Po podatkih Nase je bil mehur prvič zaznan leta 2017 in je rezultat zelo nizkofrekvenčnih (VLF) radijskih komunikacij, ki se pogosto uporabljajo za pošiljanje kodiranih sporočil na dolge razdalje – kot je na primer stik s podmornicami globoko pod vodo. Te frekvence so ušle v vesolje in so ustvarile nekakšno umetno pregrado okoli Zemlje, navajajo znanstveniki.


Izkazalo se je, da ta velikanski mehur zadržuje naelektrene radioaktivne delce in jim preprečuje vstop v Zemljino atmosfero. Različne jedrske eksplozije v preteklih letih so namreč povzročile ogromne pasove radioaktivnosti okoli Zemlje, pred katerimi nas zdaj ščiti ta umetna pregrada, še dodajajo pri Nasi.
 
»Številni poskusi in opazovanja so nas pripeljala do spoznanja, da lahko radijski komunikacijski signali v frekvenčnem območju VLF v pravih pogojih dejansko vplivajo na lastnosti okolja z visokoenergijskim sevanjem okoli Zemlje,« je dejal Phil Erickson, pomočnik direktorja pri Observatoriju MIT Haystack.

V bistvu frekvence VLF ustvarjajo človeško »vesoljsko vreme«. Po podatkih iz novega članka v Science Alert ovira sicer ne reši problema z radioaktivnimi delci, ki poškodujejo Zemljine satelite.

Nasa pravi, da so v teku testi, da bi ugotovili, ali je mogoče z uporabo VLF odstraniti odvečno sevanje, ki obdaja Zemljo.


Znanstveniki v teh dneh raziskujejo, kaj bi lahko bilo vzporedno vesolje, kjer se čas ustavi in iščejo znake življenja na Veneri, zato umetna pregrada, ki obdaja Zemljo, ni nič presenetljivega, zaključujejo pri Nasi.