Bitcoin bo izginil. Blokovna veriga in bitcoin z vidika monetarne teorije

V prispodobi: izum atomske energije se lahko uporabi pozitivno (na primer za pridobivanje elektrike, v zdravstvu), lahko pa potencialno uničujoče (kriptovalute kot atomska bomba). Blokovna veriga je smiselna kot zmanjšanje števila posrednikov (ki dodatno služijo) v prometu, trgovini, turizmu, čeprav je varnost teh transakcij za njihove izvajalce lahko nezanesljiva.

Bitcoin in druge kriptovalute so kvazidenar v funkciji prostovoljnega menjalnega posrednika, a ne izpolnjujejo drugih dveh osnovnih funkcij denarja kot merilca vrednosti in zaklada, predvsem zaradi hitrih sprememb vrednosti. V prispodobi je to lahko žeton v igralnici, kupljen za evre in uporabljiv samo v igralnici. Dokler obsega omejen del transakcij v svetu, za družbo ni nevaren in ni potrebe po njegovem reguliranju, če pa bi z žetoni kupovali avtomobile, hiše, hrano, bi postali pomembni, emitirali bi jih vsi ljudje in s tem zaslužili »seignorage«, ki je razlika med stroškom emisije kot notranjo vrednostjo in zunanjo vrednostjo enote kvazidenarja. (Več o tem v moji knjigi: Kako do dobre banke?, GV Založba 2018.) Skrajni liberalci so za ukinitev monopola tiskanja denarja centralnih bank. Vsakdo naj emitira denar (menice kot obljube plačila), posameznik pa prostovoljno prevzame tveganje njegove vrednosti. Tu se igra na asimetričnost informacije, kjer emitent z večjim znanjem kuje dobiček na račun posameznika, ki zadeve ne pozna in tak denar sprejme. V končnem bi to vodilo v kvazidenarno eksplozijo in razpad civilizirane družbe.

Kaj je sploh denar

Nove finančne instrumente bi bilo treba pred uvedbo preizkusiti glede potencialnih negativnih učinkov, podobno kot to velja za zdravila. Potem bi bili, na primer, prepovedani kreditni derivativi, ki v primerjavi z derivativi s stvarno podlago (ang. asset backed securities) nimajo prav nobene stvarne podlage, torej notranje vrednosti, iz katere bi črpali zunanjo vrednost.

Pri denarnih nadomestkih, kar kriptovalute so, je njihovo sprejetje v transakciji prostovoljno. Spreminjanje njihove vrednosti je odvisno od ponudbe in povpraševanja.

Kriptovalute bi morali legalno odpraviti, saj ne izpolnjujejo funkcij dobrega denarja, ker nimajo nobene realne podlage (razen zanemarljive količine kovine za izdelavo kovancev, kot so bitcoini). Spadajo med nezamenljiv papirni denar ali knjižni denar, ki ga v sodobni državi lahko emitira le država kot »uradno plačilno sredstvo (ang. legal tender). Ima namreč na razpolago aparat za prisilo, s katerim prepoveduje emitiranje denarnih posrednikov drugim osebkom, torej ponarejanje.
Denar je lahko pravi, pri čemer njegova zunanja vrednost (kupna moč) izhaja iz njegove notranje vrednosti (materiala, iz katerega je narejen), obe se avtomatično izenačujeta.
Oblike denarja so: pravi (blagovni) denar, zamenljivi bankovci, nezamenljivi bankovci in knjižni (breztelesni) denar. Danes pa je nepravi, pri katerem je zunanja vrednost precej večja od notranje, razliko vzdržuje država z monopolizacijo njegovega emitiranja, razliko pa si prisvaja kot »seignorage«. Zunanja vrednost (kupna moč), pri nepravem denarju določena s količino denarja, ki se ga emitira, in s hitrostjo kroženja, ki je spremenljivka avtonomnega vedenja ljudi. Kupno moč denarja, definirano kot reciprok ravni cen, določi menjalna enačba.

