Bančni zombiji na pohodu – Italija pa v odhodu?

Čeprav finančna kriza, ki je Evropo in svet prizadela leta 2008 in poskrbela za daljše obdobje suhih krav, za večino že postaja nekoliko oddaljen slab spomin, analitiki opozarjajo, da se preveč evropskih bank še vedno bojuje za preživetje, životarjenje pa omejuje njihovo kreditiranje in ustavlja potencialno evropsko gospodarsko rast. Med najglasnejšimi kritiki sta Mednarodni denarni sklad IMF in Evropska centralna banka (ECB). Trenutni evropski »poredni otrok«, kar zadeva zdravje bank, je Italija, ki se je ujela v zlovešči cikel, v katerem zaradi slabe gospodarske rasti družbe niso sposobne poplačila posojil, sestradane banke pa ne financirajo novih projektov, kar pomeni še večje gospodarsko ohlajanje.

Koliko je slabih posojil?

Zanimiv je podatek, da naj bi samo evropske banke imele več kot tisoč milijard evrov slabih posojil, od tega samo italijanske skoraj 360 milijard evrov. Vprašanje, kako se znebiti slabih posojil, je zato razumljivo na vrhu najbolj perečih v italijanskem bančnem sektorju, saj naj bi bilo takšnih posojil približno 17 odstotkov vseh posojil. »Ali povedano drugače, vsako šesto posojilo v Italiji naj bi bilo slabo z visokim tveganjem, da ne bo nikoli poplačano.« Sinonim za takšne težave je trenutno najstarejša banka Monte dei Paschi s približno 28 milijardami dolarjev takšnih posojil. Poleg tega imajo v državi težave s sodišči, ki so klecnila pod količino primerov, kar pomeni, da traja leta, preden so izterjani dolgovi – v že tako precej redkih uspešnih primerih. Analitiki tako pravijo, da smo priča novemu – škodljivemu – pojavu finančnih zombijev.

Banke naj bi podaljševale posojila, namesto da bi terjale poplačilo, tudi v primerih, ko je jasno, da je situacija tako slaba, da dolg najbrž ne bo poplačan. To naj bi bilo zanje namreč prijaznejše kot uvrstitev posojila na seznam slabih, kar prinaša težave ne le dolžniku, ampak tudi posojilodajalcu – banki. Prav tako naj bi takšnim dolžnikom dajale celo nova posojila. Pa čeprav po mnenju analitikov kreditiranje zombi podjetij, ki životarijo na robu in ne generirajo gospodarske rasti, dolgoročno pomeni resne težave. Težave bank se kažejo v nizki vrednosti njihovih delnic, kar jim na drugi strani otežuje pot do svežega denarja investitorjev.

Delnice italijanske banke Monte dei Paschi so izgubile neverjetnih 86 odstotkov.

Jan Pieter Krahnen s frankfurtske univerze Goethe je za Fox dejal, da je osnovna težava dobičkonosnost bank. Ali pa njena odsotnost. Bankirji so prepričani, da jim Evropska centralna banka z ničelnimi obrestnimi merami odžira dobiček, s čimer se ta problem samo še potencira. Na drugi strani pa so pri ECB prepričani, da s politiko ničelnih oziroma negativnih obrestnih mer spodbujajo trošenje in gospodarsko rast. Težava evropskih bank je njihov poslovni model, pravijo – preveliki obratovalni stroški, preveč poslovalnic, premajhne banke, preveč bank. Še posebej v času, ko cveti spletno bančništvo, povprečen bančni komitent pa večkrat na leto obišče bankomat kot bančno okence, dodajajo. Rešitev naj bi se tako skrivala v združitvah, prevzemih in krčenju števila zaposlenih. Nikakor pa ne v državnih dokapitalizacijah, še menijo. In te zelo omejujejo tudi nova evropska pravila, ki naj bi davkoplačevalce zaščitila pred tem, da rešujejo propadajoče banke. To breme naj bi s tem novimi pravili padlo na investitorje. A tukaj se zaplete.

