem trgu delovali kot dodatna spodbuda kitajskemu gospodarstvu, ki bo v času okrevanja po koronavirusu prišla še kako prav.