Ultimativni izziv: kako poskrbeti, da bo družinsko podjetje »preživelo« ustanovitelja?

V vsakem družinskem podjetju slej kot prej pride čas, ko mora ustanovitelj začeti razmišljati o svojem nasledniku. Pri prenosu podjetja ima ustanovitelj ključno vlogo. Izpeljati mora prenos vodenja in lastništva, poleg tega je mnogokrat odločilno, da postavi pravila nadaljnjega vodenja. Lahko bi rekli, da je ta proces zanj ultimativni podjetniški izziv, saj naprej predaja tisto, za kar je delal vse življenje.

Pogosto poslušamo zgodbe o podjetnikih, katerih nasledniki so nekoč uspešno podjetje pripeljali do roba propada. Po nekaterih primerjalnih podatkih iz tujine prenos na drugo generacijo preživi le tretjina družinskih podjetij, medtem ko jih pride do tretje generacije le 13 odstotkov.

V tem članku bomo poleg prenosa lastništva podjetja obravnavali tudi možnosti, ki jih ima ustanovitelj, da poskrbi, da bo podjetje tudi po njegovem odstopu ali smrti dobro vodeno. Namen vsega tega je, da družina ostane povezana, da so enotni glede vizije, načel in načina poslovanja podjetja, da se izoblikuje vloga nove generacije v podjetju in ne nazadnje poslovno uspešno podjetje, ki ne bo doživelo pretresa ob menjavi generacij.
 

Kaj je družinska ustava?

Družinska ustava (angleško »family constitution«) je institut, ki je v državah z močno tradicijo družinskega podjetništva že dolgo uveljavljen. Delež družinskih podjetij, ki imajo sklenjeno družinsko ustavo, na Finskem znaša celo 63 odstotkov, v ZDA se giblje okoli 35 odstotkov, med družinskimi podjetji, ki so doživela globalno prepoznavnost, pa okoli 50 odstotkov. Družinska podjetja so na začetku svojega obstoja po navadi preproste organizacije, razvoj in rast pa prineseta večje izzive in bolj kompleksno upravljanje. Tuje izkušnje kažejo, da so družinska podjetja, ki so sprejela družinsko ustavo, pri upravljanju bistveno uspešnejša kot tista, ki takšnega dokumenta nimajo. Poročilo KPMG iz leta 2017 tako razkriva, da je 87 odstotkov nemških družinskih podjetij, ki imajo družinsko ustavo, sposobno doseči konsenz znotraj družinske uprave, celo če imajo posamezni člani nasprotujoča si mnenja (glede na 71 odstotkov med podjetji, ki takšnega dokumenta nimajo). Podobno polovica podjetniških družin z vsaj tremi lastniki ter družinsko ustavo poroča o letnem donosu čez pet odstotkov, medtem ko med podjetji brez ustave največji delež lastnikov (48 odstotkov) poroča o donosu pod petimi odstotki.

Družinska ustava je dokument, ki ustanovitelju omogoča, da tudi za prihodnost začrta smernice in vrednote, v skladu s katerimi se bo podjetje vodilo. Določa lahko tudi plane in strategije razvoja, načine reševanja konfliktov znotraj družine, ki ima v lasti podjetje, smernice za imenovanje vodstva, politiko zaposlovanja sorodnikov (otrok, vnukov, njihovih zakoncev itd.). Na slednjem področju lahko na primer ustrezna pravila preprečijo, da bi vodenje podjetja prešlo v neuke roke, hkrati pa motivira bodoče prevzemnike, da poskrbijo za ustrezno izobrazbo in razvoj lastnih kompetenc, ki jih bodo potrebovali za uspešno delo. Ustava lahko na primer predvidi pravilo, po katerem se lahko v podjetju zaposlijo le tisti otroci, vnuki, nečaki, drugi sorodniki ali njihovi zakonci, ki so dosegli univerzitetno izobrazbo, ki imajo vsaj nekaj let relevantnih delovnih izkušenj zunaj družinskega podjetja (ali v tujini), ki tekoče govorijo vsaj en tuji jezik in ki jih potrdi uprava družinskega podjetja z določeno kvalificirano večino. Preostalim kandidatom lahko družinsko podjetje pomaga s kariernim svetovanjem, finančno podporo njihovim lastnim poslovnim podjemom ali jim zagotovi svetovalno funkcijo v podjetju (vendar je smiselno postaviti omejitev, da takšna izplačila iz podjetja ne smejo presegati 10 odstotkov siceršnjih prihodkov posameznika). Za pomoč članom (širše) družine v stiski se lahko oblikuje tudi poseben »krizni« fond.



