Nemčija v času Angele Merkel ni veliko napredovala

Od združitve Nemčije leta 1871 do danes sta bila samo Otto von Bismarck in Helmut Kohl za daljše obdobje kanclerja kot Angela Merkel. Kakšno Nemčijo zapušča Merklova po 16 letih vladanja? Ne ravno najboljšo, sklepajo mnogi, katerih naloga je analizirati nemško gospodarstvo. To je največje v Evropi in četrto največje na svetu (za ZDA, Kitajsko in Japonsko).
 
Sloviti londonski tednik The Economist je v zadnji številki, ki je izšla 25. septembra, na prvi strani objavil ilustracijo. Na njej je prikazan črni orel, ki je zdrsnil z nemškega grba in izčrpan leži na pločniku. Nad njim je velik naslov: »Nered, ki ga zapušča Merklova.« Iz povzetka Economistove analize je razvidno, da so rezultati nemške kanclerke precej skromnejši od Bismarckovih in Kohlovih.
 
Številne manjše nemške države so bile, zahvaljujoč Bismarcku, združene v eno nemško cesarstvo, ki je v 80. letih 19. stoletja kot prvi v Evropi uvedel javni pokojninski sistem in sistem zdravstvenega zavarovanja. Dobro stoletje pozneje je Helmutu Kohlu uspelo ponovno združiti Nemčijo, ki je bila po drugi svetovni vojni razdeljena, in namesto nemške marke uvesti evro. Tudi Angela Merkel je dosegla številne uspehe. Od leta 2005 do danes je dobro krmarila z državo v času številnih družbenih kriz. Kot zagovornica konsenza je bila dobra političarka za Nemčijo, EU in Evropo. Toda njene vlade niso storile, kar bi morale.
 
Nemčija je uspešna država, ki napreduje, vendar se v njej kopičijo številne težave. »V dneh, ko se gospa Merkel pripravlja na odhod s funkcije, potem ko bo po volitvah Nemčija dobila novo vlado, se občutek občudovanja njenega stabilnega vodenja države meša s frustracijo zaradi občutka samozadostnosti, ki ga je negovala«, piše Economist. Slabost nemške kanclerke je bila, da je preveč oklevala z ukrepi pri nekaterih vprašanjih, ki zahtevajo odločno delovanje.
 
Merklova je na svoji zadnji letni tiskovni konferenci priznala, da bi se morala bolj odločno odzvati na podnebne spremembe. Teh se je nedvoumno zavedala od leta 1997, ko je postala ministrica za okolje v takratni Kohlovi vladi. Od takrat je minilo skoraj četrt stoletja, v Nemčiji pa 44 odstotkov električne energije še vedno proizvajajo s sežiganjem fosilnih goriv. Tako Nemčija oddaja največ ogljikovega dioksida na prebivalca v Evropi.

Država se sooča z demografsko problematiko in zanemarjeno državno infrastrukturo

 
Država se sooča tudi z resno demografsko problematiko, saj ima že pol stoletja negativno stopnjo naravne rasti prebivalstva. Število umrlih v Nemčiji je od leta 1972 konstantno večje od števila rojstev, integracija priseljencev pa ni takšna, kakršna bi morala biti. Zanemarjena je tudi državna infrastruktura; od ulic in šol do telekomunikacijskega omrežja.
 
S tujimi kritiki se strinjajo številni nemški makroekonomisti, zlasti ko se poudarja nezadostna vladna aktivnost zaradi razširjenega občutka samozadostnosti. Po začetnem navdušenju nemške vlade pod vodstvom Merklove niso imele zagona, da bi nadaljevale reforme, pravi Clemens Fuest, prvi mož znanega münchenskega ekonomskega inštituta ifo. Za Wirtschaftswoche, nemški dodatek britanskega Economista, je dejal, da so »vladajoče stranke raje razdelile ugodnosti svoji volilni bazi; socialdemokrati so dobili pokojnino s 63 leti starosti, Unija (CDU/CSU) pa pokojnino za matere.« Fuest kritizira tudi birokratsko organizirano, prepočasno uvajanje nove energetske politike. Tudi nemška davčna politika ostaja v veliki meri enaka kot leta 2008, čeprav je očitno, da potrebuje številne reforme. Tudi to še ni vse. Nemški izobraževalni sistem ne zagotavlja boljše izobrazbe otrokom iz socialno šibkejših in manj izobraženih skupin prebivalstva. Tudi digitalizacija se razvija preveč počasi. Takoj, ko se digitalni modeli pojavijo v praksi, so blokirani, kot je to storil taksi lobi proti Uberju, navaja Fuest. Po drugi strani priznava, da je bila stabilizacija državnih financ dobra stran Merklinih časov.
 
Gabriel Felbermayr, vodja Inštituta za svetovno gospodarstvo v Kielu, omenja paradoks, da so sicer nemška podjetja v številnih panogah v svetovnem vrhu, po drugi strani pa Nemčija kot poslovno območje zdaj ni posebej privlačna. Felbermayr med drugim meni, da bodo zaradi visoke cene energije mnoga podjetja iz Nemčije preselila proizvodnjo v vzhodno in jugovzhodno Evropo.
 
Številni nemški ekonomski in politični analitiki spoštujejo Merklovo zaradi njenega umirjenega vodenja države v številnih krizah, kar je znatno povečalo nemški mednarodni politični ugled. Druga plat medalje je, da se je - tako kot njen predhodnik Helmut Kohl - v času svojega vladanja manj zanimala za probleme nacionalnega gospodarstva. To je med drugim razvidno z lestvice svetovne konkurenčnosti, ki jo vsako leto sestavijo na znani poslovni šoli IMD (Mednarodni inštitut za razvoj upravljanja) iz švicarske Lausanne. Nemčija je sicer letos svoj položaj na lestvici izboljšala za dve stopnici. Trenutno se nahaja na 15. mestu, kar je še vedno manj od njenih realnih možnosti.