Bančni paketi – se res izplačajo?

Zagotavljam vam, da se v največ primerih motijo vsi, ki trdijo, da so paketi manj ugodni od običajnega modela vodenja transakcijskega računa in sprotnega plačevanja drugih plačilnih storitev. Morda na primer niso všteli stroškov spletne banke ali pa letne naročnine na kartico z odloženim plačilom,« je dejala sogovornica iz ene od bank.

Zakaj paketi?

Paketi, ki združujejo več storitev, sicer niso neka silna novost. Pri Unicredit bank Slovenije so dejali, da imajo tovrstno ponudbo že vsaj deset let, pri Sberbanku od leta 2012. Večina slovenskih bank jih je svojim komitentom ponujala že v preteklosti, toda šele letos so jih začele agresivneje tržiti. Pri NLB, denimo, s februarjem. »Paketi sledijo novim trendom, ki prihajajo v bančništvo. Vanje so namreč zajete storitve, s katerimi lahko stranke hitro, enostavno in predvsem varno upravljajo svoje finance, kjerkoli in kadarkoli.«
Dejstvo je, da podjetje ali banka ne bosta samoiniciativno ponujala ugodnosti svojim strankam, še posebno ne v svojo škodo. Kaj imajo torej banke od tega, da komitente selijo s klasičnih tekočih računov na razne pakete?

Širino in pestrost paketne ponudbe narekujejo potrebe in navade strank. A za nekoga, ki ne bo uporabljal vseh vključenih storitev v paketu, je lahko takšna ponudba dražja.

Več prihodkov? Teh je v zadnjih letih čedalje manj. Delno je to posledica pretekle krize, ki je terjala masovno prestrukturiranje podjetij in posledično osip strank za banke, delno pa so odgovorne za to nizke obrestne mere. Čiste obresti (razlika med obrestnimi prihodki in odhodki) so se zaradi denarnih politik, ki jih narekuje Evropska centralna banka (ECB), zadnja leta zniževale. In to tako v absolutnem kot tudi v relativnem smislu.
»Dejstvo je, da smo zaradi obrestnega okolja, kjer vladajo nične ali celo negativne obrestne mere, pred izzivi,« je dejala sogovornica. To potrjujejo tudi podatki Banke Slovenije. Prihodki iz čistih obresti so med letoma 2014 in 2017 padli z 832 na 652 milijonov evrov, torej za več kot petino. Njihov delež v bančnih prihodkih pa je od leta 2014 do konca letošnjega julija padel za več kot deset odstotnih točk, s 67,6 na 56,3 odstotka. Neobrestni prihodki – storitve, ki jih svojim komitentom zaračunavajo banke – medtem rastejo.

Reuters

Če so leta 2014 predstavljali manj kot tretjino bančnih prihodkov, so v prvih sedmih mesecih letos obsegali že 43,6 odstotka vseh prihodkov slovenskih bank. Je ponudba paketov le del strategije bank, ki bo še okrepila ta trend?
»V resnici ne,« je odgovorila poznavalka razmer. V pogovoru smo izvedeli, da se skriva logika za odločitvijo bank o agresivnejšem trženju paketov predvsem v zniževanju stroškov poslovanja. Sogovornica je izpostavila, da je bolj kot prihodkovni vidik za banko pomembna večja urejenost in preglednost skupin komitentov. Kar pomeni za banko na koncu seveda tudi nižje stroške. Interes bank, ki sicer v en glas pravijo, da (še) ne nameravajo ukiniti klasičnih tekočih računov, je torej jasen, prepričati čim več ljudi, da se odločijo za enega od paketov. »Uporabo klasičnih tekočih računov poskušamo destimulirati tudi cenovno, torej z višjimi cenami,« je dejala sogovornica. Kot primer tega lahko vzamemo NLB, kjer na novoodprtem transakcijskem računu ni več mogoče imeti limita, na primer v višini 300 evrov. Limiti so »brezplačno« mogoči le v paketih. Odobritev izrednega stane 11 evrov.