Ustanovitelj z družinsko ustavo loči vodenje podjetja od njegovega lastništva. Dokument podpišejo vsi člani družine, z njim se seznanijo tudi zaposleni. Njegovo sprejetje se priporoča predvsem podjetjem, ki imajo več naslednikov, z njim se namreč natančno opredelijo medsebojni odnosi in preprečijo morebitni poznejši spori.

Z družinsko ustavo se torej še za časa življenja ustanovitelja uredi, v kolikšnem času, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo podjetje prešlo na naslednjo generacijo. Zaradi občutljivosti družinskih razmerij in potrebe po mehkem prehodu sta sestavljanje in implementacija družinske ustave postopen proces (v praksi to pomeni od šest mesecev za sprejem in od 10 do 18 mesecev za implementacijo), zato se pri njenem sprejemanju priporoča tudi strokovna pomoč. Tudi sicer izkušnje kažejo, da je bistveno bolje, da se prenos podjetja opravi postopno.

Prenos lastništva podjetja za časa življenja

Prenos lastništva v podjetju za časa življenja je lahko odplačen ali neodplačen (podaritev). Zakon o gospodarskih družbah določa, da podjetnik posameznik (s. p.) lahko prenese svoje podjetje na drugo fizično osebo. Prevzemnik kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem. Pogodba o prenosu podjetja (s. p.) mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, prevzemnik pa mora vložiti prijavo za vpis prenosa podjetja pri Ajpesu. Pri prenosu lastništva podjetja, ki je gospodarska družba (npr. družba z omejeno odgovornostjo), pa gre v bistvu za izvedbo odsvojit­ve deleža potomcem. V primeru odplačnega prenosa potomci običajno ne razpolagajo z zadostnimi lastnimi sredstvi za nakup, zato je zelo pogosto prenos lastništva izveden na način, da je plačilo kupnine odloženo. To ni ovira za pridobitev pravic iz poslovnega deleža, saj za te zadostuje vpis potomca v sodni register. Pri neodplačnem prenosu deleža gre za darilo. Ta oblika prenosa je med sorodstveno povezanimi osebami, poleg oporočnega razpolaganja, najpogostejša.

Prenos lastništva podjetja z dedovanjem

Tretji način prenosa lastništva je prenos zaradi smrti lastnika. Sklad­no z zakonom o dedovanju se prenos zgodi v trenutku smrti lastnika. Podjetje oz. poslovni delež lahko na naslednjo generacijo preide tudi z dedovanjem – tako oporočnim kot zakonitim. Do dedovanja na podlagi zakona pride v vseh primerih, ko zapustnik ni napisal oporoke. Zakon o dedovanju določa, da po zapustniku dedujejo njegovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegov zakonec, njegovi starši, posvojitelj in njegovi sorodniki, njegovi bratje in sestre ter njihovi potomci in njegovi dedi in babice ter njihovi potomci. Poleg naštetih dedujeta drug po drugem tudi zunajzakonska partnerja. Naštete osebe dedujejo po dednih redih, pri čemer dediči iz bližnjega dednega reda izključijo tiste iz bolj oddaljenega.

