Ali je kdo kriv in kdo bo to plačal?

V zadnjem času je precej pozornosti vzbudila študija Velimirja Boleta, ki je bila, glede na to da je nihče ni videl, presenetljivo velikokrat citirana kot vir in dokaz »napačnega ravnanja« BS. Glede na to, da se ta, v javnosti nerazkrita študija uporablja v javni razpravi, si jo bom tudi sam dovolil uporabiti, čeprav je nisem videl.

Pred nadaljevanjem moram pojasniti, da delam v odvetniški pisarni, ki BS zastopa v sodnih postopkih, tako da so morda moja stališča na prvi pogled videti pristranska. Kljub temu pa se mi zdi prav, da se v razpravo poskuša vnesti pojasnila, bistvena za razumevanje dilem, ki se izpostavljajo, torej ali smo v banke vložili preveč davkoplačevalskega denarja in ali je bil izbris izveden skladno s slovenskim pravnim redom.

V zvezi z navedenimi vprašanji naj uvodoma pojasnim osnove ureditve odškodninske odgovornosti v slovenskem pravu.

Trenutno je položaj imetnikov izbrisanih podrejenih obveznic urejen z zakonom o bančništvu (ZBan-1), ki v členu 350 a določa, da delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, lahko zahtevajo od Banke Slovenije povrnitev škode ob upoštevanju člena 223 a, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, da izredni ukrep ne bi bil izrečen.

Temeljni pogoj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti BS je torej nastanek škode. Materialna škoda (pri podrejenih obveznicah se vsaj za zdaj pogovarjamo zgolj o materialni škodi) je opredeljena kot zmanjšanje premoženja, torej kot razlika v obsegu premoženja pred spornim ravnanjem, ki je predmet sodne presoje, in po njem. V konkretnem primeru se je treba vprašati, ali so imetniki podrejenih obveznic pred izbrisom imeli premoženje, ki jim je bilo »odvzeto«, in če so ga imeli, kolikšno je bilo. Da bi lahko ugotovili, ali so imeli kaj premoženja, oziroma natančneje, ali je to premoženje imelo kakšno vrednost, je treba najprej razložiti, kaj podrejene obveznice imetniku sploh zagotavljajo.

Zakon o trgu finančnih instrumentov v 25. členu določa: »Podrejeni vrednostni papir je dolžniški vrednostni papir, pri katerem je imetnik v primeru postopka zaradi insolventnosti ali kapitalske neustreznosti izdajatelja upravičen do izplačila, vsebovanega v tem vrednostnem papirju, šele po poplačilu vseh obveznosti izdajatelja do nepodrejenih upnikov.«

Povedano drugače: v primeru insolventnosti ali kapitalske neustreznosti se najprej poplačajo navadni upniki, podrejeni pa zgolj, če po poplačilu navadnih zanje ostane kaj premoženja. V primeru negativnega kapitala bank, ki je razlog za začetek stečaja, si je težko, če ne kar nemogoče predstavljati, da bo po poplačilu navadnih upnikov ostalo še kaj premoženja za poplačilo podrejenih upnikov. Še posebej zato, ker se v stečaju premoženje prodaja po likvidacijski vrednosti, ki je nižja od tržne, pri čemer se kupci zavedajo, da se premoženje prodaja »pod prisilo« stečajnega postopka, torej čim hitreje in posledično za nižjo ceno. To pa pomeni, da je za presojanje položaja in domnevnega oškodovanja imetnikov podrejenih obveznic popolnoma vseeno, »kako zelo« je bil kapital bank negativen in ali je bančna luknja znašala štiri milijarde, dve milijardi ali toliko, kot izhaja iz Boletovega mnenja. Ob takem položaju lahko trdimo, da je bila vrednost njihovega premoženja enaka nič, saj bi prav toliko dobili, če bi najprej poplačali navadne upnike, torej vse tiste, ki imajo prednost pred podrejenimi.

Ker se v zgodbi o izbrisu podrejenih obveznic pogosto pojavijo tudi ustavno sodišče in s tem povezana pričakovanja imetnikov podrejenih obveznic, je treba pojasniti še, kakšne posledice bi za Banko Slovenije imela morebitna odločitev ustavnega sodišča, da je zakonska ureditev ZBan-1 v nasprotju z ustavo. Odgovor na zgornje vprašanje je: nobenih. Razlog je v tem, da zakone sprejema državni zbor.

Če pustimo ob strani prvi del določbe, ki govori o skrbnosti in odgovornosti, je treba opozoriti na zadnji del citiranega določila, ki zahteva, da je ravnanje Banke Slovenije zakonito. Izbris podrejenih obveznic je bil zakonit, saj je temeljil na veljavnem zakonu, ki ga je sprejel državni zbor. Po tem, ko je vlada sprejela odločitev za dokapitalizacijo državnih bank, je bila Banka Slovenije (zaradi ugotovljenega negativnega kapitala, ki očitno ni sporen) dolžna uporabiti izredni ukrep izbrisa podrejenih obveznic, saj bi v nasprotnem primeru (če dokapitalizacije ne bi bilo) ostala zgolj možnost stečaja bank. Če je zakon, ki ga je uporabila, v nasprotju z ustavo, je za morebitno škodo lahko odgovorna le Republika Slovenija. In če je tako in se je imetnikom podrejenih obveznic res zgodila krivica in jim je res nastala škoda, potem jo bomo plačali davkoplačevalci. Pa ne zaradi ravnanja Banke Slovenije.

Ko danes pogledamo naš bančni sistem, lahko ugotovimo, da ta deluje. Moj laični pogled mi pravi, da so moja denarna sredstva varna in da ni razloga, da bi denar umaknil iz banke. Leta 2013 je bil položaj drugačen, ocene in napovedi eminentnih politikov in strokovnjakov pa precej zastrašujoče. Na podlagi tega lahko sklepam, da je BS ravnala prav, saj je ohranila zaupanje v bančni sistem in preprečila, da bi ljudje začeli dvigati depozite oziroma da bi šle banke v stečaj. Kajti če bi jih začeli dvigati, kakor tudi, če bi šle banke v stečaj, bi danes potekala razprava o tem, koliko nas davkoplačevalce stane zagotavljanje sredstev za izplačilo zajamčene vsote denarnih depozitov. Tudi te bi slej ko prej plačali davkoplačevalci.

Uroš Pogačnik, odvetnik, član upravnega odbora odvetniške družbe Čeferin in partnerji