Podjetja fintech v nekaterih pogledih že prehitevajo tradicionalne banke.

S prehodom na pakete banke komitentom obljubljajo bolj pregledno in cenejše upravljanje denarja in plačilnih storitev. In glede na podatke, zbrane v primerjalniku stroškov plačilnih storitev pri Združenju potrošnikov Slovenije (ZPS), obljubo tudi držijo (glej tabelo). Letni strošek poslovanja z banko v paketu ali prek klasičnega transakcijskega računa se tako za komitente, ki poslujejo večinoma prek spletne banke, pri marsikateri banki krepko razlikuje. Prihranek pri Sberbank je celo višji od 46 evrov, kar je skoraj štiri evre na mesec. Pri Novi KBM pomeni prehod na pakete lahko tudi 40 evrov nižje letne stroške, pri Hranilnici Lon znaša prihranek 33 evrov, pri NLB pa, denimo, dobrih 17 evrov.
Tu velja seveda opozorilo, da se prihranki večajo in manjšajo glede na to, katere plačilne storitve uporabljajo komitenti. Nekaterim se bo torej prehod na paket izplačal bolj, spet drugim precej manj. Za tiste, ki plačujejo malo položnic, ne potrebujejo spletne banke ali odobritve limita, pa so morda paketi celo dražja izbira. To potrjujejo tudi pri Sberbanku. »Širino in pestrost naše paketne ponudbe so narekovale različne potrebe in navade strank. Toda za nekoga, ki ne bo uporabljal vseh vključenih storitev v posameznem paketu, je lahko takšna ponudba tudi dražja od tradicionalnega modela, po katerem plačuje samo storitve, ki jih uporablja.«

Odgovor na nove čase?

Banke s postopnim prehodom na paketno ponudbo sledijo trendom v svetu, kjer se po oceni sogovornice »vse industrije obračajo v smer naročniške ekonomije«. Čedalje več ljudi pozna storitve, za katere plačujejo fiksno vsoto vsak mesec. Podatke hranijo v računalniških oblakih, ko poslušajo glasbo, se ne zanašajo več na kupljene zgoščenke, temveč na aplikacije z glasbo, in navsezadnje že leta vsak mesec plačujejo za paket telekomunikacijskih storitev.
Gredo banke z agresivnim trženjem paketov po poti telekomunikacijskih podjetij? »Ne, ne moremo se primerjati s telekomi. Ponudbe bank so preprosto preveč različne. Vse banke poznajo svoje komitente in zanje prilagajajo ponudbo. Posledično tudi cena nikdar ne bo tisti odločilni faktor. Boj pomembno je katere storitve in še bolj, kakšen servis lahko stranka pričakuje pri posamezni banki« so dejali pri NLB in dodali: »V nasprotju s telekomi prehoda med paketi za zdaj ne zaračunavamo.«
Pri Novi KBM pa so poudarili: »Treba je vedeti, da storitve ponudnikov telekomunikacijskih storitev vsak od nas uporablja vsak dan. Tudi cena, ki jo na mesečni ravni plačujemo za različne naročnine, je v primerjavi z bančnimi storitvami (na primer vodenjem tekočega računa) bistveno višja. Zato so tudi potrošniki bolj občutljivi na spremembe in praviloma bolj pogosto in lažje zamenjajo telekomunikacijskega ponudnika storitev kot pa banko.«

Alternative?