Pri dedovanju na podlagi zakona je treba omeniti še nujne dediče. Med nujne dediče spadajo pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Nujni dediči imajo pravico do t. i. nujnega deleža zapuš­čine, s katerim zapustnik ne more prosto razpolagati in ki znaša polovico deleža, ki bi sicer takšnemu dediču pripadal na podlagi zakona (nujni delež torej znaša polovico zakonitega).

Vsakemu zakonitemu dediču se v dedni delež šteje vse, kar je na kakršenkoli način v dar dobil od zapustnika. Če je nujni delež prikrajšan, se najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja. Če nujni delež kljub temu še vedno ni krit, pa se vračajo tudi darila zapustnika.

Oporoka

Druga oblika dedovanja je oporočno dedovanje. Oporočno dedovanje ima kar nekaj prednosti pred dedovanjem po zakonu, kjer nekdo tretji (zakonodajalec) domneva, kako bi zapustnik razdelil svoje premoženje. Z oporoko lahko zapustnik sam natančno določi, kaj se bo zgodilo s premoženjem po njegovi smrti, kar pride še posebno prav pri dedovanju podjetja ali poslovnega deleža. Pri prenosu lastniškega deleža z oporoko si lastnik zagotovi popoln nadzor nad deležem do konca življenja, poleg tega ima v oporoki možnost postavljanja različnih pogojev in rokov. Z roki in pogoji lahko zapustnik vpliva na dediča in njegovo ravnanje, kar se lahko pri prevzemu podjetja ali poslovnega deleža pokaže kot ključno za njegov nadaljnji obstoj.
Zapustnik sicer lahko prosto razpolaga s svojim celotnim premoženjem, razen tistim delom, ki spada v nujni delež. Tudi nujne deleže pa lahko v oporoki uredi, na kakršenkoli način hoče, zadoščeno mora biti le pogoju, da nujni dediči dobijo polovico ali tretjino deleža, ki bi jim pripadal po zakonitem dedovanju.

V zakonu je določenih šest oblik oporoke, za vsako od njih pa morajo biti poleg oporočne sposobnosti izpolnjeni še drugi zakonsko določeni pogoji, saj v nasprotnem primeru lahko pride do izpodbojnosti ali celo ničnosti oporoke.
V praksi najpogostejša oblika je lastnoročna oporoka. Oporočitelj oporoko napiše lastnoročno in se nanjo podpiše. Priporočljivo je, da je napisan tudi datum njenega nastanka.

Z lastnoročno oporoko je lahko v praksi povezanih več tveganj (na primer, posamezni dedič lahko zatrjuje, da zapustnik ob sestavi ni bil več razsoden oz. da je bil pod vplivom oporočnih dedičev), zato je za uveljavitev zapustnikove volje bolj priporočljiva pisna oporoka pred pričami. Takšno oporoko običajno sestavi odvetnik, lahko je napisana na računalnik, podpisana pa mora biti pred dvema nepristranskima pričama, ki jima z oporoko ne sme biti kaj naklonjeno oz. ne smeta biti z oporočiteljem v bližnjem sorodstvu ali zakonu. Prednost te oporoke se kaže predvsem v lažjem dokazovanju bodisi pristnosti dokumenta ali razsodnosti oporočitelja, ki sta običajno glavna razloga za izpodbijanje lastnoročne oporoke.



Pri sodni in notarski oporoki sodnik oz. notar po ugotovljeni identiteti oporočitelja zapiše njegovo izjavo in sestavi oporoko. Takšna oporoka prav tako izključi določena tveganja lastnoročne oporoke, vendar je stroškovno večje breme kot pisna oporoka pred pričami. Zakon pozna tudi mednarodno oporoko, pri kateri gre za oporoko, ki je napisana v skladu z mednarodno haaško konvencijo in je namen­jena poenotenju mednarodnega zasebnega prava. Zadnja oblika pa je ustna oporoka, pri kateri oporočitelj ustno izjavi svojo po­slednjo voljo, vendar pride v poštev le v izrednih razmerah, v katerih oporočitelj ne more sestaviti pisne oporoke.

