Ali bo Kitajsko doletel japonski scenarij?

Kitajsko gospodarstvo je doživelo pravi razcvet po prehodu iz komunizma v nekaj, kar je bolj podobno kapitalizmu. Najmočnejši veter v jadra tamkajšnjih podjetij je bil vstop v WTO (angl. World Trade Organisation), ki jim je omogočil precej lažje izvažanje svojih produktov v svet. Ogromna rast izvoza se je poznala tako pri rasti bruto domačega proizvoda (BDP) Kitajske kot tudi svetovne trgovine, ki je bila v razcvetu predvsem od leta 2000 do 2011.

Kitajska rast

Visoka rast kitajskega gospodarstva je poleg višjega življenjskega standarda Kitajcev močno vplivala tudi na druge države, predvsem na gospodarstva, ki so usmerjena v pridobivanje surovin. Kitajska je efektivno s seboj potegnila večje število drugih držav, ki so prav tako dosegale visoko gospodarsko rast.

Od leta 2011 pa imajo te države precejšnje težave z ohranjanjem visoke rasti. Kitajska rast se je malce upočasnila, globalna trgovina pa stagnira. V desetletju do 2010 je bila rast kitajskega BDP višja od deset odstotkov na leto, od takrat se je znižala na približno sedem odstotkov. To je še vedno ogromno, predvsem v primerjavi z razvitimi državami, kjer stežka dosegajo rast BDP, višjo od odstotka ali dveh, vendar se za rastjo Kitajske skriva precejšnje tveganje.

V času krize je Kitajska hitro sprejela ukrepe za spodbujanje gospodarstva ter močno povečala investiranje v infrastrukturne in druge projekte. Hkrati so podjetja dobila spodbude za investiranje in širjenje poslovanja v obliki nižjih obrestnih mer na kredite ali celo državnega jamstva. Rast kreditov je zato eksplodirala.

Pexels

Tudi Kitajci bodo krpali

Kitajska podjetja imajo tako kar 210 odstotkov dolga glede na BDP, kar je v primerjavi s 110 odstotki pred krizo zares velika razlika. Težava takšne oblike gospodarske rasti, ki je financirana s čezmernim zadolževanjem, je, da se nikoli ne konča dobro. Podobno zgodbo smo videli tudi v Sloveniji, kjer je bila rast kreditov v letih pred krizo visokih 30 odstotkov na leto, ko pa je kriza udarila, se je sprožil val stečajev prezadolženih podjetij, posledično pa smo morali bančno luknjo krpati prav davkoplačevalci.

Ko je celotno gospodarstvo prezadolženo (tukaj govorimo o podjetjih, in ne gospodinjstvih ali državnem dolgu), ponavadi sledi dolgo obdobje razdolževanja. Podjetja v tem času ne investirajo, ne širijo poslovanja, manj zaposlujejo, ne dvigujejo plač in poskušajo optimizirati stroške. Ko jih to počne večina, v gospodarstvu ni rasti, stopnja brezposelnosti ostaja visoka, inflacije ni oziroma je lahko prisotna kar deflacija, banke pa tudi niso več pripravljene posojati. Zelo očitno smo šli skozi to obdobje tudi Slovenci v preteklih letih.

Takšno stanje v gospodarstvu ima tudi svoje ime, to je: japonski scenarij. Japonska je po drugi svetovni vojni, po približno 50-odstotnem padcu BDP, začela izvajati reforme, ki so jo postavile nazaj na zemljevid. Na podlagi neverjetne rasti izvoza in potrošnje so Japonci dosegli eno najvišjih gospodarskih rasti v štirih desetletjih. Od leta 1946 do 1990 je bila po upoštevani inflaciji kar 7,5-odstotna. Japonski BDP je v tem obdobju narasel za več kot 20-krat.

Po letu 1980 je bila japonska gospodarska rast financirana s čezmernim zadolževanjem – podjetja so se tako močno zadolževala, da je skupni dolg nefinančnih podjetij presegel ogromnih 200 odstotkov BDP. Hkrati sta nastala tudi nepremičninski in borzni balonček, ki sta leta 1990 počila in s tem začela več kot četrt stoletja dolgo obdobje razdolževanja. Japonska je šolski primer, kaj se lahko zgodi, ko je v gospodarstvu preveč dolga, prav zato se uporablja izraz japonski scenarij.

Pexels

Kitajska danes to, kar je bila Japonska nekoč?

