Finančni minister na obzorju ne vidi krize

Andrej Bertoncelj, minister za finance. Foto: Voranc Vogel
Andrej Bertoncelj je doktor ekonomskih znanosti s področja financ. Kar 25 let je deloval v gospodarstvu, predvsem v farmacevtski industriji. Med drugim je bil predsednik družbe Lek v Združenih državah Amerike s sedežem v New Yorku,pomočnik generalnega direktorja za področje financ in izvršni direktor v veledrogeriji z zdravili v družbi Kemofarmacija. Strokovno se je usposabljal tudi na univerzah Harvard in Cambridge.
Andrej Bertoncelj je desetletje deloval na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, kjer je redni profesor za področje managementa. Preden je prišel na ministrstvo, je bil član uprave SDH. »Tako pri upravljanju državnih financ kot tudi korporativnih financ je treba ustvarjati presežke, se razdolževati in optimizirati poslovanje.«


Gospod minister, kako ste zašli v politiko?

Po dolgoletni managerski in akademski praksi je prišlo povabilo, da se pridružim vladni ekipi. Če smo včasih tudi kaj pokritizirali, je prav, da se potem, ko nas povabijo, odzovemo in lotimo dela. Vsekakor je enostavneje komentirati iz cone udobja, kot pa se izpostaviti na tnalu. Kljub temu pa menim, da je treba tisto, za kar menimo, da je prav, tudi udejanjiti.


Ste premierja Marjana Šarca poznali že prej?

Že pred povabilom sem z zanimanjem spremljal njegove nastope, ki so vnesli v naš prostor svež veter in odločenost. Tudi zato sem se odločil, da se mu pridružim.

image
Andrej Bertoncelj, minister za finance. Foto: Leon Vidic


Omenili ste, da je lažje kritizirati kot pa kaj narediti. Kaj pa je bil vam največji trn v peti, ki ga sedaj, ko ste na položaju, želite odstraniti?

Zdelo se mi je primerno, da se aktivno vključim v segment, ki ga obvladam, to je finančni management. Deloval bom v smeri javnofinančne konsolidacije. Imam izkušnje tako na akademskem kot gospodarskem področju.


Kako se po letih dela v uspešnih korporacijah, kjer denarni tok ni tako velik problem, počutite v politiki, kjer pa denarnega toka ni tako enostavno povečati?



Pri obdavčitvi prihodkov od kapitala so časovna obdobja in stopnje še v preigravanju. Po dvajsetletnem obdobju lastništva kapitala pa bo ničelna stopnja obdavčitve zagotovo ostala.

Finance so vedno in povsod ključne. Tako kot je pomembno za podjetja ustvarjati dobiček, je tudi za državne finance pomembno, da ustvarjajo presežek. Tako kot je treba v podjetjih paziti, da se ne povečuje zadolženost, ampak se razdolžuje, tako je tudi v državi. Treba je zmanjševati javni dolg, kar tudi delamo. Tudi tretji ukrep je v podjetjih enak kot v državi. Ves čas se je treba posvečati procesom optimizacije poslovanja. Na državni ravni to imenujemo strukturni ukrepi za učinkovitejši javni sektor. Vlada pripravlja sklop reform. Proračun se torej ne razlikuje toliko od finančnih izkazov v podjetjih. Je pa v podjetjih bistveno večji poudarek na prihodkih, v državnem proračunu pa na odhodkih. V tem delu je treba biti pozoren, da se zajezi rast odhodkov. Rezultat pa mora biti enak, rast prihodkov mora biti višja od rasti odhodkov.


Na rebalans proračuna, ki ste ga pripravili, letijo kritike, da v primeru ohlajanja gospodarske rasti ne bo beležil presežka. Vi zagotavljate, da bo rebalans proračuna pozitiven?