Shutterstock

Bitcoin

Uradne valute niso blagovni denar. Emisijo je monopolizirala država z razglasitvijo uradnega plačilnega sredstva (ang. legal tender) ter si prisvaja razliko med zunanjo in notranjo vrednostjo kot »seniorage«. Pri denarnih nadomestkih, kar kriptovalute so, pa je njihovo sprejetje v transakciji prostovoljno. Veliko in hitro spreminjanje njihove vrednosti je odvisno samo od ponudbe in povpraševanja, brez vpliva snovi, iz katere so narejene, pri knjižnem denarju notranje vrednosti sploh ni. »Seniorage« v obliki rasti tečaja si prisvajajo začetniki uvedbe bitcoina, njegovi začetni emitenti. Njegov začetnik Satoshi Nakamoto naj bi zase prihranil 980.000 od predvidenih maksimalnih 21 milijonov enot bitcoina. Ob rasti cene (tečaja) bitcoina je to pomenilo več milijard evrov oziroma dolarjev.

Bitcoin je precenjen, izzval bo predominantno vlogo dolarja in izginil, kakor hitro bodo regulatorji intervenirali.

Kriptovalute (na primer bitcoin) so slab denar, ker ne izpolnjujejo treh osnovnih funkcij dobrega denarja: niso splošno sprejeto menjalno sredstvo, niso dober merilec vrednosti (zaradi nihanja tečaja oziroma njegove vrednosti) in niso primerna oblika finančnih prihrankov (bitcoini niso primerno sredstvo za finančno varčevanje zaradi nihanja vrednosti).
Obseg izvajanja menjalne funkcije je pri bitcoinu in drugih kriptovalutah odvisen od razširjenosti sprejetja v plačilo med transaktorji; če in ko oblasti prepovedo plačevanje z bitcoinom (nekatere države v Aziji), njegova uporabna vrednost pade, zmanjša se povpraševanje po njem in cena, torej njegov tečaj, zgrmi navzdol. Bitcoin za zdaj prosperira, ker ga država še tolerira, ker opravi zanemarljiv delež transakcij v svetu. Podobno država tolerira žetone v kazinu, ker z njimi, na primer, ne kupujemo blaga in storitev zunaj kazina.
Od začetka uvedbe bitcoina so njegovi emitenti poskrbeli za svoj dobiček (ang. seniorage) z omejitvijo končne količine ponudbe, zdaj pa z reklamo skrbijo le še za povečanje povpraševanja s pridobivanjem vse večjega števila transaktorjev v menjavi, da so pripravljeni z njim plačevati in sprejemati plačila v vse več poslih. Če se obseg transakcij z bitcoini povečuje in s tem raste tudi povpraševanje po njem za izvedbo transakcij, se ob omejeni ponudbi cena bitcoina zvišuje.
Kriptovalute so tipičen primer financializacije, kjer niso uporabljeni kot denarno sredstvo menjave, ampak kot predmet špekulacije s ceno v času. V fazi rasti njihovega tečaja finančni špekulanti ustvarjajo – ga kupujejo, da bi ga pozneje dražje prodajali, v fazi ključnega padca tečaja pa obratno – ga prodajajo, da bi pozneje ceneje kupili. Takrat ne bo dovolj kupcev, ki bi ga želeli plačati z dolarji ali evri. Goldman Sachs tudi sodeluje v igri, ker računa, da bo ob poku tečajnega balona kriptovalut pravočasno izstopil, medtem pa pobira »seignorage«.

