Velike sile ukinjajo namakanje multinacionalk v morju davčnih oaz

Pred nekaj leti sem se v Valletti pogovarjal z direktorjem ene njihovih državnih gospodarskih agencij. Na moje vprašanje o Malti kot davčni oazi je odgovoril, da je njihova država majhna, brez vzvodov moči, ki jih imajo velike članice EU in le izkorišča pravne možnosti, ki jim jih daje zakonodaja EU. »Ko močne države izkoristijo takšne priložnosti, ni problema, če pa to storimo mi, pa na nas pritiskajo z vseh strani«, je dodal. Povsem racionalno – in dobičkonosno za odvetnike, notarje, davčne svetovalce, nenazadnje tudi za državo, ki je davčna oaza.

Zdaj so se velike države odločile zapreti možnosti takšnega pobega skozi majhna vrata za multinacionalna podjetja. Finančni ministri G7, gospodarsko močnih držav zahodnega sveta (Francija, Italija, Japonska, Kanada, Nemčija, Velika Britanija in ZDA), so 5. junija na sestanku v Londonu objavili dogovorjeni model obdavčitve multinacionalk. Temelji na dveh stebrih. Eden izmed njih bo uredil, kje morajo ta podjetja plačevati davke. Drugi je uvedba globalnega davka na korporacijski profit v višini vsaj 15 odstotkov. Ministri G7 pričakujejo, da bodo podoben dogovor julija dosegli na zasedanju G20, kjer je 19 gospodarsko pomembnih držav na svetu in EU.

Tudi Avstrija je bila do začetka tega stoletja finančna oaza. EU se je pridružila leta 1995 in nato šele konec leta 2000 ukinila anonimno hranilno knjižico. Pred tem v Avstriji sploh ni bila potrebna osebna izkaznica, da bi odprli hranilno knjižico, položili in dvignili denar. Dovolj je bilo le, da imate knjižico - in da poznate kodo. Na ta način se je bilo enostavno izogniti predpisom o dedovanju, davkom na darila itd. Anonimna hranilna knjižica je bila tudi odlično orodje za pranje denarja.

V Avstriji, ki je imela leta 2000 osem milijonov prebivalcev, je bilo skupno 24,5 milijona anonimnih knjižic. Na dveh milijonih in pol teh knjižic, je »ležalo« več kot 30.000 evrov v sedanji vrednosti. Mnogi še danes obžalujejo anonimno hranilno knjižico, toda zdaj, ko je avstrijsko gospodarstvo veliko bolj vključeno v globalno, avstrijski politiki zagovarjajo izsuševanje davčnih oaz.

Iz Avstrije v davčno oazo

 
Podjetje XXXLutz (prej Lutz) je tipičen primer. Konec leta 1945 ga je ustanovila Gertrude Lutz, poročena Seifert, v zgornjeavstrijskem mestu Haag am Hausruck. Z možem Richardom je na začetku podeželskim gospodinjstvom prodajala obarvano pohištvo. Danes je XXXLutz eden večjih trgovcev s pohištvom na svetu, z več več kot 320 podružnic v 13 državah. Lani je imela družba 25.700 zaposlenih; skupni prihodki pa so nanesli dobrih pet milijard evrov. XXXLutz ima deset prodajnih centrov v Sloveniji; z imenom Lesnina XXXLutz deluje v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji.

Ugledni avstrijski mediji, najprej Der Standard, nato Profil in drugi, so jeseni 2014 objavili vrsto člankov z naslovi, kot so »Lutz: XXX-Model za davčne prihranke«, »XXXLutz prihrani pri davkih na poti čez Malto« in podobne. Ugotovili so, da je XXXLutz svoje blagovne znamke - XXXLutz, Möbelix in Mömax, ocenjene tedaj na 350 milijonov evrov - leta 2007 prenesel na eno od svojih novoustanovljenih podjetij v Welsu v Zgornji Avstriji. Nato je bilo to podjetje razdeljeno in pri tem licence za uporabo blagovnih znamk prenesene na Lutzovo podjetje registrirano na Malti. Licence, ki so do tedaj plačane v Avstriji in Nemčiji, so bile nato plačane na Malti. V skladu s tem so na Malti dokončno plačali davek na korporacijski dobiček. Ta ni majhen, znaša 35 odstotkov - vendar Malta po nekaj tednih povrne levji delež tega davka. Skratka, na koncu davek od dohodka podjetij na Malti ni 35-odstoten, ampak le petodstotni.

Januarja letos, kmalu po tem, ko je avstrijsko Upravno sodišče kot končna stopnja odločilo, da takšni triki niso zakoniti in da mora XXXLutz plačati davčne zaostanke v Avstriji, je avstrijski spletni portal kontrast.at objavil fotografije sedeža malteške podružnice tega koncerna v prispevku »Davčni triki: V tej oguljeni pisarni na Malti naj bi XXXLutz ustvaril 45 milijonov evrov dobička«. Eksterier stavbe in vhod zares delujeta skromno. Tam naj bi delalo le osem ljudi, nekateri s krajšim delovnim časom - in domnevno upravljali s približno 400 milijoni evrov pravic do blagovnih znamk koncerna. Avstrijsko sodišče je razsodilo, da mora XXXLutz plačati davek na licence za blagovne znamke v državi, v kateri se odločitve o blagovnih znamkah zares sprejemajo. To je v tem primeru Avstrija in ne Malta.