Pravkar smo sprejeli rebalans proračuna za leto 2019, ki izkazuje 0,6 odstotka presežka, merjeno v BDP, po evropski metodologiji ESA pa skoraj 0,6 odstotka presežka oziroma 200 milijonov evrov. Rebalans proračuna je bil pripravljen na podlagi uradne jesenske napovedi, v skladu s pravili ga moramo namreč pripraviti na podlagi njihove napovedi, ki pravi, da bomo beležili 3,7-odstotno gospodarsko rast. Rebalans proračuna je stabilen in razvojno naravnan, nagovarja vse generacije, je prijazen do prebivalstva in je optimalen v danih okoliščinah. Idealnega proračuna ni. Nikoli ne bodo vsi z njim zadovoljni. Denarja pa ni na pretek.


Kaj pa naslednje leto?



Podjetja so želela mehanizem za nagrajevanje zaposlenih, z novo davčno ureditvijo bodo imela možnost ljudem dati do 1,5-kratnik povprečne plače, kar je približno 2400 evrov, in ta znesek se ne bo štel v dohodnino. Od podjetij pa je odvisno, kaj bodo storila.

Za Slovenijo se vse ocene rasti BDP za leto 2019 gibljejo nad tremi odstotki. Zadnja napoved Mednarodnega denarnega sklada izpred nekaj dni je 3,4-odstotna rast v naslednjem letu. Tudi ocene domačih institucij se gibljejo okrog 3,4-odstotne rasti za to leto. V kratkem bo znana spomladanska ocena Umarja in pričakujem, da bo tudi ta na tej ravni. Naj poudarim, da je naša rast več kot dvakrat večja, kot je povprečna rast evrskih držav. To je ugodno. Zavedamo pa se, da se gospodarstva okoli nas ohlajajo in da bo kakšna država v soseščini padla v tehnično recesijo, torej bo imela dve zaporedni četrtletji negativno rast. Ne vidim pa krize na obzorju. Včeraj sem se vrnil iz Bruslja, kjer smo se finančni ministri evroskupine pogovarjali s predstavniki Evropske centralne banke glede napovedi gospodarske rasti. Ohlajanje je na obzorju, a za evrsko območje v tem in naslednjem letu krize ne vidi nihče. Na ohlajanje pa se prilagajamo, to je dejstvo, toda naj še enkrat poudarim, da Slovenja trenutno beleži 3,4-odsotno rast, kar je zelo ugodno.


Kot smo videli med zadnjo krizo, se naročila ustavijo praktično čez noč. Imamo prostor za zadolževanje?

Imamo torej 0,4 odstotka nominalnega proračunskega presežka, kar je dobro, povprečje držav evrskega območja, torej 19 držav, pa ima v povprečju 0,8 odstotka primanjkljaja. Evrsko območje ima v povprečju javni dolg, ki znaša 85 odstotkov BDP, v Sloveniji pa se razdolžujemo na 66 odstotkov BDP. Torej nam gre dobro tudi po tem merilu. Je pa pomembno narediti še naslednji ključni korak – namreč strukturne ukrepe. Od prevzema funkcije poudarjam nujnost teh. Na Ministrstvu za finance smo davčno reformo z devetimi ukrepi že predstavili. Predstavljeni so bili tudi ukrepi za pokojninsko reformo, v kratkem bodo še za zdravstveno področje.

image
Andrej Bertoncelj, minister za finance. Foto: Voranc Vogel


Glavna kritika iz Evrope prihaja prav zaradi nevzdržnosti pokojninskega in zdravstvenega sistema.

Drži. Ključna za ohranjanje javnofinančne stabilnosti Slovenije v prihodnje bo javnofinančna vzdržnost pokojninskega in zdravstvenega sistema. Glede javnih financ smo dobili pismo Evropske komisije, kjer je navedeno, da obstaja nevarnost tveganja neskladnosti s pravili EU. To je v prispodobi enako situaciji, ko v trgovini na sveže pomijejo tla in postavijo znak: pazite, spolzko. To ne pomeni, da ste že padli ali da boste padli, ampak da bodite previdni. Ta znak imamo pred očmi. Spremljamo spremembe na domačem in tujih trgih in se jim prilagajamo.


Imate morda pripravljene kakšne krizne scenarije? Kakšen padec BDP javne finance še lahko prenesejo?