Če prav smo Slovenci tradicionalno (pre)dolgo zvesti svoji banki, se vse več mladih odloča za alternative, ki jih na trg prinašajo finančnotehnološka zagonska podjetja (podjetja fintech ali fintechi). »Fintechi imajo določene prednosti pred bankami. Prva je že samo ime. Fintech nima negativnega prizvoka, ki si ga je bančništvo prislužilo med krizo,« je dejala sogovornica.
Med Slovenci je čedalje bolj priljubljena spletna banka N26, ki je že povsem prevzela nemško mladino, o čemer se je bilo mogoče to poletje prepričati v vrstah pred blagajnami trgovskih centrov s hrvaške obale. Še bolj uspešen pri novačenju novih uporabnikov pa je Revolut s svojo predplačniško plačilno kartico MasterCard, ki omogoča plačevanje in dvigovanje gotovine na bankomatih v različnih valutah, in to brez provizij. »V zadnjih mesecih smo opazili veliko rast števila uporabnikov naših storitev v vaši lepi deželi. Povečali bomo sredstva, ki jih imamo za promocijo v Sloveniji,« nam je zaupal tiskovni predstavnik Dimitris Litsikakis in napovedal vrsto dogodkov, na katerih bo govor o prihodnosti industrije fintech v Sloveniji.

Kaj imajo banke od novih paketov? Več prihodkov? Teh je zaradi pretekle krize in nizke obrestne mere čedalje manj.

Bi morale biti banke v skrbeh? Za zdaj ne, vsaj ko je govor o absolutnih številkah. Revolut se, denimo, bliža številki treh milijonov strank po svetu, medtem ko jih ima samo Banco Santander več kot 130 milijonov. Skupina NLB, ki je palček v svetu bank, ima več kot dva milijona komitentov.
Prav tako za zdaj večina uporabnikov Revoluta in N26 še vedno ohranja klasične račune ali pakete pri bankah. »Ne opažamo vidnega odliva strank k navedenim »spletnim bankam«. Na podlagi izkušenj ugotavljamo, da stranke tovrstne banke izberejo kot drugo, tretjo banko – torej kot neko dopolnitev,« pravijo v banki Sberbank, kjer ocenjujejo, da imajo omenjene spletne banke za zdaj omejen nabor storitev in funkcionalnosti ali pa te niso najbolj prilagojene potrebam slovenskih uporabnikov in izvajanju na primer avtomatiziranega plačilnega prometa v Sloveniji. N26, denimo, v Sloveniji še ne ponuja kreditov, prav tako ni mogoče plačevanje položnic z branjem QR-kode prek pametnega telefona.
Tudi pri Novi KBM ne opažajo odliva strank. Tem polagajo na dušo, da »so previdne in preberejo drobni tisk, preden se odločijo za poslovanje s prej omenjenimi platformami«, medtem ko v NLB na Revolut in N26 ne gledajo kot na neposredna konkurenta.
Zasebno bo večina bančnikov priznala, da so podjetja fintech v nekaterih pogledih že prehitela tradicionalne banke. »Njihova prednost je, da so najprej razvili in izpopolnili zgolj eno storitev, na primer plačilne storitve, ki zagotavljajo boljšo uporabniško izkušnjo pri tej storitvi in s tem določeno prednost pred tradicionalnimi bankami,« je med pogovorom priznala sogovornica, ki je poiskala razloge za zaostanek slovenskih bank tudi v zakonodaji. Ta slovenskim bankam na primer ne dovoljuje tako hitrega in preprostega odpiranja bančnih računov za svoje stranke. Toda bolj ohlapni regulacija in zakonodaja za finteche ne prinašata le koristi uporabnikom, temveč tudi večja tveganja. »Veliko stvari smo se naučili med krizo, nesmiselno bi bilo, da se bi jih morali učiti še enkrat, le da ne na bankah, temveč v fintechih,« je opozorila.
A za tem svarilom se skriva tudi strah pred novimi igralci na trgu, ki niso zrasli iz lukenj v zakonih, temveč so nastali zaradi pomanjkljivosti bank. Če fintechi danes nagovarjajo predvsem specifične potrebe uporabnikov – kot so na primer opravljanje nakazil, brezskrbno potovanje ali pomoč pri financah in administraciji samozaposlenih, kar ponuja francoski fintech Shine –, je prav mogoče, da jih bodo uporabniki sčasoma začeli obravnavati kot resno alternativo bankam. Med mladimi Nemci bi lahko N26 to postal že razmeroma kmalu. Med mladimi Slovenci pa morda Revolut?