Ne le vir energije, plin je lahko tudi politično orodje

Približno 9,5 milijarde evrov vreden in 1230 kilometrov dolg plinovod Severni tok 2 je bil sicer končan že septembra lani. Plinovod teče pod gladino Baltskega morja od Rusije do Nemčije in naj bi podvojil dobavo plina Evropski uniji. Vendar je v času ukrajinske krize njegova prihodnost v zraku.

Nemški energetski regulator plinovoda namreč še ni potrdil, nemška zunanja ministrica pa je dejala, da bo plinovod obravnavan v okviru sankcij, ki bi bile uvedene ob potencialnem vdoru Rusije v Ukrajino. V dogajanje se je vmešal tudi predsednik ZDA, ki je vztrajal, da plinovod ne bo začel obratovati v primeru vdora. Zadeva pa se še bolj zaplete, saj se vse skupaj dogaja v času naraščajočih cen energentov v Evropi.

Plin kot politično orodje v ukrajinski krizi

Plin ni le vir energije, včasih je lahko tudi politično orodje ali celo orožje. Medtem ko zahodne države razmišljajo o morebitnih sankcijah proti Rusiji ob potencialnem vdoru v Ukrajino, je prihodnost plinovoda Severni tok 2 v zraku. Vendar je zadeva zapletena, navaja The Guardian.

EU namreč  dobi 41 odstotkov svojega plina iz Rusije, Rusija pa od bloka dobi 60 odstotkov svojih prihodkov od uvoza. Poleg tega se ukrajinska kriza pojavlja v času, ko se Evropa spopada z naraščajočimi cenami plina in notranjimi nesoglasji glede tega, kako naj se zaradi podnebnih sprememb odreši fosilnih goriv.

Kot smo že omenili, je Severni tok 2 1230 kilometrov dolg plinovod, ki povezuje Rusijo in Nemčijo ter bi lahko oskrboval 26 milijonov nemških gospodinjstev. Je veliko več kot le še en inženirski projekt. Plinovod po Baltskem morju oziroma pod njegovo gladino obide Ukrajino in Kijevu onemogoča donosne tranzitne pristojbine.

Po navedbah britanskega časnika ga je nekdanji poljski zunanji minister celo primerjal s paktom Ribbentrop-Molotov iz leta 1939, ki je razdelil vzhodno Evropo med nacistično Nemčijo in sovjetsko Rusijo. Nekateri poznavalci sicer menijo, da gre za 'običajno' razkazovanje ruske moči, vendar kaj pa bi se lahko zgodilo, če Rusija dejansko napade Ukrajino?

Drzne sankcije

V dogajanje ukrajinske krize so se vmešale tudi ZDA, morda (ali verjetno) z neko svojo agendo. Ameriški predsednik Joe Biden je namreč nedavno odločno dejal, da se »plinovod ne bo nadaljeval«, če bo Rusija napadla Ukrajino. Nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock je nekoliko manj odločno dejala, da bo plinovod obravnavan v okviru sankcij. EU sicer potrebuje soglasje 27 držav članic za uvedbo sankcij.

Medtem ko bi bil glas Nemčije verjetno odločilen, bi za zaustavitev Severnega toka 2 potrebovali podporo drugih držav članic, kot sta Avstrija in Bolgarija, ki so zelo odvisne od ruskega plina in so »nervozne« ob misli, da bi se zoperstavile Moskvi. Ti dve državi sta med desetimi državami članicami v srednji in vzhodni Evropi, ki več kot 75 odstotkov plina uvozijo od svoje vzhodne sosede. Uradniki EU se bojijo, da bi vsak ukrep proti Severnemu toku 2 sprožil povračilne ukrepe Moskve.

Kremelj je sicer že pokazal, da je plin pripravljen uporabiti kot orožje, in sicer med dobavno krizo v letih 2006 in 2009, ki je imela hude posledice za srednjo in vzhodno Evropo, pojasnjuje The Guardian. Vendar je Rusija močno odvisna od prihodkov prodaje fosilnih goriv EU, čeprav si je v zadnjih 15 letih prizadevala povečati dobavo na Kitajsko, ki je velika in močna odjemalka. Prejšnji teden je Moskva sklenila 30-letno pogodbo o oskrbi Kitajske s plinom in izgradnji novega plinovoda. Vendar EU za zdaj ostaja donosna stranka.

Ali lahko EU shaja brez ruskega plina?

Ruski velikan Gazprom je že obtožen tržne manipulacije v Evropi, s katero si prizadeva pritisniti na evropske regulatorje, da bi hitro odobrili plinovod Severni tok 2, ki mora premagati regulativne ovire. Rusko državno energetsko podjetje je obtožbe zavrnilo kot laži.

Ob podpori ZDA uradniki EU po svetu iščejo alternativne dobavitelje plina. Vodja zunanje politike EU Josep Borrell in komisarka za energijo Kadri Simson se bosta v bližnji prihodnosti v Washingtonu z ameriškim državnim sekretarjem Antonyjem Blinkenom pogovarjala o energetski varnosti. ZDA so največji dobavitelj utekočinjenega zemeljskega plina v EU. Potekajo pogovori o povečanju dobave utekočinjenega zemeljskega plina v EU iz Norveške, Katarja, Azerbajdžana in Alžirije.

Analitiki bruseljske organizacije Bruegel trdijo, da bi lahko EU s povečanim uvozom, nekaj logističnimi glavoboli in prizadevanji za zmanjšanje povpraševanja do poletja preživela brez dobave ruskega plina, dolgoročno pa bi se lahko soočila z bolj bolečimi političnimi odločitvami.

Kljub zaporednim plinskim sporom in raznimi diplomatskimi pretresi je EU storila le malo, da bi se odvadila ruskega plina, navaja The Guardian. Borrell je nedavno na svojem blogu zapisal, da EU ni storila dovolj, da bi »povečala svojo sposobnost soočanja z morebitnimi prekinitvami dobave plina«, medtem ko je Rusija kopičila svoje devizne rezerve, s čimer se je želela zavarovati pred zahodnimi sankcijami. Navsezadnje se je treba zavedati, da je, kljub morda drugačni sliki v medijih, ruski predsednik Vladimir Putin vrhunski geopolitični strateg.