Študentka z Dunaja bo podarila večmilijonsko dediščino
Kaj bi storili, če bi naenkrat dobili več deset milijonov evrov? 29-letna študentka z Dunaja, točno ve, kaj bo naredila ona.
Odpri galerijo
Marlene Engelhorn je pred nekaj tedni napovedala, da bo podarila vsaj 90 odstotkov precejšnje dediščine, ki jo bo prejela od svoje babice - in s to izjavo povzročila veliko medijsko pozornost, ne samo v Avstriji.
Engelhornova je neposredna potomka Friedricha Engelhorna, nemškega podjetnika, ki je leta 1865 ustanovil BASF, danes svetovno znani kemijski koncern. Leta 1892 je družina Engelhorn postala lastnica tudi farmacevtske družbe Boehringer Mannheim, ki je v drugi polovici 20. stoletja postala velik mednarodni koncern.
Leta 1997 so Engelhornovi za 11 milijard ameriških dolarjev prodali Boehringer Mannheim švicarskemu podjetju F. Hoffmann-La Roche, enemu največjih farmacevtskih koncernov na svetu. To je bilo po smrti Petra Engelhorna, enega izemed pravnukov Friedricha Engelhorna, ki je umrl leta 1991. Zato je njegov delež od prodaje Boehringerja - približno 2,45 milijarde dolarjev - prejela Peterova vdova, Traudl Engelhorn-Vechiatto, rojena na Dunaju.
Slednja je danes velika umetniška pokroviteljica in skupaj s svojimi potomci - štirimi hčerami in vnuki - financira številne znanstvenoraziskovalne projekte, publikacije, srečanja, pa tudi študente in mlade znanstvenike s področja bioloških znanosti. Skupno bogastvo Traudl Engelhorn-Vechiattove se je medtem povečalo na okoli 4,2 milijarde dolarjev, tako da je zdaj na 680. mestu Forbesove lestvice svetovnih milijarderjev.
Ena njenih vnukinj je Marlene Engelhorn, ki je prejšnji konec tedna v intervjuju za dunajski dnevnik Standard izjavila, da je njena 94-letna babica nedavno razkrila potomcem svojo voljo. Babica je še živa in Marlene še ni prejela svojega dela dediščine, predvideva pa, da bo to zagotovo dvomestni znesek v milijonih evrov. V nedavnem intervjuju za avstrijski ORF je dejala, da je sama finančno dobro priskrbljena. Ni pa razkrila od kod imetje izvira. Zelo verjetno je, da prejema »apanažo« iz družinskega sklada.
Za ORF je izjavila le, da je njeno trenutno bogastvo precej manjše od pričakovane dediščine, a da zaradi slednjega ni požrešna. Hkrati poudarja, da njene želje po nakupih in kopičenju stvari ne rastejo in da je odločna podariti levji delež svoje (bodoče) dediščine. Dodaja, da je njena babica zagotovo vesela, da bo z denarjem od dediščine naredila nekaj v dobro drugih. Dejala je tudi, da se še ni odločila, kam bo usmerila denar, ampak se bo pozanimala o možnostih.
29-letnica vsekakor ni navdušena nad načinom človekoljubja, ki ga izvaja, denimo, sklad Billa in Melinde Gates. Prepričana je, da zasebniki ne bi smeli koncentrirati velike geopolitične moči - niti z dobrodelnimi organizacijami. Takšna praksa se ji zdi zelo problematična, nedemokratična in izjemno nevarna. Tako kot znani francoski ekonomist Thomas Piketty in nekateri drugi strokovnjaki, mlada Dunajčanka zagovarja visoko obdavčitev dediščine.
»Za to dediščino nisem storila ničesar. To je čista sreča, zmaga na loteriji le z rojstvom, čisto naključje,« je dejala za Standard - in opozorila na dejstvo, da ima le en odstotek najbogatejših ljudi v Avstriji v lasti ima kar 40 odstotkov celotne zasebne lastnine v državi.
Študentka germanistike je dejavna v različnih nevladnih organizacijah in mrežah, ki se zavzemajo za pravičnejšo razdelitev bogastva in moči. Med drugim je prostovoljka pri Guerilla Foundation, neprofitni organizaciji s sedežem v Berlinu, ki pomaga aktivistom, pobudam posameznikov in skupin, da »vzpostavijo žepe upora, ki bodo v smeri živega, krožnega gospodarstva, prispevali k večjim družbenim spremembam v globoko demokratični družbi, katere prednostne naloge sta socialna in ekološka blaginja.«
Boljša družbena prerazporeditev lastnine je nekaj, kar potrebuje tudi Avstrija. Statistični podatki o revščini v Avstriji, objavljeni maja letos, kažejo, da je bilo lani 233.000 ljudi ali 2,7 odstotka celotnega prebivalstva v zelo slabem finančnem položaju; to je 10.000 oseb več kot leta 2019. To pomeni, da njihovi prihodki ne zadoščajo za kritje stroškov osnovnega standarda.
Število revnih v Avstriji je sicer za več kot polovico nižje v primerjavi z letom 2008, vendar razmere v Avstriji niso rožnate. Poleg absolutne revščine je v Avstriji še veliko večja skupina ljudi, ki jim »grozi revščina«. Vključuje vse osebe oziroma gospodinjstva, katerih skupni dohodek je nižji od 60 odstotkov mediane, srednje vrednosti neto dohodka v državi. Lani je bilo v tej kategoriji 1.222.000 Avstrijcev ali 13,9 odstotka prebivalstva, kar ni veliko manj kot leta 2008. Poleg tega se je zaradi pandemije, število ljudi, ki jim grozi revščina, lani v Avstriji povečalo za skoraj 60.000.