V številnih primerih – trenutno izstopa italijanska Monte dei Paschi – so investitorji povprečni ljudje, »investitorsko reševanje« pa bi lahko pomenilo, da na stotine ljudi ostane brez življenjskih prihrankov. Italija zato ne skriva nezadovoljstva z bruseljskimi predpisi, bančno krizo pa želijo razumljivo reševati nekoliko po svoje. Kot poroča Reuters, je Italija za prihodnja tri leta rezervirala okoli 500 milijonov evrov, da bi pomagala komercialnim bankam pri programih za zgodnje upokojevanje. Skupaj naj bi imel italijanski bančni sektor za več kot 350 milijard dolarjev slabih posojil, zaradi česar ni le pod pritiskom, da zbere denar za kapital bank, izboljša njihove zaslužke, ampak tudi, da oklesti število zaposlenih. Država naj bi se za pomoč komercialnim bankam odločila, ker se boji, da bi zlom bank pripeljal do zloma države, je za medije povedal neimenovani vir. Bančni sindikat predvideva, da bo 370.000-glavo delovno silo v italijanskem finančnem sektorju do leta 2020 moralo v samo petih največjih bankah zapustiti okoli 16.000 ljudi. Doslej so za odpravnine in druga plačila skrbele banke, a pri takšnem številu naj tega ne bi več zmogle same. Ali bodo ukrepi bank in države dovolj za njihovo rešitev, ostaja vprašanje.

Mora Italija res zapustiti EU?

Nobelovec, ekonomist Joseph Stiglitz, meni, da bi morala Italija, če želi rešiti svoje težave, zapustiti evroobmočje. Kot dokaz za to je v pogovoru za nemški Die Welt dejal, da je evroobmočje prepočasno pri postavljanju bančne unije, premalo je solidarnosti in reformnega duha, to pa pomeni, da za države, kot je Italija, to ni kraj, kjer lahko rastejo. Težave Italije – ki jo sicer po Grčiji kot najverjetnejšo kandidatko za odhod iz evroobmočja poleg Stiglitza vidijo še številni drugi analitiki – so globoke in izvirajo še iz časa pred krizo, celo pred italijanskim prevzemom evra.

Očitno se z njimi strinja tudi italijanski premier Matteo Renzi. Ta je za 4. december sklical referendum, ki je po mnenju analitikov najverjetnejša italijanska točka preloma. Volivci ne bodo odločali o bankah ali nujno potrebnih gospodarskih reformah – trenutno najbolj perečih italijanskih težavah – ampak naj bi referendumsko vprašanje zarezalo v samo bistvo težav – italijanski politični sistem. Če bodo državljani prikimali Renzijevim reformam, bi država posodobila okostenel politični sistem, oklestila državno upravo in si odprla vrata za pomembne reforme.

Brezposelnost se v državi giblje okoli 11 odstotkov, dolg znaša 132 odstotkov BDP.

Kritiki sicer pravijo, da predlogi kvečjemu kažejo na to, da bi si nekdo rad okrepil oblast. Čeprav so to vprašanja z dolgoročnimi posledicami za Italijo in EU, večino skrbijo morebitne kratkoročne posledice italijanskega referenduma. Renzi je namreč še posebej v začetku kampanje na uspeh glasovanja vezal lastno politično preživetje. In paradoksalno – čeprav napoveduje, da je to referendum za večjo politično stabilnost – bi prav neuspeh referenduma in Renzijev odstop državo lahko pahnila nazaj v politični kaos, ki je dolgo zaviral potrebne reforme finančnega sektorja, gospodarstva in pravosodja. Analitiki se bojijo, da bi nove politične težave pomenile poglobitev italijanske bančne krize, dodaten padec gospodarstva, na političnem prizorišču pa vzpon skrajnejših strank, s čimer bi se Italija še dodatno odmaknila od skupne evropske politike ter v evroobmočju povzročila novo globoko krizo.