Kaj pa davčni vidiki prenosa podjetja?

Davek, ki bo moral biti plačan ob prenosu, je gotovo skrb prav vsakega podjetnika.
Z vidika obdavčitve prenosnika (ustanovitelja podjetja) velja izpostaviti, da lahko podjetje na zakonca, otroka, posvojenca ali pastorka za časa življenja prenese neobdavčeno – vendar le na enega prej omenjenega družinskega člana in ob izpolnjevanju nekaterih dodatnih pogojev iz 51. člena zakona o dohodnini. Postopek je treba urediti pri Fursu, saj je v primeru, da priglasitev ni izvedena, prav tako treba plačati dohodnino. Tudi v primeru odsvojitve deleža v pravni osebi (d. o. o.) se prenos na otroke ustanovitelja izvede na davčno nevtralen način, tako da se izvede t. i. odlog ugotavljanja davčne obveznosti (100. člen zakona o dohodnini). Tudi tukaj pa mora biti za dosego davčno nevtralnega učinka izvedena priglasitev Fursu. Če zamudimo rok za vložitev priglasitve, nastala davčna obveznost v praksi ni majhna, zato je priporočljivo, da se pri načrtovanju takšnih transakcij posvetujemo z odvetnikom.

Z vidika obdavčitve prejemnika podjetja ali deleža v podjetju je tudi vsaka oseba, ki prejme darilo ali dediščino, davčni zavezanec. Davka na darilo oziroma dediščino pa zavezancu ni treba plačati, če je zavezanec dedič oziroma dedinja prvega reda oziroma obdarjenec ali obdarjenka, ki je izenačen z dedičem prvega dednega reda. To v praksi pomeni, da so davka oproš­čeni zapustnikov zakonec, otroci, posvojenci, vnuki in pravnuki. Z navedenimi osebami so izenačeni tudi zet, snaha, pastorek in dedič ali obdarjenec, ki je živel z zapustnikom ali darovalcem v registrirani istospolni partnerski skupnosti.
Sorodniki darovalca ali zapustnika, ki ne spadajo med zgoraj naštete, morajo plačati davčne obveznosti, ki nastanejo iz naslova davka na dediščine ali darila. Stopnja davka je v tem primeru odvisna od vrednosti dediščine ali darila in se giblje od 5 do 14 odstotkov za sorodnike drugega dednega reda (starši, bratje, sestre in njihovi potomci), od 8 do 17 odstotkov za sorodnike tretjega dednega reda (dedi in babice) ter od 12 odstotkov do kar 39 odstotkov za vse druge osebe.
Ustvariti uspešno družinsko podjetje ni lahko. A še večji izziv je omogočiti dolgoročno ohranitev vrednosti tudi po upokojitvi prvotnega ustanovitelja, s tem pa zagotoviti trajen in stabilen vir blaginje družine – ne zgolj s prenosom na otroke, ampak tudi v tretji, četrti generaciji in dlje.

Kakor je prikazano v članku, ima ustanovitelj podjetja kar nekaj možnosti, da poskrbi za prihodnost svojega podjetja tako za časa življenja kot po smrti (»post mortem«). Ustanovitelju se priporoča ureditev vseh razmerij postopoma, s strokovno pravno pomočjo, saj bodo le preudarno sprejete odločitve dosegle želene rezultate, obenem pa upoštevale občutljivost družinskih razmerij. S preudarnostjo in pomočjo institutov, kot je družinska ustava, imajo ustanovitelji, ki bodo v prihodnosti predajali vajeti podjetja naprej, resnično možnost izboljšati klavrno statistiko glede preživetja podjetij v rokah naslednjih generacij.

–––––––––––––
* Ivo Grlica, LL.M. (Dunaj), je odvetnik v Ljubljani; v svoji praksi se ukvarja s premoženjskopravnimi in davčnimi vprašanji (ivog@grlicalaw.com).
Ambrož Žvan, dipl. pravnik (UN), je študent magistrskega študija prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.