Shutterstock

Pri modnem uveljavljanju bitcoina gre za izraziti primer psihologije črede (nobelovec Robert Shiller, Irrational Exuberance, 2013), ko ljudje sledijo akciji drugih ljudi z napačnim sklepanjem, »češ, če se že toliko zasluži z bitcoinom in vsi drugi to delajo, potem že ne more biti tvegano«. Ko se rast tečaja ustavi, bo cena bitcoina z enako psihologijo treščila navzdol. Shiller, pri katerem sem študiral monetarno ekonomijo, je pojav bitcoina in drugih kriptovalut označil za navadno piramidno shemo.
Gre za »tehnološko inovacijo«, kako v igri ničelne vsote izvabiti denar iz žepov naivnežev v lastne žepe »inovatorjev« nove valute. To je financializacija na nov način. Podobna inovacija z nepremičninskimi manj vrednimi krediti je povzročila z napihovanjem balona zadnjo globalno finančno krizo v letu 2008, a v tem primeru so obstajale vsaj nekakšne realne podlage (notranje vrednosti) za kritje posojil v obliki hiš, stanovanj, ki so bile seveda ob naraščanju finančnega balona daleč precenjene. A vsaj znižanje cene ni padlo na nič, ampak na njihovo pravo uporabno vrednost.
Finančni trg je v teh primerih mehanizem za zaslužek umnih (informiranih) na račun neumnih (neinformiranih) v igri ničelne vsote, motivi zaslužkarjev pa niso »fair«, pošteni, niso legitimni. A kdo se zdaj na finančnem področju še sprašuje o morali, etičnosti ravnanj. Začetniki bitcoina bi morali odgovarjati zaradi finančne malverzacije, valuta bitcoin pa bi morala biti prepovedana, ne pa da jih slavijo kot heroje, ki jim je uspelo obogateti (na račun izkoriščanja neumnosti in naivnosti množic). V tem je nekaj globoko nemoralnega. A podobno bi veljalo za izdelovalce žetonov v igralnicah.
Richard Jackman in Savas Savouri iz londonske School of Economics v časniku Financial Times 1. februarja 2018 ugotavljata, da ponudba bitcoinov raste le počasi proti limitu 21 milijonov enot in je zdaj na okoli 15 milijonih enot. Uporaba bitcoina v transakcijah je okoli sto milijonov dolarjev na mesec ali 1200 milijonov dolarjev na leto (P × C). Če bi bil normalni denar, ki ima hitrost kroženja okoli štiri, bi bitcoin opravil (4 × 15 =) 60 milijonov plačil, ki bi podpirala 1200 milijonov dolarjev vredne transakcije. To pomeni, da bi bil vsak bitcoin vreden (1200/60 =) 20 dolarjev. Tako izračunana »fundamentalna vrednost« je očitno daleč pod tekočo ceno (vrednostjo), ki je januarja 2018 dosegla približno 20.000 dolarjev, se pa prehitro spreminja in je že precej nižja, a še vedno nad ceno emisije, z zaslužkom za emitenta.
Podobno je uvedbo novega kvazidenarja v nekdanji Jugoslaviji uporabil Fikret Abdić, ki je v »družbenem podjetju« uporabil lastne menice (pisne obljube plačila) kot denar v transakcijah. Izgovarjal se je, da v samoupravljanju vsak lahko tudi sam tiska denar. V teoriji so postopek imenovali »avtonomna monetizacija« in je nekaj časa šlo, dokler država ni vsega ustavila, njega pa so zaprli. Prvi kritik sistema avtonomne monetizacije je bil profesor Aleksander Bajt. Takšne denarne nadomestke danes »tiskajo« kot žetone tudi v nekaterih slovenskih občinah. Dokler ostanejo na ravni transakcij v občini, finančnemu sistemu niso nevarni in zato niso preganjani.
Če bi se uporaba bitcoina in drugih kriptovalut širila, bi finančni regulatorji nujno morali sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi postavila takšno ustvarjanje denarja zunaj zakona. Danes pa finančni manipulatorji, kot je švicarski Zug, posebej služijo. Tudi če nekateri na začetku igre zaslužijo, še vedno ostaja igra ničelne vsote.

Shutterstock

Blokovna veriga

V prispevku o blokovni verigi Izabela Kaminska (Financial Times, 4. 1. 2018) ugotavlja, da so pred koncem leta 2017 korporacije začele pridobivati borzno ceno, če so v svojo korporacijsko identiteto vključile besedo »blockchain«. Beseda je modna (ang. fad) in pomeni vse, prevzemajo jo tudi podjetja potrošnih dobrin, kot je pijača. Kot fraza ali koncept je blokovna veriga skoraj brez pomena. Pogosto nam je rečeno, da je to tehnologija, ki omogoča delovanje sistema kriptovalut (bitcoina), in to neodvisno od mreže posrednikov ali bank.