Še enkrat, jesenska ocena Umarja je bila 3,7-odsotna rast BDP in na tej podlagi smo naredili rebalans proračuna. Zadnje ocene mednarodnih institucij nam v povprečju kažejo 3,4-odstotno rast. Ne vidim dramatičnih sprememb, se pa zavedamo ohlajanja. Sem realen optimist! Z mislijo na jutri.
V kratkem začenjamo s pripravami proračuna za leto 2020, v aprilu bomo predstavili triletni okvir, ki bo odražal ekonomsko-fiskalno politiko te vlade. Gre za triletni načrt zgornjih mej izdatkov za vse štiri blagajne javnega financiranja – državno, zdravstveno, pokojninsko in občinsko ter saldo celotne države.


Na predstavitvi devetih davčnih ukrepov ste dejali, da bodo uvedeni postopoma, kar bo odvisno tudi od tega, ali bo rast BDP ugodna, zato vas sprašujem o natančnejših kriznih scenarijih.

Večina ukrepov, ki bo sprejeta v Državnem zboru, stopa v veljavo naslednje leto in nekaj še kasneje do leta 2022. Gre za predlog ukrepov, ki je še vedno predlog. Dali smo jih v razpravo in veseli smo odzivov strokovne javnosti. Tako delodajalci kot delojemalci se odzivajo pozitivno. Za razpravo in predloge pa smo še odprti. V kratkem gremo na ESS, kjer bomo izoblikovali skupno stališče in oblikovali konsenz. Trdno verjamem v socialni dialog.


Zanimivo pa je, da se v Sloveniji vsi strinjamo, kaj je treba narediti, ko se neformalno pogovarjamo, ko pa pripravimo uradne predloge, jih kritizirajo, predvsem tisto, kar jim osebno ne ustreza.


Glede obdavčitve kapitalskih dobičkov se prvi predlogi že počasi spreminjajo?

Delovnih predlogov je več. Predvsem časovna obdobja in stopnja obdavčitve v teh časovnih obdobjih sta še v preigravanju. Zagotovo pa bo ničelna stopnja obdavčitve po dvajsetletnem obdobju lastništva kapitala ostala taka, kot je sedaj. Ko bo javna razprava končana, bomo predstavili končni predlog.


Problem obremenitve dela pa niti ni toliko v dohodnini, ampak predvsem v prispevkih za zdravstvo ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter vštevanje malice in prevoza v plačo.

Glavnina ukrepov je takšnih, da daje več tistim, ki delajo več. In prav je, delo se mora izplačati. Preko razbremenitve dela dajemo toliko, kolikor si lahko privoščimo, da bodo javne finance še vzdržne. Pravzaprav je davčna reforma nevtralna. Vse študije – tudi OECD – kažejo, da imamo krepko preobremenjeno delo in premalo obremenjen kapital. Zato davčno razbremenjujemo delo in izravnavamo obdavčitev kapitala ter s tem postajamo bolj primerljivi mednarodnemu okolju.
Počakajmo, da pristojna ministrstva pripravijo svoje predloge strukturnih ukrepov. Ministrica za delo je že predstavila ukrepe na pokojninskem in delovnem področju, sledijo še ostali in šele potem bomo videli celotno sliko.


Pri najnižjih plačah, med katerimi se najdejo tudi inženirji, ki po podatkih Sursa v povprečju zaslužijo 1800 evrov bruto, bo to pomenilo nekaj deset evrov na mesec več, tisti, ki zaslužijo 5000 evrov na mesec, pa bodo imeli več sto evrov prihranka, kažejo nekateri izračuni. To drži?



Glede javnih financ smo dobili pismo Evropske komisije, ki navaja, da obstaja nevarnost tveganja neskladnosti s pravili EU. To je v prispodobi enako situaciji, ko v trgovini na sveže pomijejo tla in postavijo znak: pazite, spolzko. To ne pomeni, da ste že padli ali da boste padli, ampak da bodite previdni.