Če primerjamo rast zadolženosti gospodarstva na Japonskem in na Kitajskem, opazimo presenetljivo podobnost. Japonska podjetja so bila najbolj zadolžena leta 1990, ko je zasebni dolg znašal kar 214 odstotkov BDP, nato je sledila kriza, ki se v deželi vzhajajočega sonca še danes vleče. Trenutna zadolženost kitajskega gospodarstva, ki je že presegla 210 odstotkov, lepo sledi dinamiki zadolženosti na Japonskem do leta 1990.

Podobnost se tukaj ne konča. V devetdesetih so vsi menili, da bo Japonska prehitela ZDA po velikosti gospodarstva (merjeno z BDP). Vladal je popoln optimizem, visoki rasti ni bilo videti konca, le redki so opozarjali na preveliko zadolženost in nastajanje nepremičninskega in borznega balončka.

V primeru Kitajske je med ekonomisti prav tako vladal močan optimizem, po nekaterih ocenah je kitajski BDP že presegel ameriškega (po bolj realnih ocenah pa naj bi se to zgodilo šele čez šest do osem let). Borzni balonček so na Kitajskem že imeli – ne samo enega, ampak celo dva. Prvi, večji, je bil leta 2007, ko so cene delnic rasle eksponentno na podlagi visoke rasti izvoza in prevelikega optimizma, drugi, manjši borzni balonček pa je odjeknil lani na podlagi špekulacij in pričakovanja visokih pritokov kapitala na Kitajsko zaradi delnega odprtja kitajskih finančnih trgov.

Tretja močna podobnost z Japonsko se skriva v kitajskih nepremičninah. Verjetno bi že lahko rekli, da je kitajski nepremičninski trg v balončku, saj je bila zadnjih nekaj let rast cen ogromna, v zadnjih mesecih pa eksponentno raste tudi količina najetih hipotekarnih kreditov (kar 111-odstotna rast na letni ravni). Trenutno je hipotekarnih kreditov kar 70 odstotkov vseh novih kreditov, kar je ogromno, še posebej če upoštevamo, da so leta 2014 Kitajci od vseh kreditov najeli le 35 odstotkov hipotekarnih.

Vedno večja zadolženost gospodinjstev, kjer je vedno več dolgov vezanih na nepremičnine, v kombinaciji s precenjenim nepremičninskim trgom ne vliva novega optimizma. Po vsej verjetnosti še nismo tako blizu poku nepremičninskega balončka, saj je zadolženost gospodinjstev še vedno razmeroma nizka. Kitajska gospodinjstva imajo za približno 40 odstotkov BDP dolgov, dolg japonskih pa je tik pred pokom balončka znašal več kot 70 odstotkov BDP.

Pri podrobnejšem pogledu na zadolženost kitajskega gospodarstva pa postane zelo zanimivo dejstvo, da je večina dolgov na bilancah večjih podjetij, ki jih nadzoruje oziroma upravlja država. Ta je pripravljena kriti izgube ob potencialni krizi – tako v podjetjih, ki so v lasti države, kot tudi v bankah, ki so kredite dajale in so prav tako večinoma v državni lasti.

Pok nepremičninskega balončka je tako lahko povod za začetek razdolževanja kitajskega gospodarstva, ki pa po vsej verjetnosti ne bo tako boleče kot na Japonskem, prav zaradi vpletenosti države v gospodarstvo. Kitajska ima razmeroma malo javnega dolga (45,2 odstotka) in bo ob prvih znakih krize ukrepala tako v bankah kot v podjetjih. Del prezadolženosti gospodarstva se bo tako po vsej verjetnosti posredno prenesel na državo, ki pa ima še veliko prostora za povečanje zadolženosti (predvsem zaradi nadzora v bankah in gospodarstvu, kjer lahko preprosto »ukažejo« bankam in podjetjem, da kupijo državne obveznice).

Zagotovo Kitajska v prihodnjem desetletju ne bo mogla rasti z desetimi odstotki na leto, niti s sedmimi ne, prav tako pa bo struktura rasti precej drugačna, kot je bila doslej. Kitajski potrošniki so šele začeli dobro spoznavati prednosti kapitalizma, zato bo notranja potrošnja največje gonilo rasti v prihodnjem desetletju. Zato je pričakovati, da se Kitajski po vsej verjetnosti ne bo zgodil japonski scenarij, ampak prej daljše obdobje počasnejše rasti z nekaj vmesnimi pretresi.