Ponudba bitcoina trenutno raste po 12,5 enote na deset minut. Transakcije bitcoina in njihovi uporabniki so anonimni.

V realnosti pa je bitcoin skupina že obstoječih tehnologij, združenih skupaj, da bi dosegli en sam cilj: oblikovanje sistema kliringa (plačil), ki teče neodvisno od bank, ki ga prevaranti menda nikoli ne bi mogli skorumpirati in v katerem »je vse mogoče spremeniti«. Ključno je, da je sistem brez zavarovanj z rezervacijami (kakor je pri bankah), kar povečuje tveganja za neizvedbo plačil. Kako v resnici deluje, ne razume skoraj nihče: spet gre za povečevanje netransparentnosti, s katerim se pridobivajo dodatni profiti iz porasta asimetričnosti informacij.
V smislu uresničitve teh ciljev sveženj blokovne verige deluje sorazmerno dobro, a ne popolno. Vendar vključuje velike stroške električne energije za vzdrževanje sistema, ima omejeno kapaciteto in rastoče transakcijske stroške. Najresnejša podjetja z blokovnimi verigami so izraz »blockchain« nadomestila z izrazi distribuirane glavne knjige (ang. distributed ledger-tehnology) ali podobno.
Zakaj zgolj omemba besede »blockchain« v imenu podjetja povzroči rast njegovih delnic? Aldous Huxley v Brave New World pravi, da bo kombinacija prenaseljenosti in omejitve virov potisnila ljudi v srednji vek (podobno Maltus). Tak sistem bo utemeljen na hierarhiji, ki jo bo nadzorovala elita socialnih inženirjev, katerih naloga bo nižje kaste ljudi privezati na specifične vloge v specifičnih postajah in jim tako odvzeti svobodo. V nasprotju s fevdalnim sistemom bodo ljudje ljubili takšno suženjstvo, sužnji nekoč so se želeli osvoboditi. To bo doseženo »z uporabo slabo izbranih besed, uporabljenih brez kakršnegakoli razumevanja njihovega pomena, za izkušnje delovanja, ki bodo izbrane in abstrahirane v smislu sistema napačnih idej«.
To pomeni: Če povežeš abstraktne izraze dovolj pogosto s pozitivno konotacijo, jih bodo ljudje interpretirali tako, kot se jim zdi primerno, in ne po tem, kaj v resnici so. Tako je z blockchainom. Apologeti trdijo, da gre za liberalizirajočo tehnologijo, ki lahko omogoči magične rešitve na različnih področjih. Vendar lahko pride na dan, da je oblika socialnega (družbenega) inženiringa, ki na koncu zaklene vsakogar v visoko normiran red, ki je koristen le za ozko elito (izkoriščanje asimetričnosti informacije, podobno derivativi, Uber, Airbnb).

Shutterstock

Ni čudno, da cene delnic podjetij z besedo »blochain« v naslovu rastejo: vsebinski vzrok je »prodaja« nove tehnologije, finančno pa rast omogoča neortodoksna denarna politika (krediti centralnih bank in ob njihovi obrestni meri blizu ničle). Zaradi usmeritve dodanega denarja pretežno v roke premožnih (ki so edini »kreditno sposobni«) splošne inflacije ni, ker dodatni denar uporabljajo za kupovanje že ustvarjenega bogastva, kot so nepremičnine, zemlja, delnice, ki jim cene rastejo. Gre za »commodity consumption«. Če bi dodatni poceni denar iz bančnih kreditov centralnih bank prišel v roke navadnim prebivalcem, bi povečal potrošnjo, povpraševanje po večini navadnih dobrin in storitev, kar bi zvišalo splošno raven cen – inflacija bi se vrnila. Seveda takšna nenavadna denarna politika v korist bogatih zelo povečuje neenakost, kar bo ustvarjalo socialne napetosti, upor ne le tistih, ki ničesar nimajo, ampak tudi tistih iz »srednjega razreda«, ki v primerjavi z bogataši, ki še bogatijo, nič ne pridobivajo.

* Avtor je predstojnik Centra za pravne in ekonomske študije na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.