Naša dohodninska lestvica je seveda progresivna. Prisluhnili smo gospodarstvu in razbremenili nagrado za uspešnost, kjer se po novem do 1,5-kratnika povprečne plače, to je približno 2.400 evrov, nagrada ne šteje pri dohodnini. Do zdaj je bil to enkratnik povprečne plače. Predvsem bi izpostavil razbremenitev regresa za letni dopust, le-tega namreč prejemamo vsi zaposleni. Sedanja ureditev je, da je regres do višine 70 odstotkov povprečne plače oproščen plačila prispevkov za socialno varstvo in pokojninsko blagajno in se vključi v dohodnino. Po novem pa bo regres v celoti razbremenjen plačila vseh prispevkov in se ne bo vključeval v dohodnino. Z drugimi besedami, vsak evro za regres, ki ga bo delodajalec namenil zaposlenemu, bo zaposleni v celoti prejel na svoj račun. Država pa se v celoti odpoveduje vsem prispevkom in dohodnini. Kar pomeni, da se bo delodajalec v skladu s svojo politiko nagrajevanja in seveda v okviru poslovne uspešnosti odločil za izplačilo v razponu od 887 evrov minimalnega regresa do 1.692 evrov. Odločitev je torej prepuščena delodajalcu. Upamo, da je bila izražena skrb gospodarstva za nagrajevanje zaposlenih iskrena in da se bodo odločali za izplačilo višjih regresov.


Razumljivo. Ampak ne morete pa govoriti, da razbremenjujete srednji razred, saj je razbremenitev večja v višjih razredih, delavec z minimalno plačo pa naj bi tako dobil le 14 evrov več na mesec.

Dvig splošne olajšave za 200 evrov, ki jo uveljavlja vsak zaposleni, dvig dodatne splošne olajšave za 200 evrov, ki jo pretežno uveljavljajo zaposleni predvsem v prvem, najnižjem, dohodninskem razredu, kot tudi regres za letni dopust, ki je v celoti razbremenjen vseh prispevkov in tudi dohodnine – res mislite, da bo delavec z minimalno plačo na koncu dobil le nekaj evrov več? Regres je v celoti razbremenjen vseh prispevkov in dohodnine. Hkrati pa bo delodajalec lahko svoje najboljše delavce nagradil z nagrado za poslovno uspešnost do višine 1,5-kratnika povprečne plače, to je 2.400 evrov, in ta vsota se ne prišteva v dohodnino. Tudi v teh dveh razredih zaposleni uveljavljajo povišano splošno olajšavo. Razširili smo davčne razrede in znižali stopnjo obdavčitve v drugem in tretjem razredu. Ocenjujemo, da smo s temi ukrepi občutno davčno razbremenili delo. Torej, če vzamete ves paket, izračun pokaže drugače. Je pa treba upoštevati, da posamezniki uveljavljajo različne olajšave, in so zato izračuni različni.
Menimo, da smo s temi ukrepi občutno davčno razbremenili delo. Na davke se vsi spoznamo, vsak ima svoj predlog. Mi smo pripravili takšnega, ki so ga tudi delojemalci in delodajalci sprejeli pozitivno.


Proračun je rekorden, vsako leto se pobere večja vsota davkov, kmečka logika pa poraja vprašanje: zakaj država ob negativnem demografskem porastu porablja vedno več za vedno slabše javne storitve?

Imamo javno šolstvo in javno zdravstvo, in to stane. Kakovost in standardi javnih storitev pa se nenehno zvišujejo in to prebivalci upravičeno tudi pričakujejo. Če želimo slediti standardom v zdravstvu, bomo pač morali plačevati več. Ključno za Slovenijo pa je povečevanje dodane vrednosti. Večji kot je BDP na prebivalca ali dodana vrednost na zaposlenega, več se lahko deli za javne storitve.


Sami pravite, da država lažje dela na odhodkovni strani. Kakšno je vaše mnenje o našem javnem sektorju?

Tukaj imamo rezerve. Zavedamo se, da moramo povečati učinkovitost javnega sektorja. Ko smo sestavljali rebalans, smo vsem 40 porabnikom proračuna poslali finančni načrt z določeno zgornjo mejo porabe. Drugi ukrep je, da vsak proračunski porabnik poišče notranje rezerve. Iz gospodarstva vem, da se vedno najdejo. In tretji ukrep je priprava strukturnih ukrepov.