Engelhornova je neposredna potomka Friedricha Engelhorna, nemškega podjetnika, ki je leta 1865 ustanovil BASF, danes svetovno znani kemijski koncern. Leta 1892 je družina Engelhorn postala lastnica tudi farmacevtske družbe Boehringer Mannheim, ki je v drugi polovici 20. stoletja postala velik mednarodni koncern.
Leta 1997 so Engelhornovi za 11 milijard ameriških dolarjev prodali Boehringer Mannheim švicarskemu podjetju F. Hoffmann-La Roche, enemu največjih farmacevtskih koncernov na svetu. To je bilo po smrti Petra Engelhorna, enega izemed pravnukov Friedricha Engelhorna, ki je umrl leta 1991. Zato je njegov delež od prodaje Boehringerja - približno 2,45 milijarde dolarjev - prejela Peterova vdova, Traudl Engelhorn-Vechiatto, rojena na Dunaju.
Slednja je danes velika umetniška pokroviteljica in skupaj s svojimi potomci - štirimi hčerami in vnuki - financira številne znanstvenoraziskovalne projekte, publikacije, srečanja, pa tudi študente in mlade znanstvenike s področja bioloških znanosti. Skupno bogastvo Traudl Engelhorn-Vechiattove se je medtem povečalo na okoli 4,2 milijarde dolarjev, tako da je zdaj na 680. mestu Forbesove lestvice svetovnih milijarderjev.
Ena njenih vnukinj je Marlene Engelhorn, ki je prejšnji konec tedna v intervjuju za dunajski dnevnik Standard izjavila, da je njena 94-letna babica nedavno razkrila potomcem svojo voljo. Babica je še živa in Marlene še ni prejela svojega dela dediščine, predvideva pa, da bo to zagotovo dvomestni znesek v milijonih evrov. V nedavnem intervjuju za avstrijski ORF je dejala, da je sama finančno dobro priskrbljena. Ni pa razkrila od kod imetje izvira. Zelo verjetno je, da prejema »apanažo« iz družinskega sklada.
Za ORF je izjavila le, da je njeno trenutno bogastvo precej manjše od pričakovane dediščine, a da zaradi slednjega ni požrešna. Hkrati poudarja, da njene želje po nakupih in kopičenju stvari ne rastejo in da je odločna podariti levji delež svoje (bodoče) dediščine. Dodaja, da je njena babica zagotovo vesela, da bo z denarjem od dediščine naredila nekaj v dobro drugih. Dejala je tudi, da se še ni odločila, kam bo usmerila denar, ampak se bo pozanimala o možnostih.
29-letnica vsekakor ni navdušena nad načinom človekoljubja, ki ga izvaja, denimo, sklad Billa in Melinde Gates. Prepričana je, da zasebniki ne bi smeli koncentrirati velike geopolitične moči - niti z dobrodelnimi organizacijami. Takšna praksa se ji zdi zelo problematična, nedemokratična in izjemno nevarna. Tako kot znani francoski ekonomist Thomas Piketty in nekateri drugi strokovnjaki, mlada Dunajčanka zagovarja visoko obdavčitev dediščine.
»Za to dediščino nisem storila ničesar. To je čista sreča, zmaga na loteriji le z rojstvom, čisto naključje,« je dejala za Standard - in opozorila na dejstvo, da ima le en odstotek najbogatejših ljudi v Avstriji v lasti ima kar 40 odstotkov celotne zasebne lastnine v državi.
Študentka germanistike je dejavna v različnih nevladnih organizacijah in mrežah, ki se zavzemajo za pravičnejšo razdelitev bogastva in moči. Med drugim je prostovoljka pri Guerilla Foundation, neprofitni organizaciji s sedežem v Berlinu, ki pomaga aktivistom, pobudam posameznikov in skupin, da »vzpostavijo žepe upora, ki bodo v smeri živega, krožnega gospodarstva, prispevali k večjim družbenim spremembam v globoko demokratični družbi, katere prednostne naloge sta socialna in ekološka blaginja.«
Zaradi pandemije število revnih spet narašča
Boljša družbena prerazporeditev lastnine je nekaj, kar potrebuje tudi Avstrija. Statistični podatki o revščini v Avstriji, objavljeni maja letos, kažejo, da je bilo lani 233.000 ljudi ali 2,7 odstotka celotnega prebivalstva v zelo slabem finančnem položaju; to je 10.000 oseb več kot leta 2019. To pomeni, da njihovi prihodki ne zadoščajo za kritje stroškov osnovnega standarda.
Število revnih v Avstriji je sicer za več kot polovico nižje v primerjavi z letom 2008, vendar razmere v Avstriji niso rožnate. Poleg absolutne revščine je v Avstriji še veliko večja skupina ljudi, ki jim »grozi revščina«. Vključuje vse osebe oziroma gospodinjstva, katerih skupni dohodek je nižji od 60 odstotkov mediane, srednje vrednosti neto dohodka v državi. Lani je bilo v tej kategoriji 1.222.000 Avstrijcev ali 13,9 odstotka prebivalstva, kar ni veliko manj kot leta 2008. Poleg tega se je zaradi pandemije, število ljudi, ki jim grozi revščina, lani v Avstriji povečalo za skoraj 60.000.
Več iz rubrike
Zgodba avtomobilskega dobavitelja v postopku transformacije
Zapleten proces prehajanja iz klasičnih montažnih postopkov v nove proizvodne procese
Razbijamo mite: kako resnično voditi finance podjetja
Ste podjetnik, ki skrbi za finance v podjetju? Če vas zanima, kako do finančne varnosti in uspešnosti, se prijavite na brezplačni webinar Bilance niso finance.