Govorite o optimizaciji javnega sektorja ob tem, da se sredstva za javni sektor in plače tam povečujejo in so višje kot v realnem sektorju.

V naši državi obstaja konsenz, da želimo javno zdravstvo, javno šolstvo in državni pokojninski sistem. In to stane. Lahko poiščemo notranje rezerve, da nam več ostane, predvsem pa bomo morali ustvarjati več dodane vrednosti ob zaskrbljujočih demografskih trendih. Poleg tega bodo nagrado za delovno uspešnost prejemali le zaposleni v gospodarstvu, javni uslužbenci pa ne. Tako v realnem kot tudi v javnem sektorju lahko poiščete primere dobrih kot tudi slabih praks. Seveda ni vse optimalno, zagotovo je prostor za izboljšavo.


Kaj je torej ključno, da Slovenija ohrani standard, kakršnega ima?

Vidim dva izziva. Prestrukturiranje gospodarstva v smeri bolj inovativnega, z ustvarjanjem višje dodane vrednosti. In drugič, povečevanje učinkovitosti javnega sektorja. Zato s pripravo sistemskih ukrepov na davčnem, pokojninskem in zdravstvenem področju soustvarjamo ugodnejše in stabilnejše poslovno okolje in hkrati skrbimo, da naš trg dela postaja konkurenčnejši in bolj primerljiv mednarodnemu trgu dela. Gospodarstvu moramo omogočiti čim bolj ugodne pogoje za zaposlene, da jih bodo lahko obdržali in motivirali. Na podlagi tega pa se bomo morali preobraziti v industrijo 4.0. Torej, če želimo obdržati blaginjo, ki jo imamo, moramo to izpeljati. Zanimivo pa je, da se v Sloveniji vsi strinjamo, kaj je treba narediti, ko se neformalno pogovarjamo, ko pa pripravimo uradne predloge, jih kritizirajo, predvsem tisto, kar jim osebno ne ustreza.
Vsi bi radi imeli več, nihče pa si v resnici ne želi sprememb. Vsi proračunski uporabniki želijo imeti več, hkrati pa se vsi sklicujejo na fiskalno pravilo. To pa ne gre skupaj.
Ne želim zveneti preveč optimistično, ker sem po naravi realist, ampak dokler imamo 3-odstotno rast, torej dvakrat višjo od evropskega območja, beležimo proračunske presežke in se pospešeno razdolžujemo, smo na pravi poti. So pa potrebni strukturni ukrepi za ohranjanje gospodarske rasti in optimizacijo javnega sektorja.

image
Andrej Bertoncelj, minister za finance. Foto: Voranc Vogel


Jaz pa sem po naravi optimistka, a ko vidim podatke, ki kažejo, kako nas prehitevajo vzhodnoevropske države, postanem pesimistka.

Vedno je treba gledati državo kot celoto. Morda v določeni državi, kjer imajo višje plače od naših, nimajo v celoti brezplačnega zdravstva in šolstva ter zagotovljenega socialnega varstva, kot imamo to urejeno v naši državi. Nekje dobite, drugje zgubite. Ključ za razvoj družbe je vedno bil in vedno bo v ustvarjanju dodane vrednosti in tem, kako jo potem, ko jo ustvarimo, porazdelimo po celotni družbi.


Porazdelitev ima opraviti tudi z nepoštenostjo. Tisti, ki redno in pošteno plačujejo davke, bodo sedaj bolj obremenjeni, tisti, ki jih z raznimi mahinacijami ne želijo, pa jih še naprej ne bodo.

Tukaj potrebujemo več reda in s tem se strinjam. Borili se bomo proti socialnim goljufijam in davčnim utajam, ki jih ni tako zelo malo. V naši družbi imamo še veliko Martinov Krpanov. Prejemnikov socialne podpore, ki delajo na črno. Gospodarstveniki se ne pritožujejo zaradi obdavčitev, pravijo pa mi, da jih motijo tisti, ki se izogibajo plačilu davkov in izkoriščajo socialni sistem. To ljudi moti, tukaj si želijo red. Po mojem mnenju imamo tu še veliko rezerve.